Planinski zbornik, 1945/1
Matevža Freliha, železniškega strojevodje in planinca, ni več med živimi. Njegovih potovanj je sedaj konec. K večnemu počitku so ga spremili vsi jeseniški prebivalci, mnogi planinski prijatelji in znanci. Pokopali so ga s še 37 drugimi žrtvami velike vojne v skupnem grobu na jeseniškem pokopališču. Ko so polagali krsto za krsto v dolgo jamo, so se pretrgali težki oblaki na nebu. Sonce je zažarelo v njih in košček modrega neba, obkrožen z večerno zarjo, je blažil tugo in žalost.
Takrat sta se nenadoma oglasili dve lokomotivi. Z dolgimi, zategnjenimi piski sta kakor dve splašeni živali oznanjali zbranemu ljudstvu, da pokopujejo sedaj njunega gospodarja… Daleč na grebenih je tulil veter svojo pesem in z mrzlim bičem gnal meglo in oblake po zapuščenih pobočjih in grebenih. Razhajali smo se s praznino v duši: Matevža ne srečaš več na gorskih poteh, ne na Triglavskem vrhu, ne v prepadnih stenah mogočnih Julijcev in ne v sneženih vesinah francoskih in švicarskih Alp.
Pred dvajsetimi leti je zabeležil v svoj skromni odkritosrčni dnevnik prvo planinsko turo: 1. decembra 1923. leta se je mlado fante samo napotilo k Sv. Križu pa na Markljevo planino in na Svečo. Samo dvajsetkrat je zemlja od takrat opravila svojo pot okrog sonca — Matevž pa je nanizal nepregledno vrsto planinskih izletov, zadnji v dnevniku zapisan 1. aprila 1944. leta nosi št 550: Schmittenhöhe, Kitzbüchel, Gr. Venediger. Nato se je napotil v domače gore, da bi pomagal v borbi za svobodo. V Radovni blizu Gorij je iz zasede zaregljala strojnica in opravila svoj rabeljski posel. Matevž je pobožal z zadnjimi pogledi prelepo domačo zemljo, se poslovil v mislih od družine, od gorá in stroja in mirno izdihnil v naročju svojega planinskega in vojnega tovariša Moreta. Na hitro so ga zagrebli. Okrog so ostali samo rdeči sleč in modri svišč ter gorski zajci, srne in lisice … Sedaj pa spi Matevž na jeseniškem pokopališču. Ko pojdemo mimo gore, se ga spomnimo z željo: Naj Ti bo lahka domača gruda!
Dvajset let, pet sto petdeset v dnevniku zapisanih izletov! Od manjših v Karavankah do najtežjih v severnih stenah Triglava, Jalovca in Škrlatice, od nedolžne smuške tekme za prvenstvo Skale leta 1924 okrog Ljubljane, na kateri je bil šesti, pa do najtežjih vzponov v dofinejskem snegu in ledu. Ko je po dveh letih odslužil vojake, ga je gnala neutešena želja spet v domače gore. Čopov Joža in Potočnikov Miha sta ga leta 1928 prvič popeljala čez Triglavsko severno steno. Učenec je bil bistre glave, hitro se je povzpel do »mojstra« in njunega najzvestejšega spremljevalca po neuhojenih poteh ter do pomočnika pri skoraj vseh rešilnih odpravah. Svojo prvo prvenstveno turo je popisal tako-le:
»Aljažev dom, Triglavska severna stena, Kredarica. Joža Čebularjev, Radko Poženel in jaz smo se namenili plezat Slovensko smer v steni. Zvečer ob 9 smo se dobili na Jesenicah in šli še tisti večer v Vrata. Bilo je tudi nekaj drugih turistov za Slovensko smer. Nismo šli spat, malo smo posedeli in ob 3 zjutraj smo jo udarili pod steno. Zavili smo levo od Slovenske smeri, šli mimo borovcev precej visoko že do Tumove smeri. Od tu smo se vzpenjali po nekem kaminu, v katerem se je svojčas ponesrečila neka Mariborčanka. Od tam drži ozka polica še bolj na levo v Prag. Na koncu police je ozek previs. Ker je polica prav tam odlomljena, je prav težaven prehod. V škrbini nad njo smo se oddahnili. Začela so se težka mesta. Gladka, kakih 20 metrov visoka, z zelo redkimi oprimki posejana stena nam je zaprla pot, ker nismo razen vrvi imeli nobene plezalske opreme pri sebi. Zares nam je trda predla. Na čudne »viže« smo si pomagali. Ko smo bili iz najhujšega, smo zlezli desno na neki turne, ki mu je vrh podoben prestolu. Krstili smo kraj z besedo Vstoličenje. Od tu smo gledali v Slovensko smer, pa nismo opazili nikogar, čeprav so bili v steni Habe, Vreš, Česen in drugi. Izstopili smo ob pol 12 levo od izstopa Slovenske smeri in čakali, da pridejo še drugi iz stene. Čakanje tu in na Kredarici je bilo zastonj. Nismo bili še daleč v smeri proti Rži, ko zagledamo oskrbnika mahati z rokami. Takoj smo jo vžgali nazaj. Povedal nam je, da je prispel eden od Habetove družbe iz stene in povedal, da se je Habe ubil, Vreš pa potolkel. Radku sem rekel, da grem nemudoma po Jožo Čopa in Miho Potočnika. Ura je bila 4 popoldne. Čebularjev in jaz sva vso pot tekla in prispela ob 6 že v Mojstrano. Na Jesenicah sem našel Jožo in Miho. S Paarovim avtom smo krenili nazaj in bili opolnoči že v Vratih. Tu smo se malo odpočili, ob 3. uri pa že odšli v steno. Počakali smo, da se je zdanilo, nakar smo plezali vsak zase in ob 6. uri bili že pri mrtvem Habetu. Najprej smo spravili Vreša iz stene. Ker je bil ranjen, nam je šel posel počasi in težavno od rok. Drugi dan smo spravili še Habeta iz stene. Spuščali smo ga v Vrata.«
Tako si piše svoj dnevnik pokojni Matevž. Navaja samo dejstva, odlične stvari. Sodeloval je pri reševanju Kajzelja, Brandta in Bračiča, Avakumoviča, Lukmana, potem dveh Nemcev v Triglavski steni, Lešnika iz Celja in drugih.
Dogodki v življenju so mu nekajkrat preprečili pisati dnevnik. Vojaščina, poroka in novo življenje, pozneje služba in vojna. Ko pa ni bilo več ovir, se je spet zatekel k njemu.
Po poroki se vozi nedeljo za nedeljo k ženi v Logatec.
»Na velikonočno soboto spet na Notranjsko. V Kranju srečam ljubljanski vlak. Vlaka stojita drug poleg drugega. Gorenjec je bil poln smučarjev. Nekateri gredo na Triglav, drugi drugam. Mene je prijelo, ko sem slišal njihovo petje in igranje na orglice. Oni na Triglav, jaz pa v Logatec! Pustiti moram planine, ki me tako vlečejo in vabijo. A nisem smel pustiti njihovega glasu k sebi. Zamišljen nadaljujem pot. V Logatcu nisem imel miru. Slišal sem še vedno glas planin v sebi. V ponedeljek nisem več zdržal. Odpeljala sva se z Maro na Jesenice, se preoblekla in odšla še tisti dan na Golico. No, od tega časa sem zopet redno na planinah.«
V alpski vožnji Roščica—Sv. Križ je bil Matevž osmi. V triglavski in zeleniški tekmi ni imel sreče, pri poznejših tekmah za pokal »Skale« je dosegal častna mesta; nobene tekme ni izpustil, v Gorskem kotarju je bil šesti. Če ni tekmoval, je pa pripravljal progo, sodil in organiziral.
Pri pregledu Matevževega dnevnika najdemo sledeče težke ture: Martuljek, Amfiteater, Široka peč, Vrata, Martuljek po grebenu na Špik; Nemška smer Triglavske severne stene, pregled vstopa v Črni graben v družbi Jožeta Čopa (»Joža je tiščal glavo pod previs, nekaj je počilo in po žveplu zasmrdelo…«); Bavarska smer (»s poledenelim izstopom«); Zlatorogove steze, prvenstvena tura v družbi prijateljev Potočnika, Čopa in dr. Tominška; vzhodna stena Jalovčevega vršaca; severna stena Travnika; Viški pri izviru Peričnika in greben nad Belim potokom ter po vzhodnem grebenu na Kukovo Špico; severna stena Frdamanih polic, severna stena Razorja, večje in manjše ture se vrstijo druga za drugo, zime so izpolnjene s tekmami in zimskimi turami — bogata žetev pokojnega Matevža Freliha. Pa vendar smo prešli šele prvo polovico dnevnika.
Druga polovica dnevnika se ne razlikuje mnogo od prve, samo da je še bogatejša izletov. Ni čudno, saj je Matevž tudi na višini svojih moči.
Ni smuške tekme na Gorenjskem, da ga ne bi bilo zraven. Ali tekmuje ali organizira. Slalom v Ratečah, na Črnem vrhu, na Jesenicah, na Roščici, na Voglu, slovansko prvenstvo, klubsko prvenstvo, alpska kombinacija (»do 8. ure zvečer sva s Koreninijem nosila kole na Lepi vrh, na kraj, kjer bo slalom tekma, potem sva ponoči šla trasirat progo«). (»V tekmi na Voglu sem bil tretji.«)
Imel je velik krog prijateljev, vseh našteti ni mogoče. Veliko je bil v družbi Čopa, Potočnika, Tominška, Moreta, Koreninija, Dovjaka, Dimnika, Brojana, gospe Klavorove, Jožeta Hafnerja, Lovšina, Jelenca, Medje, Pogačnika, Ariha in drugih. In vsi so ga imeli radi.
Neumorno je delal za jeseniško »Skalo«. Pomaga nositi »bivak« na Veliko Dnino po dva kosa dva dni, in prijazno zavetišče plezalcem v divnem podnožju Škrlatice in Ponce je gotovo. Na Roščici pokrije kočo z deskami in opaži stene. Z Bizjakom prineseta dimnik in posodo na vrh; izdela omaro za perilo, pomaga nositi spominski križ na Škrlatico, na Roščici dela vodovod, a na Šplevto prinaša z drugimi Jeseničani kose bivaka št. 2. Marljiv kakor mravlja, vztrajen do skrajnosti, bo ostal velik upnik plezalcev. Ko boš, prijatelj, kdaj v tistih prelepih predelih Šplevte ali Velike Dnine bivakiral, se spomni Matevža Freliha, ki je iz čiste nesebične misli nosil težke krošnje čez strme bregove, da bi z novimi bivaki povzdignil domač! alpinizem. Čeprav mu je doma posebno v prvem času službe trda predla, da je bilo nekajkrat komaj za krompir v oblicah in si je šele kot strojevodja nekoliko opomogel, je vsa dela kot »Skalaš« opravljal brez vsake odškodnine!
Udeleži se rešilne odprave v težki teren Travnika v Planici in pomaga ponesrečeni Pavli Jesihovi. V snežnem viharju je s Kredarice prvi pri ubogem Dolharju, ki je omagal pod Rjavino. (»Dolhar je bil popolnoma pri zavesti… Smučk ni imel na nogah. Snamem tudi jaz svoje in mu pomagam hoditi; prišla sva kakih 100 m više Dolhar pa je vedno slabši; še dragi pridejo na pomoč, masirajo ga, ali Dolhar med masiranjem umre…«). Matevž ne pomišlja, ko pride poziv za pomoč. Je v rešilni odpravi na Roščico, kjer se je smučarju odlomila snežna streha in je zdrčal 300 m na koroško stran. Ko se je pripetila tista strašna nesreča tržiškim smučarjem, koplje z Jožom Čopom v plazu, sondira ter išče zasute fante, rešuje Avstrijce, ki so se izgubili v Škrlatici. Matevž je bil eden prvih in poglavitnih reševalcev Čopove rešilne odprave.
Njegova planinska potovanja niso bila vedno s srečo in radostjo povezana. Pri karauli pod Kepo sreča brata iz južnih krajev: »Prijazno ga povprašam, koliko denarja smem vzeti s seboj na Koroško.« »Sedaj si dober«, mi odgovori. Obdelava me s puškinim kopitom in vpije: »Dvigni roke!« Jaz dvignem roke, on mene v trebuh, jaz se onesvestim…« Tudi Jalovec mu je bil nekoč skoraj usoden. (»Strela me je pobila na tla, nekaj časa nisem nič videl, potem pa sem jo ubral, kar so me noge nosile, proti ozebniku«). In vrstijo se težji in lažji poletni vzponi, na vrvi s tovariši ali sam: Široka peč po Jugovi grapi na Dovški Križ, Šita, Škrlatica, Škrbina med Razorjem in Prisojnikom, severozahodni steber Mojstrovke, Hornova v Jalovcu, Veliki Oltar, Stenar, Dolhova Špica, Sovatna, Razor. Pozimi pa s smučkami na Karavanke ali z derezami in cepinom na Jalovec, Dovški Križ in Triglav.
1938. leta pripelje svojega sina Janeza, ki je komaj pogledal v prvo čitanko, po severni steni v Slovenski smeri prvič na Triglav. Matevž pozna zahodne Julijske Alpe in avstrijske gore. Nikakor ne more pozabiti doživljajev v švicarskih in francoskih Alpah. (»… proti Zinalrothhornu, Stane slabo vidi, pa je ostal zadaj; klicati nisem hotel zaradi vodnikov; sploh tam ne slišiš nikdar turista, da bi vriskal po planinah ali vpil. Vsi hodijo lepo tiho. Bila je že trda noč in sem s svetilko kazal smer… Ko nas je pozdravilo jutranje sonce smo zagledali Matterhorn. Od veselja smo začeli vriskati. Vsi naenkrat smo začeli streljati s fotoaparati vanj. Pobožne želje so šle skozi mojo glavo ob pogledu na tega velikana. Lepo smo prečkali steno na levo, bilo je ledeno varovanje, šli smo od cepina do cepina. Led pa mi je izpodnesel cepin, komaj sem se obdržal v ravnotežju, za cepinom nisem utegnil pogledati, samo slišal sem, kako je odmevalo po ledu, ko je drčal po kaminu. Tako mi je bilo pri srcu kot vojaku, ki v boju izgubi puško…«) (»Monte Rosa, Lyskamm, Breithorn, Matterhorn, Dent Blanche, Gabelhorn, Zinalrothhorn! Človek je srečen, ko leta m leta čitaš o teh velikanih, sanjaš in poslušaš srečnike, ki so se vrnili in — naenkrat stopiš sam med nje. Duša ti vriska od radosti. Ti pa samo gledaš neizmerno lepoto.«)
Po snegu in ledu sta prišla z Moretom na Matterhorn. V tistih brezdanjih in nevarnih strminah, ki človeka prevzamejo z vso svojo gospodujočo veličino, se Matevž spomni domačih gor (»Takrat sem se spomnil na Jalovec, na Triglav, na naše hribe in toplo mi je bilo pri srcu«).
In ko sta se vrnila, Čopove družbe pa še ni bilo s sosednega hriba, sta se pogreznila z Moretom v skrb. No, ko so se končno vsi sešli, »to smo se od veselja zmerjali…«
In sedaj, dragi tovariši, izpijmo čašo vina na čast in slavo našemu plezalcu, zimskemu alpinistu, smučarju, vodniku, reševalcu in organizatorju, strojevodji Matevžu Frelihu! Res da je Čopov Joža morda boljši plezalec, da je Arih bil boljši v zimski plezi, Praček boljši v smuku; če pa vzamemo najvažnejše alpske discipline s tehničnega in moralnega vidika skupaj, trdim mirne vesti: Našemu all round manu (mož, ki obvlada razne športne panoge – Joža Glonar, Poučni slovar) Matevžu Frelihu gre prvo mesto!
