Primorski dnevnik, 6. avgust 1985
Davor Zupančič
Vendar smo 12. aprila zjutraj kljub krasnemu vremenu posedali v šotoru, ker nismo imeli vrvi za napredovanje. Morali smo namreč počakati, da dospejo šerpe in nosači, ki so se pojavili malo pred kosilom.
Hitro smo pojedli, vzeli nahrbtnike in se takoj odpravili v hrib. Četverica je bila ista kot prejšnji dan, samo moje navdušenje je spet splahnelo. Nekateri dogodki, o katerih ne bom govoril, so me tako prizadeli, da bi se bil najraje odstranil. Na srečo sem takrat še mislil, da je vrh dosegljiv in želja po njem me je vlekla v goro.
Cergol je spet plezal prvi in napel vrvi do višine 5180 m. Teren je bil lažji kot prejšnji dan, toda napor pri napredovanju je bil zaradi naraščajoče višine vedno večji. Nahrbtnik, ki je tehtal staraj 15 kg, me je tako tlačil, da sem ga, ko smo končali plezanje, rade volje pustil na mestu in zdirjal po vrvi navzdol. Ko smo se vrnili v naša bivališča, kjer še vedno ni bilo Fauste, sem vprašal vodjo, če bi lahko z njo imel radijsko zvezo.
Rad bi se bil pogovarjal z osebo, s katero sem delil svoje življenje. Čeprav me je med pešačenjem do gore večkrat motilo, da sem jo imel pri sebi, ker sem se počutil vezanega, sem sedaj v velikem kuhinjskem šotoru težil po nekom, kateremu bi lahko zaupal svoje najbolj skrite misli. Z Lenardom sem seveda nekaj govoril, celo več kot nekaj, toda nisem mogel vzpostaviti tistega odnosa, ki sem ga že več let imel s Fausto. Ko smo vzpostavili zvezo, sem ji nežno kot malokdaj pripovedoval, kaj se dogaja z nami. Njeni kratki, brezbrižni odgovori so me skoraj užalili in vprašal sem jo, zakaj je tako hladna.
»Nisem vajena se s tabo pogovarjati po teh hudičevih aparatih, zato ti odgovarjam tako telegrafsko«, se je glasil njen odgovor, ki me je zopet spravil v dobro voljo. Mnogo bolj živahen sem se vrnil v družbo ostalih, ki so še vedno kramljali o stvareh, ki so bile od nas tedaj bolj oddaljene kot Proxìma Centauri. Zapeli smo nekaj partizanskih in narodnih pesmi ter legli k počitku, sproščeni in brez skrbi, ker je bil naslednji dan namenjen urejanju baznega tabora in ne plezanju.
Zjutraj smo nestrpno pričakovali zadnje tovore, medtem pa kopali prostor za šotore in premaknili kuhinjo na drugo, višje mesto, ker je topeči se sneg popolnoma poplavil prejšnjo vdolbino. Točno opoldne je bila vsa naša prtljaga v baznem taboru. Vsak si je v vrsti sivih in oštevilčenih sodov poiskal svojega, samo Vilko se je pritoževal, ker ni našel tistega, napolnjenega z zdravili. Zato smo se vsi posvetili iskanju soda številka sedem in ga končno našli nekje pod že podrtimi šotori.
Obe dekleti, Lenard in jaz smo se naselili v velik oranžen šotor čisto podobnem kuhinjskemu, in zanj poiskali udobno mesto. Postavili smo ga na lepo, popolnoma ravno ploskev, ali vsaj tako se nam je takrat zdelo. Ko smo kasneje v njem spali, je bila udobnost nekoliko dvomljiva, saj nam ostri kamni, ki so štrleli iz snega, ko se je talil, večkrat niso pustili spati. Da bi nam veter ne odnesel platna, smo ga zasidrali s kamenjem.
Tisti dan je v tabor prispela tudi Fausta. Radoval sem nad njenim prihodom, toda nisem ji šel naproti. Čakal sem jo v kuhinjskem šotoru in morda se je malo užalila. Vedno sem bil tak: vse, kar sem storil, je bilo le iz navdušenja in če slučajno mi ni bilo do tega, ni bilo zemeljske sile, ki bi me prepričala. Tako me je tisti dan Fausta našla zamišljenega sedečega ob velikih loncih. Hladno vzdušje je po nekaj trenutkih prepustilo mesto navdušenemu pogovoru. Kot pri spovedi sem ji povedal dogodivščine preteklih dni. V bazo je dospel tudi zvezni oficir, ki je bil na svoji prvi ekspediciji in je zaradi močnega glavobola ostal nekaj dni na višini 4000 m. Sedaj, ko je končno dosegel ostale in so mu šerpe že postavljali šotor, je žalostno sedel pred njimi in se držal za glavo. Očitno ni bil preveč zadovoljen, da je na ministrstvu sprejel to funkcijo. Hoja prejšnjih dni ga je zelo utrudila in višina, ki jo je dosegel, ga je tako izčrpala, da si je želel kar domov.
Zjutraj smo bili že navsezgodaj pripravljeni, da dosežemo greben. Cergol se tisti dan ni dobro počutil, zato je sklenil počakati v baznem taboru. Lenard, Lucijan in jaz pa smo si v nahrbtnike poleg vrvi naložili tudi višinski šotor, ker smo namreč upali doseči mesto, kjer naj bi postavili naš prvi višinski tabor. Vzpenjali smo se po fiksnih vrveh dokler teh ni bilo konec. Tam sem zaprosil tovariša, da mi prepustita vodstvo. Prikimala sta. Pred menoj je bil ne prestrm, mešan teren.
