Primorski dnevnik, 30. julij 1985
Davor Zupančič
Po večerji sem, malo odmaknjen od skupine, opazoval dva mladeniča, ki sta izkazovala svoje znanje karateja. Pogostoma sem se oziral proti severu, kjer sem vedel, da stojijo himalajski velikani, toda oblaki so zastirali pogled. Šele naslednje jutro, ko sem precej zgodaj skočil iz spalne vreče, sem imel to srečo, da sem prvič v življenju lahko gledal veličastne gore, o katerih sem toliko sanjal, ko sem prebiral alpinistične knjige. Pogled se je hipoma ustavil na krasni sveti gori Machapuchare. Njena vzvišena oblika, ki spominja na Matterhorn, bi prav gotovo prevzela vsakega gornika. Takoj za njo sem prepoznal ogromno, spoštovanja vredno južno steno osemtisočaka Anapurne ena.
Odmaknjena proti zahodu pa je stala Južna Anapurna, cilj naše odprave. še in še bi lahko našteval imena nemalo gora, ki sem jih tisto jutro videl, toda verjetno bi dolgočasil vse tiste, ki niso imeli priložnosti občudovati Himalaje in niso torej doživeli tistih enkratnih trenutkov, ki jih navadno doživljaš, ko prvič zagledaš to krasoto, še očaran od tega razgleda, sem se skupaj s tovariši lotil podiranja šotorov in skrbno pripravil nahrbtnik. Dobro sem vedel, da ga bom moral nositi več dni, zato sem ga vsaj enkrat v življenju napolnil tako, da mi ne bi težil na eno ali na drugo stran.
Šerpe so uspešno poiskale nosače in jim pripravljale tovore. Presenečen sem opazoval te bosonoge, navidezno šibke ljudi, kako so si nadeli na ramena trideset kilogramov tovora. Nekateri so zahtevali celo dvojnega, tako da bi zaslužek podvojili.
Do problemov je prišlo, ko so hoteli nosači običajno plačo, ki je znašala štirideset rupij, zvišati na petinštirideset. Vodja odprave se je dolgo obotavljal, končno pa sklenil, da bo prošnjam ustregel samo v primeru hitrega napredovanja. Tako jim je dal ultimat: samo če bodo dosegli bazni tabor v petih dneh, bodo dobili zaželeno vsoto. Med nosači je seveda prišlo do godrnjanja, vseeno pa so se odpravili po prašni, položni cesti in krenili proti južni Anapurni.
Z Lenardom sva takoj prvi dan stopala na čelu dolge kolone. Že od nekdaj ne trpim, da kdo hodi pred menoj. Tudi ko se sprehajam s prijatelji po domačih gorah, se rajši podam naprej, čeprav to večkrat zahteva precejšen napor, ker ostali še kar hitro pešačijo. Predvsem pa se pozna to moje namišljeno tekmovanje pri plezanju v navezi. Vedno rajši vodim navezo, kot da bi stopal za nekom, ki bi mi od zgoraj nategoval vrv. Samo dvema plezalcema mirno zaupam vodstvo: to sta Lenard, ki mi je bil tudi v Himalaji najbližji in pa prijatelj Marko, ki je odličen alpinist in tudi izvrsten tovariš v vsakdanjem življenju.
Skupina 57 ljudi se je v dolgi razčlenjeni koloni počasi pomikala proti vasici Damphus, ki je je bilo že od daleč dobro videti, saj je stala na prvem višjem griču, ki je zastiral pogled na zahodno stran velike pokharske doline. Stopali smo mimo majhnih naselij in v vsakem zasledili nekaj novega, nekaj, kar je bilo nam neznano. Občudovali smo te ljudi, ki v izraziti revščini živijo tako daleč od vsakega civiliziranega centra, če moremo tako imenovati nepalska mesta.
Otroci, ki so nam tekali nasproti, so nas nagovarjali v skromni angleščini. Eni so nas povpraševali po denarju, drugi, morda ponosnejši, so nam pripovedovali o svojih šolskih ustanovah in nas prosili, če jim lahko darujemo kako kemijsko pero. Radovedno so se zanimali za naša imena in se nato nad tem smejali, ker so jim morda čudno zvenela in so bila zanje večinoma neizgovorljiva.
Vsaka izmed teh vasic se je ponašala tudi s pijačo in dobro založenem »baru«. Ta je bil po navadi majhna, s slamo pokrita lesena koča, ki je bila v ospredju dobro zasenčena. Tu je bilo nekaj miz in stolov, v bližini pa je stala velika posoda hladne vode, polna steklenic »coca-cole« in »fante« ter nekaterih pijač domačega proizvoda. Imeniten hladilnik. Imel je samo eno nevšečnost in sicer, da so morali lastniki pogostoma menjati vodo.
Nekaj ur smo se tako sprehajali po položni, udobni poti. Motili so nas le mimoidoči kamioni in džipi, ki so nam vsakokrat pustili za prst debelo plast prahu na koži. Na srečo nas je popoldne presenetil dež. Res je, da nas je po tako vročem dnevu malo ohladil, vsekakor pa nam je onemogočil, da bi napredovali, saj je dolga hoja v takem vremenu precej neprijetna.
Sklenili smo torej, da se za tisto noč naselimo v bližnjem hotelu, ki se bistveno ni razlikoval od prej navedenih »barov«, že prvi dan smo torej zamudili cilj, od katerega nas je ločila še dobra poldruga ura hoje. Večer je v družbi domačinov zelo prijetno minil in ekspedicijski kuhar nam je postregel z okusno večerjo.
