Primorski dnevnik, 8. avgust 1985
Davor Zupančič
Mi pa smo ves večer prepevali padajočim snežinkam vse vrste pesmi. Tudi šerpe in zvezni oficir so se nam pridružili, čeprav je bila edina pesem, ki smo jo skupno poznali »O my darling Clementine«.
Vreme se naslednje jutro ni spremenilo. Sneg je enakomerno padal in pobelil šotore ter opremo, ki je bila na odprtem. Če smo hoteli na fizično potrebo, smo morali obuti gojzarjé in golenice, ker nam je sneg segal do kolen. V takih razmerah ni bilo mogoče niti pomisliti na plezanje, tako da smo ves dan kvartali v naši »restavraciji«. Cergol se je tako navdušil za »remi«, da bi kar naprej igral. Samo zdravnik Vilko je že po svojem poklicu imel tako potrpežljivost, da mu je sledil. Ostali smo se raje pogovarjali ali se ukvarjali z gastronomijo.
Šerpe so se pripravljale na religiozni obred, ki je bil na sporedu naslednjega dne. Pripravljali so darove za boginjo Anapurno, molilne zastavice, blagoslovjen riž in ne vem še kaj. Vse to so potem v meglenem jutru postavili na kamnit oltarček, ki so si ga sami zgradili in začeli neke vrste mašo. Ti obredi se že dolga leta ponavljajo pri vsaki odpravi. Šerpe, ki so po veri budisti, so prepričani, da s takim početjem umirijo jezo bogov.
Velike himalajske gore namreč predstavljajo kraj, kjer naj bi živela vsemogočna bitja, katerim gotovo ni všeč, da se navadni ljudje sprehajajo po njihovi domačiji. Tudi Anapurna je seveda taka boginja. V sanskrtskem jeziku pomeni ta izraz boginjo obilja. Poklicani smo bili torej k prijetni prireditvi in seveda smo tudi sami z nekaterimi darili počastili boginjo. Po pravici povedano je bilo meni kar žal slanine, piva in drugih užitnih stvari, ki so za vedno ostali na majhnem, improviziranem oltarčku.
Tudi molilne zastavice imajo svoj pomen. Postavijo jih v bližino daritvenega oltarčka: Baje te, v vetru plapolajoče zastavice, v njihovi odsotnosti zanje molijo. Vsakemu poznavalcu budistične filozofije bo vse to zvenelo nekam čudno. Buda oziroma Siddharta Gautama je pred približno 2500 leti zanikal vsako božanstvo. Njegove dogme nas učijo, da so kozmogonija in z njo vred vsi naravni zakoni, edina resnica. Ko človek dojame te zakone in živi v skladu z njimi, doseže nirvano, kar pomeni izredno duševno blagostanje.
To je v kratkih, skromnih besedah opis teorije, ki so jo potem izrabili tudi nekateri evropski filozofi in pozneje celo psihanalisti. V Aziji, kjer je nastala, pa je doživela precej drugačen razvoj. Nekateri redki izobraženci so jo izkoristili, jo spremenili v vero in z njo polnili glave večinoma neizobraženemu narodu. Načela so sicer ostala ista, vendar zgledajo neke vrste božji ukazi in ne več navadne, čeprav dobre človeške ideje. Narod, ki živi v strašni revščini je sprejel te božje zapovedi kot tudi vsa mogoča božanstva in nazadnje tudi teorijo o reinkarnaciji, o kateri je pravzaprav govoril tudi sam Buda, toda v čisto drugačnem pomenu. Ves svet je pravzaprav enak. Povsod ljudje niso sposobni verjeti v lastno moč in prepričanje. Potrebujejo nekaj višjega, ki jim v slučaju potrebe pomaga. Tudi pri nas imamo celo vrsto takih primerov. Bodisi da je to vera v Boga ali v kako ideologijo in pravičnost kake politične stranke, bodisi da je to vera, ki ima največ pristašev, to je vera v vsemogočnost denarja in materialnega blagostanja.
Ko sem opazoval te ljudi pri njihovem obredu, mi je naenkrat šinila v glavo misel, da imam tudi sam z njimi nekaj skupnega. Šerpe so častile in darovale boginji Anapurni, ki je praktično sama mrzla, z ledom pokrita gora. To isto goro sem tudi sam toliko krat sanjal, ji mnogo žrtvoval in vedno v sanjah večkrat častil. Tudi naše sanje lahko v določenih primerih postanejo bogovi.
Simpatičen obred se je končal v sneženem metežu, tako da tudi tega 16. aprila nismo mogli na goro. Ker sem se čutil filozofsko navdihnjene ga, sem se spravil v šotor domačinov in se v obojestranski slabi angleščini pogovarjal o veri. Upal sem, da bodo šerpe s svojimi izjavami poglobili moje znanje o budizmu, toda njihova nevednost ali morda nezaupanje do nevernega človeka jim je preprečila vsako razlago. Imel sem vtis, da je zanje tudi težko imenovati Budo z njegovim pravim imenom, kot da bi ga s tem postavili na navadno človeško raven. Šerpe priznavajo za boga le Budo, vse drugo pa zanje ni važno. Vedno sem bil rad v njihovi družbi, morda ker sem o njih toliko bral ali slišal na raznih predavanjih. Vsekakor so se mi tudi osebno zdeli dokaj prijazni. To je narod, ki ni zmožen storiti nikomur nič žalega, sploh ne pozna jeze, in so izvrsten primer socialnega. življenja.
Vse si namreč med seboj delijo in pazijo, da bi ne kdo dobil več od drugega. Kljub temu me je presenetilo, da uveljavljajo hierarhično lestvico. Pri kosilu sem opazoval, kako je »kitchen boy« Pemba, ki je ponavadi stregel, najprej izročil jed nam »sahibom«, zatem oficirju, sledili so vedno v istem redu sirdar, višji nosač Ajewa, glavni kuhar in nazadnje si je seveda postregel sam.
Med seboj so si bili prijatelji, toda v določenih primerih, predvsem pri delu, je bil vodja Yong in njegovim ukazom ni nihče ugovarjal.
