Primorski dnevnik, 3. avgust 1985
Davor Zupančič
Najino navdušenje je splahnelo in pustilo prostor neprijetni melanholiji. Potuhnjena in molčeča sva prečepela v šotoru dobre dve uri, nakar je Lenard izbruhnil: »Če ne sestopiva takoj do ostalih, se mi bo kratkomalo zmešalo!«
»Toda sklenila sva, da ostaneva tukaj do njihovega prihoda«, sem prepričano odgovoril.
»Res, toda tudi za najino fizično kondicijo bi bilo pametno, da sestopiva. Najbolje bo, če po radiu vprašava, kako je z ostalimi in kdaj mislijo nosači gor« je vedno silil Lenard.
Ko je končno napočila ura za radijski sprejem, nama je vodja odprave povedal prav nič veselo novico, da je večina nosačev že odhitela v dolino in da bosta verjetno samo tista dva, ki sta že bila v bazi, še nosila opremo. Obrazložila sva mu najino stanje in se v hipu odločila za sestop upajoč, da jih bomo dosegli pred nastopom običajnega slabega vremena.
Začela sva se previdno spuščati po poledenelem pobočju. Snežilo ni, toda vse je bilo objeto v gosto meglo in vidljivost je segala največ do pet metrov. Bilo je tako mrzlo, da nama je na zanemarjeni bradi zmrznila sapa. Lenard je bil s kapuco na glavi in popolnoma belo brado pravcati sv. Miklavž. Megla je polagoma postajala še gostejša, tako da sva hodila skoraj na slepo. Naenkrat so se pred nama pokazale prepadne stene in najine hoje navzdol, je bilo konec.
Po sprejemniku sva poklicala vodjo in mu velela, naj pošlje enega izmed šerp, da bi nama pokazal pravo pot. Na srečo sta sirdar Yong in Ajewa že hodila nama naproti. Z Lenardom sva medtem prečkala proti velikemu ledeniku, da bi našla prehodno mesto. Šerpi sta prihajali iz nasprotnega rebra, tako da sva porabila še dobre pol ure, predno smo se končno srečali. Ponudila sta nama topel čaj in zaželeno cigareto. Cela dva dni nisva kadila, kar je za strastna kadilca že prava kalvarija.
Čeprav sta se ponudila, da nama nosita nahrbtnik, jima ga nisva izročila in ga sama nosila prav do tabora. Nikdar se mi ni zdelo pravično, da bi drugi opravili določeno delo namesto mene. četudi so bili šerpe za to plačani, nisem med vso odpravo od njih zahteval, da počenjajo opravila, ki bi jih sam zmogel. Nikoli nisem prazen skakljal za njimi, marveč sem, če sem le mogel, tudi pozneje, ko smo hodili v hrib, gazil globok sneg pred njimi. Izmučeni, spotikajoč se ob skale, smo končno dosegli šotore.
Med sestopom sem si srčno zaželel družbe tovarišev, sedaj pa, ko sem končno stal med njimi, bi se bil najraje spet odstranil. Ljudje niso nikoli taki, kot pričakuješ. V samoti, predvsem v naravi, ko občuduješ lepoto stvarstva in uživaš v samem pogledu nanjo, si želiš nekoga, ki bi mu izpovedal svoje občutke. Toda če bi slučajno imel pri sebi osebo, bi te gotovo ne razumela. Samo v redkih primerih sem imel lepe izkušnje. Z nekaterimi sem se zares v vsem ujemal, ampak žal bi te osebe lahko preštel na prstih ene same roke.
Po tistem krasnem jutranjem samohodu, ko me je resnična prava Himalaja obogatila, sem bil sedaj spet med problemi, ki so me do skrajnosti vznemirili. Denar, sleparije, zvijače in ukazi so mi v hipu skvarili vtise prejšnjih dveh dni. Lenardu sem potožil, da je moje razpoloženje na psu in glej, tudi sam je imel iste občutke. Čeprav sva se na višini 4000 m počutila nedvomno bolje in sva imela na razpolago hrano in pijačo, ter ne nazadnje cigarete, je bilo najino razpoloženje tako, da bi najraje spet trpela glavobol v majhnem višinskem šotoru 800 m više.
Po večerji smo se dogovorili, da bomo naslednji dan vsi skupaj odšli do baznega tabora in znosili gor čim več opreme. Cergol je odločil, da se bo potem nekdo spet vrnil skupaj s šerpama v dolino in urejal tovore, ki naj bi jih tri šerpe in dva nosača v nekaj dneh končno pretovorili na višino 4800 m. Z nami v bazi naj bi ostal samo kuhar. Naslednjega dne smo si res naložili na rame težke nahrbtniki in junaško odkorakali. Napori prejšnjega dne so se poznali V moji počasni hoji. Lenard me je v hitrosti krepko prekašal in samo s težavo sem ga dohiteval, ko me je zelo vljudno čakal.
