Primorski dnevnik, 7. avgust 1985
Davor Zupančič
Krušljiva skala in nesolidni, topeči se sneg sta zahtevala izredno pazljivost. »Kako vse drugačno je plezanje na dobri, od sonca segreti dolomitski skali«, sem sam pri sebi govoril, ko sem pripravljal prvo stojišče in poklical tovariša za menoj. Pogledal sem kvišku in iskal nadaljnjo smer.
Nad seboj sem imel previsne skale, ki so me po svoji krušljivosti spominjale na Matterhorn. Tam ni bilo poti naprej, zato sem krenil proti desni in upal na prehodno mesto med prej omenjenim skalovjem in pregrado ogromnih, navpičnih serakov, ki so nam grozljivo zapirali pot na naši desni.
Po nekaj metrih sem dosegel kuloar, ki je kot izvrstno začrtana pot peljal med neprehodne navpičnosti skal in ledu. Navdušen, ker mi je narava sama ponudila pot na greben, sem nadaljeval z vzponom. Prav v tem veselju, ko ti gora omogoča prehod, je morda smisel alpinizma. Od spodaj opazuješ mesto, ki se ti zdi težavno in sam pri sebi misliš, da ne boš nikoli šel čez. Ko pa prideš do njega vidiš, da ti oprimki in stopi ali polica ali ne vem kaj, omogočajo napredovanje.
Plezalci, ki si izsilijo pot s tehničnimi pripomočki kot so npr. svedrovci, lestvice in drugo, si z lastnimi rokami kvarijo užitek v gorah ter brez dvoma podcenjujejo naravo. Alpinist, če je res tak, se mora zavedati, da je gora čestokrat mogočnejša od nas smrtnikov in če mu sama ne dovoljuje napredovanja, mu ne preostane drugega kot da prizna njeno oblast in se kratkomalo umakne.
Smer se je torej nadaljevala po kuloarju. Seraki, ki so mi viseli nad glavo, so silovito pokali in grozili, da se bodo vsak hip podrli. Srce mi je zastajalo od strahu in kljub slabemu ledu sem kolikor toliko hitel. Nisem se hotel ustavljati pod nevarnim mestom, zato sem kar spregledal možna stojišča. Ko je bilo za menoj še precej metrov vrvi, sem od spodaj zaslišal klice: »Se boš oštja ustavil ali ne?«
»Še nekaj metrov moram nadaljevati, tu, ni nobenega stojišča,« sem odgovoril, toda niso me slišali. Napor in razredčeni zrak sta mi tako jemala sapo, da nisem mogel kričati. Lucijan in Lenard sta še vedno godrnjala, ko sem prišel do varnejšega mesta pod veliko skalo. Zabil sem dva klina, pripel vanju vrv in z malo sape, ki mi je preostajala, zaklical : »Pridita«!
Ko sta bila pri meni, sem nadaljeval po položnejšem snežišču do roba velike razpoke, ki je zapirala pot, tako sem mislil, na greben. Prehod čeznjo ni bil zelo nevaren in kmalu sem stal na snežni ravnini. Megla, ki je pokrivala ves predel hriba, ni dopuščala, da bi določil točen položaj, vendar sem bil prepričan, da greben ni daleč. Razmišljali smo, kaj naj storimo, ko se je nenadoma, a samo za trenutek, razjasnilo. Ogromna površina je bila vsa prekrita z razpokami, za njo pa se je dvigala na videz neskočna, strma, ledena stena. »Torej je pravi greben še zelo daleč«, sem bridko dejal in medtem pogledal na višinomer, ki je kazal 5350 m.
Lucijan Milič je iz nahrbtnika povlekel sprejemnik in klical vodjo: »Baza javi se, baza javi se!«, »Tukaj baza na sprejemu«, je takoj odgovoril Cergol, nakar je Lucijan nadaljeval: »Položaj je skoraj brezupen, dosegli smo planoto vrh serakov, greben pa je še vedno daleč. Poleg tega je tu taka megla, da se komaj vidimo. Gotovo ne bomo mogli naprej, ker ne vemo, kam naj se sploh podamo.«
»Poskusite še malo naprej. Pojdite čim više morete pred nastopom slabega vremena!«, se je glasil odgovor.
»Toda …« mu je skušal ugovarjati Lucijan, ki je medtem lovil sapo.
»Ne, ne naprej morate do grebena!«, je silil vodja.
Nesmiselne zahteve so Miliča razjezile in podal mi je sprejemnik. Znova sem skušal dopovedati Cergolu, ki ni vedel, v kakšnem položaju smo, da bi bilo nadaljevanje tvegano. Razpoke bi znale biti v megli zelo nevarne, poleg tega da res ne bi vedeli, kam naj se usmerimo. Vodja odprave je razumel, da bi bilo res nesmiselno siliti ljudi v nevarnost in je bolj umirjeno odgovoril: »Dobro, preštudirajte teren, fantje, če se slučajno razjasni, skušajte prodreti čim više, drugače se vrnite v bazo.«
»Prav. Čez eno uro te spet kličemo. Zdravo!«
Tako sem zaključil pogovor. Nekaj časa smo čakali, zakopali v sneg višinski šotor, ki smo ga imeli s seboj, tudi nekaj hrane smo tam pustili, vse skupaj zakrili s snegom in pustili kot znamenje cepin, ki ga pri sestopu nismo potrebovali. Vreme se namreč ni izboljšalo, temveč je iz megle začelo rahlo snežiti. Skupno smo se odločili za vrnitev in se naglo spustili po vrveh do vznožja stene. V bazi nam je naš odlični kuhar pripravil čaj, ki je po večurnem naporu kar dobro del.
Cergol je ležal v svojem šotoru, mi pa smo se takoj podali v kuhinjo in si tam privoščili zasluženi počitek, ne da bi se zanj zmenili. To sicer grobo početje ga je nekoliko užalilo, tako da ni med skupno večerjo z nami niti spregovoril. Hitro je pojedel in se takoj spravil v spalno vrečo.
