Primorski dnevnik, 4. avgust 1985
Davor Zupančič
Malo po polovici poti, ko sva z Lenardom gledala na ostale, ki so bili še precej za nama, je naju nenadoma presenetil močan pok, kateremu je sledilo strahovito grmenje. Pogledala sva proti hribu in videla orjaški plaz, širok več kot dvesto metrov, kako je z izredno močjo drsel preko stene in končal svojo uničujočo pot na ledeniku ob vznožju gore, nedaleč od nas. Bilo je, kakor da bi nas mogočna gora svarila. V strahotnem hrupu sem zaslišal glas, ki je pravil: »Pazite se, dosti močnejša sem od vas, v vsakem trenutku vas lahko za vedno spravim s svojega pobočja.«
Dan prej je bila gora mirna, skoraj vabljiva, danes pa je pokazala svoje ostre zobe. Pribiti, kot okameneli smo gledali ustrahujoči prizor in z grozo sem mislil, kaj bi bilo, če bi slučajno prečkali tisto področje, še dolgo potem, ko je grmenje plazu prenehalo in je oblak snega na novo pobelil precejšnjo površino ledenika, sva z Lenardom sedela in gledala sedaj mirno steno Južne Anapurne. Začarana od mogočnosti sva se vsak s svojimi čustvi v srcu končno prisilila nadaljevati pot. V bazni tabor sva dospela precej pred ostalimi in dočakala najprej šerpe in potem ostale tovariše. Samo Fausta, ki se je tisti dan slabo počutila in imela nekaj vročine, je še zaostajala.
Kljub utrujenosti in prepovedi vodje odprave sem se spet odpravil navzdol, prevzel Fausti nahrbtnik in z njo dosegel tabor. Nekateri so me ostro kritizirali in menili, da izgubljam dragocen čas, češ da si mora vsakdo sam pomagati. Užaljen in brez besed pred tako nesmiselno obtožbo sem se kar oddaljil od ostalih in si začel pripravljati material za vzpon ali bolje za preučevanje smeri, kot je za tisti dan predvideval program. Sam sebi sem govoril, da za tiste bore pol ure, ki sem jo potreboval, da sem pospremil Fausto, gotovo nisem ne vem kako zmanjšal možnosti uspeha naše odprave.
Ko so me polemike pomirile, smo se Cergol, Lucijan Milič, Lenard in jaz podali proti gori. Nismo sledili smeri, po kateri sem šel prejšnji dan, ker je bila po mnenju vseh precej dolga. Zato smo se odločili za relativno strm kuloar, ki se je potem končal nekje na polovici stene. Upali smo, da bo tam ne preveč zahteven prehod preko previsnih sten.
Sicer nas je opogumilo dejstvo, da so tam hodili tudi Japonci, ki so leta 1978 uspešno preplazili smer. Naš visokogorski nosač Ajewa, ki je spremljal tudi takratno odpravo, nam je pravil, da je smer precej težavna in da so Japonci kljub mnogo boljšim razmeram, kot smo jih imeli mi, za vzpon potrebovali kar dva meseca in ogromno materiala. Kljub temu smo mislili, da se bo to tudi nam posrečilo. Že v Katmanduju smo zvedeli, da smer ni prvenstvena, vseeno pa bi bila naša prva ponovitev izredno zahtevnega jugozahodnega grebena.
Globok sneg se je udiral pod našimi koraki in hoja je bila kar se da mučna. V težkem nahrbtniku smo nosili poleg osebne opreme za plezarijo tudi vsak po dvesto metrov vrvi. Snežišče, ki je iz šotorov vodilo do pod stene, ni imelo omembe vrednih ovir. Samo globoka razpoka, čez katero smo hodili po naravnem ledenem mostu, nas je malo prestrašila.
Prve skale in seveda kuloar, ki je vodil mimo. njih, so se pričele natančno na višini 5000 m, saj tako je kazal moj zvesti višinomer, ki sem še ga vedno nosil obešenega okoli vratu. Do tam, torej za dvesto višinskih metrov, smo porabili nekaj več kot eno uro. Pred nami je sedaj stala strma zasnežena grapa, po kateri smo nameravali fiksirati vrvi, ker nam bi drugače šerpe ne mogle nositi materiala v hrib. Tam smo pustili smučarske palice in si nataknili plezalne pasove, osmice, žumarje in druge podobne ropotije.
Cergol je kot prvi plezal naprej, ostali pa smo mu sledili po napetih vrveh in nosili s sabo nadaljnjo vrv in kline. Po prvih dvestotih metrih plezanja, torej ko smo porabili točno eno vrv, je najbolj logična smer kazala na prečenje proti desni pod velike skalnate zajede. To smo tudi storili. Preko stometrsko prečenje, nevarno zaradi padajočega kamenja, nas je torej privedlo do navpičnih skal. Na našo veliko srečo je bila skala popolnoma suha in tako omogočila Cergolu, da jo je sicer ne brez težav preplezal. Približno petdesetmetrski skok smo potem ocenili s četrto težavnostno stopnjo, kar je za himalajske razmere že veliko. Vrv se je ravno nad skokom končala in tudi pozna ura nas je prisilila k sestopu. Z Lenardom sva se prva začela spuščati po vrveh in ko sva prišla do pod stene, nisva niti pomislila na ostala dva in sva zdirjala po snežišču v bazni tabor. To seveda ni primerno za gorniško tovarištvo, toda utrujenost nas je dobesedno zmedla in nisva videla drugega kot dober čajček in zasluženi počitek. Kasneje sva se oproščala pri Lucijanu in Cergolu, ki pa sta zadevo razumela in nista bila preveč huda. Fausta je medtem zapustila bazo in se spet vrnila v spodnje »skladišče« skupno z Yongom in Ajewo ter obema nosačema. Nalogo je imela, kot sem že povedal, da ureja najnujnejše tovore, ki jih morajo takoj naslednji dan znosili do nas.
Tisti prvi dan plezanja smo dosegli višino 5100 m in se tudi srečno vrnili. Z delnim uspehom smo se, v še vedno neurejenem taboru, pogovarjali o prihodnosti, o težkem delu in o možnosti, da dosežemo greben in z njim prvi višinski tabor že v naslednjih dveh dneh.
