
Primorski dnevnik, 28. julij 1985
Davor Zupančič
Nestrpno smo pričakovali letalo in ves iz sebe sem bil, ko je končno pristalo. Toda kakšno razočaranje! Potniki so se drug za drugim počasi izkrcali, a o naših ne duha ne sluha. Vznemirjen sem stopil v urad in vprašal, če vedo, kaj je z ekspedicijo iz Italije. Seveda je bila to samo zguba časa, ker mi niso znali nič povedati. Kaj se je torej zgodilo z našimi alpinisti in trekingaši? Vedel sem, da so iz Italije zaradi stavke letaliških uslužbencev odpotovali dan prej in prespali v Amsterdamu. Sedaj pa jih ni v Katmandu. Skoraj bi obupal, ko mi je Kami povedal, da se je tudi sam pozanimal in zvedel, da čez dobro uro pride še eno letalo iz New Delhija. Prepričan pa je bil, da bomo naše videli šele naslednji dan, ker je skoraj nemogoče, da bi se vkrcali na indijsko in ne nepalsko letalo.
Prosil sem ga, naj počaka še eno uro, čeprav je še tako malo možnosti, da dočakamo naše tovariše. Tudi Simunič, ki je z isto skrbjo pričakoval planince, je že obupal. Toda moja trdoživost se je izplačala. Z naslednjega letala so kot zbegani turisti izstopili naši himalajci. Nasmehnil sem se, ko so začudeno gledali novo državo. V sebi sem začutil zadovoljstvo, da sem že več dni v Nepalu in bom lahko sedaj za vodjo novincem.
Vse pa je zelo malo trajalo. Ogromno delo, ki nas je prevzelo, je spravilo ob stran vsako možnost zabave ali turističnega sprehajanja po mestu. Vsak dan smo tekali po opravkih. Razne težave s tamkajšnjimi oblastmi je kot vodja odprave reševal Cergol. Priskrbeti je moral dovoljenje za daljše bivanje v Nepalu in razčistiti še nekaj problemov, predvsem ekonomskih, glede odprave. Pri tem delu mu je uspešno pomagala Eva Fičur, ki je bila uradna prevajalka ekspedicije. Ostali pa smo nakupovali hrano, šotore, armaflekse in razne druge pripomočke, ki naj bi služili v baznem taboru.
Trekingaši, ki niso imeli vseh teh zapletov, so začeli svoj dvajsetdnevni pohod že dan po prihodu. Alpinisti pa smo se v Katmanduju mudili pet dni, preden smo rešili vse težave. Končno smo se 4. aprila z avtobusom odpeljali do Pokhare. V avtobusu, ki nam ga je priskrbela agencija Mountain Travel, so bili tudi šerpe, zvezni oficir in nekateri nosači, ki nam jih je sirdar priskrbel že v Katmanduju.
Dolga cesta, ki iz glavnega mesta pelje v Pokharo, se vije ob lepi himalajski reki. Tu pa tam smo zagledali gumijaste čolne, ki so jih uporabljali turisti za svojevrstno potovanje po Nepalu. Brez dvoma je to krasna pustolovščina, da se s čolnom pelješ po večkrat razdivjanih azijskih rekah. Zavidal sem tem veslačem, ki so se po blatni vodi spuščali proti Katmanduju, sam pa sem v strašni vročini v avtobusu trpel tudi zaradi premajhne razdalje med sedeži.
Opoldne je šofer končno ustavil in izmučeni potniki smo se lahko nekoliko razgibali in okrepčali z dobrim kosilom. Morda pretiravam, ko pojmujem dobro kosilo to, kar nam je postregla sicer prijazna gostilničarka. Na kovinskem krožniku je bilo nekaj riža, malo krompirja, čudne vzhodnjaške začimbe in na drobne koščke zrezano kokošje meso. Na videz ni bilo kdove kako okusno, poleg tega smo se hrane morali lotili kar z roko, ker pribora ni bilo. Nepalci namreč, ki živijo na deželi, riž zajamejo kar z roko, ga namočijo v omako in z užitkom ponesejo v usta.
Po prvih poskusih sem imel več riža po rokah in obleki kot v ustih in ko sem prav brezupno pogledal gospodinjo, mi je z nasmehom na ustih prinesla vilice. Precej ljudi nam je pred odhodom svetovalo, naj se v Nepalu skrbno izogibamo surove hrane ali neolupljenega sadja. Zato smo prve dni strogo pazili in se držali koristnega nasveta. Večkrat se je zgodilo, da smo skupinsko ugotavljali, če je zelenjava skuhana, toda kmalu smo na vse to pozabili in kratkomalo pojedli vse, kar so nam prinesli.
Po kosilu sva se z Lenardom odpravila na krajši sprehod, ko je nedaleč čudna stvar pritegnila našo pozornost. Nad vasico je žuborel potoček, iz katerega je bila speljana kovinska cev proti dolini; na koncu cevi je bil pripet majhen rezervoar z luknjo v sredini. Precejšnja količina vode, ki se je iztekala iz te luknje, je polnila plastično posodo, iz katere so bile končno speljane gumijaste cevi, ki so dosegale prav vsako hišo v naselju. No, tako čudnega in skromnega, pa vendar funkcionalnega vodovoda res nisem še nikoli videl. Večkrat sem fotografiral ta primerek lokalnega inženirstva, tako da so nas na avtobusu že čakali.
Popoldne smo spet preživeli na avtobusu, ki je s svojo ne prehitro vožnjo premlel tistih petdeset kilometrov, ki so nas ločili od Pokhare. Sonce je že zahajalo, ko se je dokončno ustavil na velikem travniku v predmestju drugega največjega centra v Nepalu. Z največjo naglico, ker se je medtem pooblačilo, smo prtljago spravili iz avtobusa in pripravili šotore.
Šerpe so ta čas postavili kuhinjski šotor in ekspedicijski kuhar Kami je že pripravljal večerjo. Domačini, predvsem otroci, so se radovedno potegovali po travniku in ker jih nismo grajali, so se pazljivo približevali taboru. Samo tedaj, ko so začeli stikati po šotorih in večkrat neprijetno motiti, smo jih odločno preplašili. Toda le za kratek čas. Kmalu so nas obkrožili še z večjo vnemo in trdovratnostjo. Moje navdušenje se je tisti večer, prvič odkar sem bil na potovanju, vidno poleglo. Razlog za to je bilo morda lažje prerekanje z vodjo odprave ali pa verjetneje melanholična misel na lepo število osebnih, nerešenih vprašanj, ki sem jih pustil v Trstu.








