Tržiški tekstilec, oktober/november 1979
Borut Bergant
Iz kampa nad Namče Bazarjem je lep pogled na Arna Dablam, Lhotse in Eeverest, pa sva z Marjanom vseeno raje odšla na nasprotni greben, odkoder sva v miru opazovala sončni zahod na najvišii gori sveta. Tukaj v dolini okoli 4000 m visoko je postajalo že kar temno, tam zgoraj, še enkrat višje v domovanju boginje vetrov Čomolungme, pa je še kar žarel škrlatni ogenj in podoba je bila, da sonce tako visoko sploh ne more zaiti. Pogled na že kar nezemske višave me je čisto prevzel in počutil sem se presneto majhnega. V mraku sva počasi sestopila po pobočju do kampa, večina se jih je že porazgubila po šotorih, le peščica prijateljev še kramlja ob šerpovskem ognju. Približa se stari šerpa Pemba. Vedno pride takole, vsak večer s čajnikom v eni roki, v drugi pa na pladnju nosi aluminijaste šalčke za čaj. Nalije jih in ponudi, »pij gospod, to je dobro«. Kar težko sem se njihovega čaja navadil, sedaj pa ga pijem že prav rad. Pravi čaj, pa jakovo mleko, še malo masla, vse skupaj pa osoljeno, to je njihov »ča«. In medtem, ko Evropejec gasi žejo z nevem kakšnimi napitki, se bori z razpokanimi ustnicami, s kremami in zaradi pomanjkanja soli jé obvezno juho, Šerpa dan za dnem pije ča. Vzamemo skodelico in kar nekam slovesno srebamo gosto tekočino. Tukaj v Namčeju smo čez 4000 m visoko, večeri so mrzli in kmalu bom odšel spat. Nocoj ne bom bral v šotoru, danes smo se uspeli več kot tisoč metrov povzpeti in sem kar malo utrujen.
Zlezem v spalno vrečo, plinsko svetilko pa naravnam, da ravno še brli in meče skromno svetlobo po notranji steni šotora. Marjan je že zaspal, jaz pa še kar sanjarim. Pravzaprav že kar dolgo pešačimo, današnja etapa je bila že štirinajsta. Kje smo že začeli. Ja, iz Kathmanduja smo se prek dveh prelazov v dveh urah pripeljali v Lamsang, kjer se je začel pristopni marš. Šerpe so nas nastanili na velikem travniku, kjer je bilo dovolj prostora tudi za tovore. Sploh so šerpe vseskozi skrbeli za naše počutje. Na tej odpravi je namreč prvič v zgodovini jugoslovanskega himalaizma, da potujemo do baze kot treking. Pomeni, da za transport celotne opreme in za naše počutje skrbijo šerpe. Že prej sem vedel, da so trekingi precej razkošna varianta potovanja, to kar pa smo doživeli tukaj, je preseglo pričakovanja. Odpadle so vse nehvaležne naloge, kot so: iskanje nosačev, hrane, plačevanja, postavljanje šotorov itd. Vse to sedaj opravljajo šerpe, organizirani v potovalnih agencijah in stvar jim gre res dobro od rok. Da pa je stroj sedemstotih tovorov sploh lahko potegnil, smo prvi dan vseeno morali tudi mi prav krepko poprijeti. Prihajale so stotine nosačev, vsak je dobil svoj sod, se zanj zadolžil, ga porinil stran in že začel pripravljati za nošnjo. Vseh sodov potem do baze nismo nikoli več imeli skupaj. Nosači so prenočevali zelo raztreseno po hišah, ob ognjiščih in v zavetju dreves. Sodi, precej nerodno transportno sredstvo, vendar za nas zelo hvaležno. Najlažje so jih nosili tisti nosači, ki so s seboj imeli koše in so jih preprosto postavili vanje. Tudi tisti, ki so imeli krošnje, bodisi svoje ali od prejšnjih odprav, so dobro nosili. Najtežje je bilo večini, ki je bila opremljena le s parimi metri vrvi. Ti so sod nekako prevezali, daljši konec pa so uporabili, da so ga dali okrog čela. Večina tukaj še vedno nosi tako, s trakom okoli čela in brez kakršnihkoli naramnic.
Nad kampom se je pot takoj vzpela strmo v breg. Sploh smo se v teh dnevih do Namče Bazarja samo vzpenjali na visoke prelaze in se potem spuščali globoko v doline. Vsi grebeni tukaj tečejo v smeri sever-jug, mi pa smo proti Everestu hodili od zahoda proti vzhodu in tako smo prečili številne grebene. In čeprav je bila letos v Himalaji zima skopa s padavinami in pot ni bila tako zelena, je bil marš enkraten. Sploh je veliko himalajcev, ki pravijo, da je to najlepši del odprave. Res, kaj je lepšega, kot da te ob sedmih zjutraj zbudi šerpa, ko ti v šotor moli skodelico čaja. Pred šotorom stoji lavor mlačne vode za osebno higieno, malo stran pa je na travni livadi že postavljena miza z obilnim zajtrkom. Po zajtrku dvignemo svoje krošnje in ponavadi naredimo v enem zagonu pot etape do kraja, kjer kosimo. Pred kosilom udarimo nogomet, po kosilu zadremljemo, da potem opravimo še zadnji del etape. Tam pa nas že zopet čakajo postavljeni šotori, večerja, ogenj, ča. Zdi se nam, da se je čas tukaj ustavil, nobene naglice ni, vse teče po ustaljenem redu. Razburi nas le, ko Nejcu ukradejo takole štiri stare milijone denarja in nas opomni, da prihajamo v deželo šerp, ki so dobro znani tudi po drugih vrlinah, kot sta dobra nošnja in navajenost na višino. Končno se spustimo do ogromne reke Dudh Kosi, ki nosi vse vode iz območja južno od Everesta. Sedaj se naša pot obrne proti severu više in se bomo praktično le še vzpenjali. V dveh dnevih pridemo do Namčeja, zadnjega pravega naselja na poti. Poslovimo se od nižinskih nosačev, od tu naprej bodo večino opreme nosili jaki ji, tovorne živali, ki jim višina in mraz pač ne delata nobenih preglavic.
Vpisati se moramo tudi na policijski postaji. Pozno popoldne z Marjanom opazujeva zahod na Everestu. Potem pijem čaj, sanjarim v šotoru in šele pozno zaspim.
Zjutraj je pošteno mrzlo in kar ne da se nam iz toplih šotorov. Nosači že otovarjajo jake in se počasi odpravljajo na pot. Ta je vsekana v pobočje, več sto metrov nad Dudh Kosijem. Potem su spusti prav do reke in se na drugi strani spet vzpne 800 m visoko, kjer se ustavi na 4500 m visoki planoti, kjer stoji znameniti budistični samostan Tjangboče. Tam nas sprejmejo bame, nam razkažejo samostan, pogostijo s čajem in piškoti, ki so podobni našim »Albert« keksom, sam veliki bama pa nam okoli vratu zaveže belo ruto in pove, da nas bo varovala hudega na gori. Ceremonija nas stane kar 300 dolarjev. Še tri dni hodimo do baze in vsak dan nas bolj tare višina. Tako prvi dan dosežemo Periche, kjer so ogromna pasišča jakov in planšarske staje. Tu še korajžno igramo nogomet, že naslednji dan pa mi na višini 5000 m, kjer je zadnji camp pred bazo, sploh ni več do njega. Ne počutim se preveč dobro in tudi ne spim. Ko pa zjutraj začnem hoditi, je bolje. Pa vseeno ne gre več tako hitro. Minemo Gorashep, kjer so na skalah vklesana imena žrtev Everesta, se povzpnemo na ledenik in zdi se mi, da že dolgo časa hodimo po njem, da utrujeni dosežemo prostor za bazno taborišče 5300 m visoko. In čeprav nam v glavah razbija in nismo za nobeno rabo, moramo do večera postaviti še šotore in pripraviti ležišča, pa še tisoče drobnih opravkov je treba postoriti ta dan. Si utrujen saab, me sprašuje šerpa in se reži na vsa usta; ampak jutri bo nov dan. Da Lakhpa, jutri bo nov dan.
