Tržiški tekstilec, september 1979
Borut Bergant
Kljub veliki hitrosti se ogromni Jumbo yet indijske letalske družbe »Air India« kar ne more odlepiti od evropskih tal z rimskega letališča. V natrpanem trupu udobno sedi tudi 29 Jugoslovanov.
Sestavljamo VII. Jugoslovansko odpravo v Himalajo. Naš cilj je Mount Everest. V zoprnem poznofebruarskem jutru smo se tega dne poslovili od najbližjih na Brniku. Seveda ni manjkalo uradnih predstavnikov družbe, televizije in tiska. Isto se je ponovilo tudi v Beogradu, tako da smo bili kar veseli, ko smo vstopali v letalo za Rim. Pa smo se zmotili, kajti letalo je imelo vmesni postanek v Splitu. Najbolj je bil seveda jezen Stipe, ki je zastonj prišel iz rodnega Splita v Ljubljano. Malo me je čudilo le to, da se je od njega jokaje poslavljalo spet dekle, vendar drugo kot v Ljubljani. Kasneje sem ga vprašal, katera od njiju je bila žena, pa mi je dejal, da se je od žene poslovil že doma. »Stipe, strašen si,« sem mu moral priznati.
V ogromnem letalu, kakršen je Jumbo, človek resnično nima občutka, da je v zraku. Eksotična notranjost letala, dobra hrana, glasba po želji, celovečerni filmi in nenazadnje lepe indijske stevardese v dolgih sarijih, vse to nas počasi uspava. V sosednji vrsti sedi zelo mlada Indijka z otrokom. Ne bi ji prisodil več kot šestnajst let. Mali je izredno nemiren in se ves čas dere, mati pa ga nenavadno hitro ziblje sem in tja, da se še bolj joka. Končno je tega dovolj babici, ki vzame otroka v naročje, in toliko časa hodi po avionu gor in dol, da le-ta zaspi. V mislih na dom zadremljem tudi sam. Zbudi me glas stevardese, ki opozarja, da je treba pripeti varnostne pasove. Imamo vmesni postanek v Kuwaitu.
Skozi okno se nam kaže enkraten pogled v noč, ki jo prebliskavajo ognjeni zublji, ki kakor rakete švigajo v zrak in se nato posedajo vase. Kuwait, dežela nafte. Spet smo v zraku. Naše naslednje letališče je New Delhi. Tam nas sicer prisrčno sprejmejo, pa že v naslednjem hipu sporoče, da smo zadnji avion za Kathmandu za danes že zamudili in da nas bodo nastanili v hotelu. V čudnih koretah, njihovih taxijih, ki so podobni našim triciklom, drvimo po ulicah glavnega mesta Indije. živžav na cesti je nepopisen. Ustavimo se pred vrati krasne stavbe, kjer nas napis nad njimi »Welcome to Astaka hotel« hitro spravi v dobro voljo. Najbolj luksuzen hotel Delhija nekateri že poznajo in povedo, da se bomo tukaj lahko kopali, dobro jedli in spali v umetno hlajenih sobah. To pa se nam bo prileglo.
Kathmandujska letalska steza leži na planoti nad mestom in je presneto kratka, tako da se mora pilot kar potruditi, da ustavi letalo. Tone in Mišo, ki sta v Kathmandu pripotovala pred nami, nas že čakata, pa takoj poročata, da nam teden dni čakanja v Kathmanduju zaradi opreme ne uide. No, pa o mestu sem že toliko slišal in prebral, da mi gotovo ne bo dolgčas. Res je to meka romarjev iz vsega sveta. Kakor hitro spravimo svojo prtljago v sobe nekakšnega »hotela z imenom Japanese express house«, se z Marjonom odpraviva v mesto. Kathmandujska kotlina, edina v Nepalu ni ravno majhna in je najboljše, da za ogled najameš kolo. Pri »renta kolo« stane izposojevalnina za dan štiri rupije, kar bi bilo pri nas osem dinarjev. Plačava kar za pet dni in že se cijaziva lepo po levi strani, kakor je tu pravilno po ulicah.
Marjon, ki je tukaj že tretjič, vodi in se dobro znajde. Zavijeva v neko stransko ulico, se vzpneva po majavih stopnicah in že sva v temni čumnati, kjer se Marjon že rokuje s starim znancem, v žaklevinaste cunje zavitim možakarjem. Predstavi še mene, pomežikne in pove, da bova tukaj menjala na črno, stari da je siguren in da za več dolarske bankovce da še več rupij. Hitro zamenjava nekaj denarja in ‘se odpraviva nazaj na glavno ulico. Tu je takšen živžav, da se sploh ne znajdem in ne vem kam naj se obrnem. Pa me Marjon brž umiri in pove, da bova v teh dnevih lepo počasi obiskala vse znamenitosti in kupila, kar bo lepega.
Opisati znamenitosti Kathmanduja bi pomenilo napisati knjigo, debelo knjigo. Vseeno pa bom napisal nekaj zanimivih doživljajev. Pašupatinath je ogromno svetišče ob sveti reki Bagmati, kjer sežigajo mrtve. V sredo reveže, v nedeljo bogatejše. Videl sem pogreb reveža. Mrliča pripeljejo ob reko, kjer stoji na produ kamnit podstavek. Dva grobarja pokojnika slečeta do golega, cunje pa vržeta v sveto reko, da jih malo nižje pograbijo reveži. Tretji iz polen sestavlja piramido, nekako na sredino polože truplo in nato piramido dokončajo. Z bencinom namočenimi cunjami vse skupaj prižgejo in piramida se počasi manjša, dokler se vse skupaj ne sesuje v pepel, ki ga stresajo v sveto reko. Kar čudno se počutim. Badgoven je starejši del mesta. Ponaša se s prekrasno pagodo. To je stavba z več strehami. Stopnišča pa so opremljena z božanstvi. Po ogledu se odpraviva do bližnje trgovinice, kjer simpatična prodajalka ponuja »tamke«, oljne slike, ki prikazujejo njihova božanstva. Ena mi je zelo všeč in odločim se, da jo bom kupil. Začne se haumačiranje. Beseda je nastala iz angleške »how much«, kar bi po naše pomenilo koliko. In ker so prodajalci na naša vprašanja po cenah le-te zastavili astronomsko, smo vedno odgovarjali »too much« — preveč. S težavo sva z Marjonom zbila ceno na 45 dolarjev. Sedaj pa bi rada prikupno dekle še slikala, vendar je ponosna in ne pusti. Zagroziva ji, da slike ne kupiva, če se ne slika z njo in to vžge. Na gričku, kakih sto metrov nad mestom, stoji Swajambu nath stupa, kjer stoji kip ves v zlatu, okrog njega pa se plazijo svetniki in ves čas mrmljajo v zadimljeni prostor: »Om mani padme hum«, kar bi po naše pomenilo, vsa skrivnost je v lotosovem cvetu. Le-ta pa predstavlja intimni del ženskega telesa. Mimogrede pa opice, ki se obešajo po templju Marku, še ukradejo klobuk.
Pozno popoldne naju dobi z Marjonom, ko zasledujeva neko hrupno povorko, ki zavije na neko dvorišče. Hočeva se umakniti, pa se nam že približa starejši možakar in pove, da se mu moži hčerka, in naju povabi na »ohcet«. Z veseljem pristaneva, le v hotel se zapeljeva, da oblečeva paradne obleke naše odprave, da bi bolj vžgala. Hitro sva nazaj. Nevesta že čaka, lepo oblečena in pokrita s pajčolanom. Končno se z godbo pripelje tudi ženin. Usedeta se vsak na svoj stol, sezujeta in primeta za roke, noge pa postavita v nekakšno kad z vodo. Tja notri potem duhovnik sipa nekakšne praške in ob molitvi vse skupaj meša z vodo. Ceremonijal traja več kot uro. Sledi pojedina, ki se jo pač ne odrečeva, čeprav so nam odsvetovali, da karkoli jemo od drugih ljudi. Naslednji dan sva kar velikokrat na stranišču in boli naju trebuh.
No, namesto petih, smo morali čakati kar enajst dni, da so bile opravljene vse formalnosti in da je roba končna vsa v Kathmanduju. Zvečer mrzlično razporejamo sode. Potovali bomo namreč v štirih skupinah, in vsaka bo rabila drugo vrsto tovorov. Hodil bom z glavnino, ki odhaja jutri zjutraj, zato še pozno v noč pripravljam nahrbtnik. Telo pa mi preveva čudna vznemirjenost, jutri gremo proti goram.
