Borut Bergant
Tržiški tekstilec, februar 1980
Čeprav je tam na ledeniku Khumbu, kjer višinomer kaže 5300 m in kjer so doslej imele bazni tabor odprave, ki so s te strani plezale na Everest, morenski hrbet precej širok, pa je prostora primernega za šotore zelo malo. Zato smo pred glavnino tudi poslali predhodnico, ki je imela nalogo dobiti čim boljši prostor in postaviti čim več šotorov. To jim je tudi uspelo, saj so do našega prihoda zgradili še precej zidov za skladišča in skupne prostore. Pa vseeno smo imeli te prve dneve v bazi veliko dela. Za nameček nas je pestil močan glavobol, nismo imeli nobenega apetita in bili smo »zoprni«. Le Šrauf je tekal sem in tja, tulil, da je z njim vse v redu in nas kot tehnični vodja stalno priganjal. Mojstrov nikjer nimam preveč v čislih, kako naj bi imel Šraufa. Pa vseeno je počasi nastajala prava baza. Sestavljalo jo je kakih dvajset šotorov za sahibe in šerpe, kuhinja, jedilnica, skladišča za opremo in hrano. To je bila torej baza. Kadar smo se utrujeni vračali z gore, nam je bila pravi dom. Tu smo se lahko zavalili na blazine, prebrali pisma z doma, jedli dobro hrano, gledali pravi domači ogenj in sploh vse. Vendar smo se jo vedno hitro naveličali. Ja, če bi stala na travi, pa je bila na ledu in nas je ravno tako zeblo v noge. Ja, če bi bila nekako bolj povezana z goro, tako pa se je po pol ure hoda pot prelomila za devetdeset stopinj v navpično steno, ki je vodila na sedlo Lho la. Pravijo, da še na nobeni maši odpravi nismo imeli tako ostrega preloma med dolino in goro. Tukaj pa je stena Lho la trdo ločevala dva svetova. Bila nam je prva velika prepreka pri dosegu cilja.
In potem, ko so šerpe ceremonialno posvetili bazo tako, da so nanjo dvignili ogromen jambor, ves ovešen z molilnimi zastavicami, smo se spravili nadnjo. Najprej je bilo treba vso steno temeljito zavarovati, če smo hoteli potem ob vrveh varno nositi navzgor težka bremena in sestopiti nazaj v bazo. Vedeli smo, da bo stena težka, vendar se takšnih preprek nismo nadejali. Tako smo se dan za dnem v skupinah po pet, šest plezalcev zaganjali vanjo, napenjali vrvi, za zadnjih 200 m, najbolj nerodnih in najbolj navpičnih pa smo uporabili že doma narejeno žičnico, ki naj bi vsaj malo olajšala transport do sedla.
Kajti od tega kako hitro bo na sedlu Lha la dovolj materiala za nadaljevanje, je bil odvisen ves nadaljnji potek odprave. V Himalaji, ko se pleza na visoko goro je tako, kakor bi gradil piramido. Če hočeš, da bo postavljen en sam kamen na vrhu piramide, mora biti ta spodaj presneto široka. Preneseno na Everest bi to pomenilo en sam šotorček na taboru pet nekje nad 8000 m; pa najmanj šest ton opreme v taboru ena na sedlu Lha la.
Mrzlo ponedeljkovo jutro je, ko še kar nekam nerodno kobacam prve metre po razriti ledeniški moreni proti ledeniku, ki pelje pod steno. Spet je na vrsti naša skupina, da napne v steni nove metre vrvi proti robu stene. Vsak zase se počasi vzpenjamo po ledeniku. Na hrbtih tovorimo težko breme, vsak ima več kot dvesto metrov vrvi v krošnjah, pa še vso plezalno opremo. Danes sem tukaj že drugič, prvi del stene mi je že znan. Po melišču se povzpnemo kakih sto metrov do same stene. Tu smer zavije na desno na greben, da se umakne centralnemu grebenu, ker tam preveč pada kamenje. Vpnem se na vrv s posebno prižemo, ki nas varuje pri vzpenjanju. Počasi plezam, zelo počasi, pa tudi tovarišem ne gre bolje. Vsega je preveč takole na enkrat. Nisem navajen na višino blizu 6000 m, težak nahrbtnik me pribija k tlem. Spet me boli glava, spet je stena zoprno krušljiva, trmasto buljim v skalo. Samo to, da bo kmalu konec začetnih aklimatizacijskih težav me drži pokonci. Mar je to Himalaja. Preplezali smo do konca fiksnih vrvi in postali smo takoj malo bolj živahni, saj se bomo vzpenjali po neznanem terenu. Sto metrski kolut mora iz nahrbtnika. En konec si pripnem za pas. Napredujem v strmem svetu, sem pa tja zabijem klin za varovanje, medtem pa me spodaj eden varuje, druga dva pa skrbita za nemoteno odvijanje vrvi. Po stotih metrih je konec vrvi. Fiksiram jo v klin, za katerega sem se potrudil, da je res dobro zabit. Po vrvi prihajajo prijatelji za menoj.
Naslednjih sto metrov bo potegnil drugi, jaz bom varoval. Tako gre meter za metrom. Pozno popoldne, ko za ta dan zaključimo z delom. Kar visoko smo prišli ta dan. Po vrveh drsimo v dolino, se po melišču podričamo do ledenika in zdi se mi, bolj opotekamo kot hodimo zadnje metre med šotori, ki jih počasi zagrinja tema. Da to je Himalaja.
Zjutraj mi še na misel ne pride, da bi šel na zajtrk, le obvezen čaj, ki ga šerpa kuha vsako jutro in pomoli v šotor, hvaležno posrebam, saj se mi je celo noč sanjalo o pijači. Drugič bom zvečer s seboj jemal v šotor čaj, da ga bom ponoči lahko pil. Ob desetih me lakota prežene v jedilnico. Tja smo v dve gajbi naložili hrano, ki jo vsak lahko je, kadar hoče. To so salame, pa razne konzerve, slaščice in konzervirano sadje. Pa tudi topli čaj lahko vedno dobimo pri baznem kuharju Pembi. Tudi Pemba je včasih nosil visoko na himalajske vrhove. Potem pa je zbolel in sedaj ne more več v višine. Pridruži se odpravam kot kuhar, kadar pa njegovi tovariši s pesmijo in težkimi tovori odhajajo na goro se mi zdi, da so njegove oči motne, ko iščejo pot, po kateri se bodo vzpenjali. Telo ne more več, duša pa še vedno hoče gor k domovanju bogov. Ni res, da šerpe plezajo na odpravah samo zaradi denarja.
Odprava pa kar grize v steni. Kot veriga smo, ki se vzpenja čim višje, pa spet spušča v dolino. In dobro vem, da sem samo člen tega neskončnega kroženja. Prijatelji so že prišli prav na sedlo Lha la. Tam so sicer poskusili postaviti šotore, vendar, ko je veter čez noč prvega dobesedno odpihnil, je vodstvo sklenilo, da se bomo na sedlu vkopali. Pomeni, da bomo v strmino skopali luknje, v katerih bomo lahko kolikor toliko udobno prebivali. Tako sem tudi sam pri naslednjem vzponu že na sedlu.
In potem, ko nekateri spravljamo sem gor tovore po žičnici, kar ni niti malo prijetno delo, drugi že kopljejo luknje v sneg. Tudi sam sem naslednji dan rudar. Nič kaj prida mi še ne gre od rok, pa me Ivč Kotnik iz Velenja, ki je sicer sedaj že inženir metalurgije, pa je vseeno opravljal prakso v rudnikih, hitro pouči. Delo je izredno naporno, predvsem v prvi fazi. Kajti vhod v luknjo mora biti ozek in zavit, da potem veter in sneg ne moreta blizu. Šele pa parih metrih začnemo kleče kopati prostor, ki naj bi zadostoval za deset ljudi. Potem se počasi že lahko vzravnamo in kos za kosom snega, ‘ki bolj kakor smo globlje, bolj postaja led, odkrhavamo od stene.
Počasi, izredno počasi gre to delo od rok. Zabavljamo čez te luknje, saj nismo prišli kopat luknje na Himalajo. Pa nič ne pomaga. Dokler ne bo tukaj vse v redu, ne gremo naprej. Včeraj je prva skupina že nadaljevala pot proti zahodni rami. Tudi nam pogledi poželjivo uhajajo tja gor v 1200 metrsko ledeno bariero, prekinjeno z navpičnimi skalnimi odstavki. Tam vmes, nekje na sredini bo stal tabor dve. Proti popoldnevu se prikaže Bara Saab Tone in nas razveseli. »Manfreda, Štremfelj, Bergant, Zaplotnik, Kotnik, jutri greste naprej.« Zlezemo v napol dograjene luknje in se pripravljamo za jutrišnji vzpon, Zunaj pa tuli veter in grozi, da bo odnesel s seboj vse, kar ni privezanega in pribitega v led. Nam pa ob sveči, ki meče pošastne sence po ledenih stenah luknje, v kateri se je prav prijetno pogovarjati o jutrišnjem dnevu že ne more več priti do živega.
