Primorski dnevnik, 2. avgust 1985
Davor Zupančič
Stisnili smo se v spalne vreče in na tihem upali, da bo kmalu vsega konec. Toda nevihta je ponoči še bolj razdivjala in prepričan sem bil, da nam bo vsak trenutek strgala tanko, a vendar tako koristno platno iznad glave. Vilkota je vso noč mučil strašen glavobol in je potuhnjen v spalni vreči ves čas molčal. Sam pa sem skušal preprečiti, da bi sneg,. ki ga je potiskal močan veter, udrl v najino bivališče. Zaman sem se trudil. Sneg je silil skozi vsako najmanjšo špranjo in kaj kmalu pokril tla.
Ko je prva luč nastajajočega dne osvetlila popolnoma zasneženi bazni tabor, se je nevihta, nenadoma kot je izbruhnila, tudi polegla. To strašno noč smo prebili, ne da bi zatisnili očesa. Ko nam je sonce že pošiljalo svoje tople žarke, je Lenard prvi stopil iz šotora, se ozrl okoli in hipoma prestrašeno zavpil: »Kuhinjskega šotora ni več!«
»Se ti meša?«, se je glasil naš skupen odgovor.
»Ne, ne, čisto resno govorim. Ostali so samo količki, platno je izginilo. Tudi kuharja in nosača ni nikjer videti.«
Silno nas je prizadelo. Ugibali smo, kam naj bi se bila nepalska prijatelja zatekla pred nevihto. Najprej smo pomislili, da sta kar sredi noči prestrašena zbežala do spodnjega tabora. Ali pa da sta čepela pod kako skalo, ki jima je bila v boljše zavetje kot velik, vetru izpostavljen kockast šotor. Odločna smo se izogibali misli, da jima je neurje čez noč odneslo vse in da sta potem ostala zmrznjena pod snegom.
Ko sem tudi sam stopil iz šotora, me je pretreslo. Kjer je prejšnji večer stala bazna kuhinja in kjer smo si uredili skladišče, je bilo sedaj polno snega. Na gladki, nedotaknjeni beli površini, so štrleli le količki šotora. Ko sva nameravala odkopati sneg, je Lenard nenadoma zadel ob človeško telo, ki je popolnoma zasneženo ležalo zavito v oranžno platno. Grobo prebujen, je v hipu skočil pokonci naš kuhar Kami, takoj za njim pa tudi nosač. Še pošteno premražena sta nam pripovedovala, da je nevihta strgala platno, zato sta ga onadva snela, se vanj zavila in tako prespala dolgo noč.
Začuden in skoraj neveren sem opazoval. Njihova dogodivščina me je spominjala na strašne himalajske bivake, o katerih sem bral. Primerjal sem ta dva fanta z alpinisti kot sta Hermann Buhl ali Walter Bonatti, ki sta bila zaradi svoje trdoživosti in seveda uspeha, deležna mojega spoštovanja. Vedno sem mislil, da so bili tisti bivaki na velikih višinah izraz izredne fizične strukture redkih ljudi. Sedaj pa stojita pred menoj ta komaj dvajsetletna fantiča, navidezno zelo šibka, ki sta komaj prespala tako mrzlo noč (temperatura je segala preko dvajset stopinj pod ničlo), pod snegom, brez spalne vreče, zavita samo v tenko platno šotora.
Vendar taka noč zbija najtrdnejšo voljo še najbolj prepričanemu alpinistu, tako sta tudi onadva sklenila, da takoj po zajtrku sestopita do začasnega nižjega tabora. Njima sta sledila tudi Milič in Vilko, katerega je še vedno mučil glavobol. Z Lenardom pa nisva hotela zapustiti kraja, ki sva ga dosegla s takim naporom. Lotila sva se urejanja prostora in si kuhala čaj, ker je na takih višinah zelo važno, da človek zaužije precejšnjo količino tekočine.
Kami nama je vljudno izročil peščico od lame blagoslovljenega riža in priporočil, da ga v nevarnosti plazmi ali drugih težav zalučamo proti gori, s čimer bova umirila jezo bogov. Srčno sem se mu zahvalil in ga toplo pozdravil. Sedel sem se n sneg in se željno ozrl v nenavadno ogromno goro, ki je stala pred menoj. Južna Anapurna se je v jutranjem soncu mikavno svetlikala in s prezirom gledala na naju, navadna, skromna smrtnika. Naenkrat sem si zaželel, da bi se »sprehodil« po snežni strmini do začetka skalnatega skoka. Sklenil sem, da dosežem višino 5000 m, ki je do tedaj še nisem zmogel.
Rečeno – storjeno… Lenardu ni bilo do sprehajanja, zato sem ga pustil, da nadaljuje s svojim delom in se čislo sam podal proti gori. Tistega, morda najlepšega himalajskega dne, ne bom pozabil. Še nikoli nisem videl tako temno modrega neba, nikoli tako veličastnega gorovja in globokih dolin. Ko je višinomer pokazal točno 5000 m, sem se ustavil, izmučen sedel na skalo, ki je štrlela iz snega, in se predal tisočerim občutkom, ki so me prevzemali.
Težave, ki smo jih imeli pri organiziranju odprave in ostre kritike nekaterih, sem v hipu pozabil. Vesel sem bil svoje samote v himalajskem gorovju, pa tudi zame rekordne višine. V tistem radostnem trenutku sem upal, da bo kmalu konec težav in zaprek in da se bomo čimprej spoprijeli z orjaškim grebenom, ki je sedaj v vsej mogočnosti stal pred menoj.
Naenkrat sem se zagledal na šotore baznega tabora, se spomnil na prijatelja, ki me je tam nestrpno pričakoval in se nejevoljno prisilil, da sestopim. Z otroškim navdušenjem sem mu pripovedoval, kakšen je svet na oni strani grebena. Toda prehitra hoja in višina, na katero nisem bil še dodobra navajen, sta mi povzročila močan glavobol in čudne motnje po trebuhu.
