Primorski dnevnik, 1. avgust 1985
Davor Zupančič
Kmalu nas je na višini okoli 300 m sprejel krasen rododendron gozd. Medtem ko je bil pogled nanj zelo prijeten, je bila hoja med dišečimi drevesi kar se da zoprna. Izredno vlažna tla so bila pravi raj za veliko število pijavk, ki so se z neverjetno spretnostjo splazile na čevlje in od tam po nogi navzgor. Bosi nosači se zanje niso zmenili in so pustili, da se jim pasejo po nogah, se zapičijo v kožo in sesajo kri. Mi pa smo pazili, da nam te ostudne živali ne pridejo do živega in se vsakih nekaj metrov sezuli in jih iztrebili z naših gumijastih čevljev. Z Lenardom sva bila še naprej neločljiva. Tudi tokrat sva skupaj tekala naprej in nestrpno pričakovala konec gozda, da bi na varnem pred pijavkami lahko sedla in se odpočila.
Ko sva končno stopila iz rododendrone hoste, nas je sprejela precej pusta, travnata, visokogorska planota. Vsakdanji dež, ki se je na višini 3500 m spremenil v sneg, nas je nemalo motil pri napredovanju. Poleg vremenskih neugodij smo tisti dan spet zgrešili pot. Tokrat ne po naši krivdi, temveč zaradi goste megle, ki je šerpe spravila iz prave smeri. Tako smo opravili dodatno prečenje, ki nas je privedlo do razvaline bivše koče. Tu smo kar se da hitro postavili šotore. Nosači pa, ki niso imeli tako udobnega bivališča, so si poiskali prostor pod skalnatim previsom. Bosi in slabo oblečeni so si kuhali nekaj riža in se drgetajoči od mraza pripravili na hladno noč.
Kar stisnilo nas je pri srcu, ko smo pogledali nanje, vendar jim nismo mogli kaj prida pomagati. Pri sebi smo imeli samo najnujnejšo opremo, ostalo smo že razdelili šerpam in zveznemu oficirju. Žal nam je bilo, da nismo že v Katmanduju poskrbeli zanje primerna oblačila, vendar nihče ni vedel, da nam bo vreme tako nenaklonjeno. Sicer pa sploh ni v navadi, da odprava kupuje opremo za nosače. Toda v določenih trenutkih te sočustvovanje s temi revnimi ljudmi tako prevzame, da bi jim najraje odstopil nekaj svojega.
Naslednji dan, ko smo po dolgi zasneženi poti dosegli višino 4000 m, smo na razpolago nosačem postavili velik šotor, kjer naj bi se vsaj malo zavarovali pred hudim mrazom. Tisti dan so z izredno težavo prehodili strmo pot. Sneg jih je močno oviral in tako se jim je drselo pod bosimi nogami, da so večkrat kot Kristus s križem padali pod težkim tovorom v sneg. Zelo me je prizadela težka hoja komaj sedemnajstletne deklice, ki je na glavi nosila 30 kg. Skušal sem ji pomagati in ji nazadnje izročil lastno smučarsko palico, da bi si z njo pomagala in lovila ravnotežje.
Kraj, ki smo si ga izbrali za zadnje prenočišče pred baznim taborom, je bil še kar udoben. Visoke stene so nas branile pred vetrom in nedaleč je šumel potoček, iz katerega smo zajemali vodo za kuhanje. Že takoj po prihodu so nosači, čeprav so tokrat imeli sicer platneno streho nad glavo, nejevoljno godrnjali in grozili, da ne bodo nadaljevali z nošnjo.
Jutro se je kot vsak dan pojavilo veličastno. Sonce je vzhajalo izza svete gore Machapuchare in počasi ogrevalo tabor. Naši nepalski sodelavci niso pozabili na grožnje prejšnjega večera in so kot pravi stavkajoči delavci stali pred tovori, ne da bi se jih dotaknili. Vodja odprave jih je skušal prepričati, toda ostali so gluhi tudi pred ponudbo dvojnega plačila. Nekdo je vendar moral naprej, zato smo Lucijan Milič, zdravnik Vilko, Lenard in jaz pobrali dva šotora, nekaj živeža in se odpravili mimo velikega ledenika proti baznemu taboru. Upali smo, da se bodo naši nosači opogumili in nam sledili, a zaman.
Ko smo si grizli kolena v strmino, je naš pogled večkrat segel v svet pod nami, toda nikogar ni bilo, ki bi stopal za našimi koraki. Samo ko smo prehodili dobro polovico poti, smo za nami zagledali dve šerpi in dva nosača, edina, ki sta imela čevlje in jih rade volje počakali. Komaj vidna stezica ni bilo močno zasnežena, zato nas je zelo presenetilo, ko smo zagledali prostor, kjer naj bi stal bazni tabor. Več kot meter visoka snežna odeja.
Na višini 4800 m postane vsako delo zaradi pomanjkanja kisika izredno težavno, toda kljub temu smo vestno prijeli za lopato in izkopali prostor za šotore. Vseskozi smo imeli rahel glavobol, in tudi »špageti« nam niso kaj prida teknili. Miliču se je ta jed tako zasludila, da jo je potem enostavno odklanjal. Upam, da ga je žena z domačo kuhinjo spet spreobrnila k starim navadam. Po kosilu sta šerpa in nosač pohitela v dolino, v velikem šotoru pa, ki nam je služil za kuhinjo, sta se naselila šerpa Kami ter drugi nosač. Mi pa smo postavili dva višinska šotorčka, enega zame in za dr. Vilkota, drugega za Lenarda in Miliča.
Takoj ko je sonce izginilo za jugozahodnim grebenom Južne Anapurne, so iz sivih oblakov, ki so obdajali tabor, začele padali debele snežinke. Kmalu se je dvignil še močan veter in s tesnobo pri srcu smo spoznali, da nas je zajela visokogorska nevihta.
