Večplastna tragična pripoved med današnjostjo in letom 1934
Luka je (tistega) aprila spet stal na Mali planini. Ni bil turist, ne v običajnem smislu. Ni ga zanimala kulisa za fotografijo, niti razgled, ki ga je že stokrat videl. Prihajal je zaradi občutka, da planina nekaj skriva. Nekaj, kar se ni dalo razložiti s potmi, kočami ali kravjimi zvonci.
Tisti dan je bilo na planini živahno. Otroci so se lovili med kočami, pari so sedeli na klopcah, nekdo je snemal video za družbena omrežja. Vse je bilo lahkotno, skoraj preveč. Luka je stopil stran od poti, proti staremu stanu, ki ga je vedno privlačil. Tam je bilo tišje. Tam je cvetje raslo bolj gosto, bolj vztrajno, kot bi imelo svoj razlog.
Sedel je na klop, odprl zvezek in pustil, da ga prostor počasi potegne vase. Vedel je, da je tu nekje zgodba, ki je nihče več ne nosi v spominu — razen planine.
Ljubljana leta 1934
Ljubljana tistega časa je bila mesto kontrastov. Po ulicah so se sprehajale dame v klobukih, študenti so razpravljali o politiki, trgovci so zapirali polkna ob šestih. A pod površjem je bilo čutiti nemir: gospodarska kriza, politični pritiski, stroga vojaška disciplina. Mlad človek je imel malo prostora za napake.
Zlata Komidarjeva je živela na Starem trgu, v hiši, kjer so se okna odpirala na Ljubljanico. Bila je tiha, pridna, zaposlena v trgovini na Miklošičevi. Vsako jutro je hodila peš v službo, mimo kavarne Evropa, kjer so sedeli gospodje z dolgimi cigarami. Bila je ena tistih mladih žensk, ki jih mesto hitro spregleda — dokler se ne zgodi nekaj, kar ga pretrese.
Alfred Pirh je bil drugačen. Prihajal je iz Maribora, služil vojaški rok v Novem Sadu. Bil je zaljubljen, preveč zaljubljen, da bi se vrnil pravočasno. Ko je dopust potekel, se ni vrnil v vojašnico. Postal je begunec, človek, ki ga oblast išče, in ki se skriva po podstrešjih, sobicah, pri znancih, vedno z enim očesom na vratih.
Ljubezen med njima je bila preprosta. Svet okrog njiju pa ne.
Na Mali planini so pastirji živeli drugače. Njihov svet je bil majhen, a jasen: živina, vreme, delo. Ko so tistega leta opazili mladi par, ki je prišel v kočo, se niso čudili. Zaljubljenci so vedno našli pot v planine. A Zlata in Alfred sta bila drugačna. Prišla sta z malo prtljage, ostala več dni, hodila sta tiho, kot bi ju nekaj težilo.
Pastirji so ju videli, kako sedita pred kočo, kako se držita za roke, kako se pogovarjata dolgo v noč. Eden od njih je kasneje rekel, da je v njunih pogledih videl nekaj, kar ga je zmotilo — ne žalost, ampak odločnost. A pastirji niso bili ljudje, ki bi spraševali. Planina je bila prostor, kjer so se zgodbe odvijale same od sebe.
Orožniška postaja v Kamniku je bila tistega časa stroga, skoraj vojaška. Podnarednik Muha je bil človek pravil, človek reda. Ko so dobili namig, da se na planini skriva vojaški begunec, ni okleval. V tistih letih je bil pobeg iz vojske resna stvar, skoraj izdaja.
V ponedeljek popoldne so se orožniki odpravili v planine. Hodili so hitro, odločeno, z občutkom dolžnosti. Ko so prišli do koče, so vedeli, da so našli tisto, kar so iskali.
Zlata in Alfred sta se za izlet dogovorila z namenom, da se skupno poslovita. V planinski samoti sta želel ostati skupaj za vedno. Alfred je zatorej vzel s seboj pištolo. Ko so orožniki vdrli, Alfred ni imel možnosti. Pirha so takoj uklenili. Zlata je ob tem prizoru le silno zakričala, posegla v svoj žep. Nastavila si je orožje na desno sence in sprožila, preden je kdo mogel to preprečiti. Orožniki so razburjeni nad prizorom pozvali pastirje, da so jim pripravili nosila, kamor so nato položili onesveščeno Zlato. Pirha, ki je bil popolnoma razdvojen in strt, so odstranili, ranjenko pa nesli v dolino Črne, kjer so jo naložili v avto in jo v vsej naglici odpeljali v ljubljansko občo bolnico. Zdravniki so se takoj na vso moč potrudili, da bi nesrečni mladenki rešili življenje. Vse prizadevanje pa je ostalo brezuspešno, Zlatka je proti jutru izdihnila.
Tistega dne je planina postala priča nečemu, kar ni sodilo v njen mir.
Luka je zaprl oči in si skušal predstavljati tisti čas. Pastirje, ki so tekli po travi. Orožnike, ki so stali pred kočo, negotovi, prestrašeni. Zlato, ki je verjela, da je svet preozek zanjo in za Alfreda. In Alfreda, ki je moral živeti naprej.
Ko je odprl oči, je zagledal cvetje. Bilo je povsod. Vijolično. Kot bi planina vsako leto znova poskušala nekaj povedati. Kot bi hotela, da se spomnimo, da lepota ni vedno lahkotna. Da je včasih tudi spomin.
Luka je zaprl zvezek. Ni vedel, ali je zgodbo našel, ali ga je našla ona. A ko je stopil nazaj proti žičnici, je imel občutek, da hodi skozi prostor, ki je hkrati lep in težak. In da je prav, da je tako.
Morda zato na Mali planini iz leta v leto tako cvetijo.
BŠ
