Primorski dnevnik, 7. avgust 1985
Bojan Pavletič: Fenomen ljubiteljstva gorskega sveta je eden izmed tistih, ki značaj slovenskega naroda izrazito opredeljuje. Zato nikakor ni ni zgolj slučaj, da ima Slovenija v svojem grbu prav svojo najvišjo goro Triglav, ta simbol samobitnosti in boja našega naroda skozi stoletja prav od časov, ko mu je nadel ime svojega najvišjega božanstva.
Današnje slavje na vrhu Triglava, s katerim bo počaščen spomin postavitve najvišje ležeče stavbe v Sloveniji in Jugoslaviji, na postavitev Aljaževega stolpa, ima zato še poseben pomen. Morda se današnjim rodovom zdi boj dovškega župnika Aljaža nekoliko donkihotski, zlasti ker je naša novejša zgodovina sama pometla z vsemi stoletnimi prizadevanji za germanizacijo naše domovine in bi vsekakor to storila tudi, če bi triglavski župnik mirno molil v svojem župnišču in se ne bi pehal po katastrih in sodiščih za nakup vrha Triglava in trudil s postavitvijo stolpa na njem.
Toda če že praktičen razvoj dogodkov kaže tudi na tako možnost je v dejanju župnika Aljaža ob prelomu stoletja vendar mnogo simbolike iz katere lahko potegnemo nauk tudi za nas. Njegovo dejanje ni sledilo trenutnim političnim logikam tedanjega okolja v državi, v kateri smo živeli tudi Slovenci. Bilo je upor proti krivici kot taki, bil je to korak ranjene duše naroda, ki se je zavedal sebe, svojih pravic, ki je hotel postati v svoji hiši svoj gospodar. V to hišo pa je že tedaj vidno sodil tudi vrh Triglava.
Stolp, s katerim je Aljaž slovensko obeležil naš najvišji vrh stoji še danes in zgovorno priča o tem, da se je krivici in nasilju vredno in še moramo upreti, tudi če je navidez tak upor brezupen.
Morda nam je Jakob Aljaž zapustil na razbrazdani, skalnati triglavski vršini pred devetimi desetletji nauk tudi za današnji čas.
