Primorski dnevnik, 31. julij 1985
Davor Zupančič
Kuhali smo ločeno, ker so nam že prej v Pokhari odsvetovali uživati hrano v hotelih ob cesti, ki jih imenujejo lodge.
Prenočili smo na tako umazanih posteljah, da sem bil čisto prepričan, da bom staknil uši. Na srečo se kaj takega ni zgodilo in naslednji dan smo v zgodnjih jutranjih urah odšli na pot, da bi tako nadoknadili, kar smo prejšnji dan zamudili.
Široka steza se je kaj kmalu spremenila v ozko, komaj vidno stezico, ki je tako silovito zavila navzgor, da smo si dobre dve uri grizli kolena, preden smo dosegli položnejši svet pri naselju Damphus, ki bi ga bili morali doseči že prejšnji dan. Po lepem gozdnatem grebenu, ki je omogočal lep razgled bodisi na veličastna gorovja, kot tudi na neskončne nepalske doline, smo dosegli spust v naslednjo dolino in nato v vas Lan druk.
Tudi ta dan nam ni bilo vreme naklonjeno, tako da smo do prenočišča prišli premočeni do kosti, še vedno sem hodil z Lenardom dobro uro pred ostalimi in kar užival sem nad bogatim rastlinstvom, še več pa nad verigo Anapurn, ki je, čeprav še zelo oddaljena stala pred nami. Večera v Landruku ne bom tako zlepa pozabil, ker sem tu prvič v življenju okusil, kaj pomeni biti klavn.
Ko je končno prenehalo deževati in se je na zahodu pokazalo zadnje sonce, sem se počutil grozno umazanega in sem sklenil, da se umijem pri vodi, ki je tekla iz vaškega vodovoda. Opogumljen, ker pri vodi ni bilo žive duše, sem vzel milo in brisačo ter se odpravil na kopanje.
Za vsak slučaj sem stopil za zidek, se slekel in začel to, kar je pri nas nekaj vsakdanjega. To moje »čudno« početje in skrivanje za zidom so opazili otroci in takoj prišli v trumah gledat, kaj sploh počenjam. Hodili so okoli zidu in se tako glasno krohotali, da so kmalu privabili še starejše vaščane. Popolnoma gol in ves poln mila sem ostal kot pribit, rdeč do ušes, ne da bi vedel, kaj storiti. Najprej sem skušal ostati miren in dokončati kopanje, ker pa mi to ni uspelo, sem se moker in penast, med splošnim smehom, odpravil v kočo.
Po večerji, ki jo je spet izvrstno pripravil naš kuhar, smo v tihem mraku prepevali otožne domače pesmi. Slovenske in tržaške melodije so seveda v nas obujale spomine na rojstne kraje in marsikomu je postalo težko pri srcu, ko je pomislil na svoje drage, ki ga težko pričakujejo, oddaljeni na tisoče kilometrov.
Naslednje jutro sta se meni in Lenardu pridružili še Eva in Fausta. Skupaj smo zapustili lodge dobre pol ure pred ostalimi in hodili smo s tako vnemo, da še opazili nismo, da nam pravzaprav nihče ne sledi.
Pred nami je stal visok grič, ki bi bil pri nas lahko že gora, nanj pa se je vzpenjala strma stezica. Z namenom, da bi dosegli vrh krepko pred ostalimi, smo se brez obotavljanja lotili strmine in v približno dveh urah dosegli cilj. Srkajoč prijetno hladno limonado smo v senci tamkajšnje koče zadovoljno čakali na »počasneže«. Z vodjo odprave smo bili dogovorjeni, da se točno opoldne javimo po radijski zvezi in mu posredujemo naš položaj. V trenutku, ko je bila zveza sklenjena, smo zaslišali Cergolov razburjeni glas: »Fantje, zgrešili ste pot, takoj se morate vrnili do reke. Z Miličem vas bova tam čakala«. Skoraj kap me je zadela ob tej neprijetni novici. Sestop do reke je pomenil prehoditi v obratno smer tisto strmo stezo, za katero smo porabili dve uri.
Zaman sem iskal manj kruto rešitev. Cergol in Milič sta nas čakala pri reki in ni nam preostalo drugega kot sestop. V dobri uri smo bili pri njiju in nato smo skupaj nadaljevali na drugi hrib, ki je stal na nasprotni strani doline.
Dolga položna pot nas je potem privedla do majhnega naselja, zadnjega na poti proti baznemu taboru. Tu sem zvedel za »tragično« vest: če bi iz prvotnega položaja samo vodoravno prečkali po južni strani hriba, bi bili v pol ure dosegli isto kočo. Vseeno pa smo bili zadovoljni, da smo spet skupaj, predvsem pa, da smo dosegli zavetišče pred neurjem, ki je sedaj z vso silo tolklo po slamnati strehi. V lodgu, kjer smo prespali, se je mudilo mnogo ljudi, predvsem trekingašev, čeprav je ta vas že izven najbolj znanih planinskih poti. Lastnik, pri katerem smo kupili petelina za tako rekoč zadnjo večerjo, ni zgledal preveč vljuden človek. Sicer nam je dobro postregel, vendar je bilo v njem nekaj dvomljivega. Zelo je bil navezan na denar in bi po mojem mnenju brez obotavljanja marsikoga zelo rad opeharil. Na veliki, dvojni postelji, tik ob vhodu v kočo, smo našli mesto Eva, Lenard in pisec teh vrstic. Dolgo v noč smo se pogovarjali o najrazličnejših stvareh, prednost pa je imela diskusija z Evo glede vere.
Vedno sem rad debatiral o nečem, kar ni imelo stroge materialne vezi in je človeku dopuščalo, da je svoj razum ali domišljijo povzdignili nad vsakdanjost. Filozofija, razvoj človeštva in eksistencialna psihologija so bili argumenti, ki sem jih vedno najraje obravnaval. Zato sem tudi tisti večer govoril o veri, ki je v vsaki kulturi bistvenega pomena, čeprav so bili moji pretežno laični vidiki dokaj različni od Evinih.
»Good morning, sahib«, nas je nagovoril v zgodnjih jutranjih urah naš kuhar in nam postregel z vročo belo kavo. Kot vsako jutro je bilo vstajanje precej težavno, še bolj pa je bilo zoprno pripravljanje nahrbtnika. Tolikokrat sem že pospravil spalno vrečo in jo stlačil v »rucah« skupaj z drugo opremo, da sem se čutil obsojenega opravljati to delo za vse večne čase. Po zajtrku smo spet začeli našo dolgo, mučno pot proti gori, ki je bila videti še vedno daleč na obzorju. Edina razlika od komaj minulih dni je bila v tem, da smo sedaj hodili samo navzgor in nismo na poti srečali nobenega naselja.
