Primorski dnevnik, 9. avgust 1985
Davor Zupančič
Vendar nisem hodil k šerpam le iz etnološkega zanimanja. Glavni vzrok, moram priznati, so bile večkrat cigarete. Vodja odprave nam je preprečil, da bi si jih v spodnjih vaseh kupili. Manjša zaloga, ki sva jo imela z Lenardom, je takoj »pogorela«, zato sem bil prisiljen izkoristiti dobroto šerp.
Popoldne smo izbrali za resen načrt naskoka na goro. Višinski nosači bodo po končani verski dolžnosti tudi nosili v hrib. Vodja je odločil, da bo četverica alpinistov naslednji dan ostala v vmesnem taboru na višini 5.300 m. Vsi ostali, ki bodo nosili v goro, pa se bodo vrnili v bazni tabor.
17. aprila je vzhajajoče sonce nad sveto goro Machapuchare naznanjalo krasno vreme. Devet oseb je gazilo globok sneg do stene. Mukoma smo se vlekli po fiksnih vrveh in dosegli višek napora čez skalnato stopnjo, ki je bila po obilnem sneženju popolnoma poledenela. Prvič sta v goro odhajali tudi Fausta in Eva. Njuna volja, predvsem pa vztrajnost, sta bili res vzorni. Kar presenetilo me je, kako sta, čeprav prvič v življenju nad pet tisoč metri, plezali s težkim nahrbtnikom na ramenih.
Približno pet ur smo porabili do tiste točke na snežni ravnini, ki smo jo zadnjič z Lenardom in Miličem že dosegli. Postavili smo dva višinska šotora, v katera so se naselili Cergol, Milič in Lenard. Sam sem se spet odpravil v dolino, da bi pri spustu po vrveh spremljal obe punci in zdravnika.
Šerpe so prinesle svoj tovor in to se je kreoko poznalo, saj smo imeli v začasnem, vmesnem taboru, še precej opreme in hrane. Ob sestopu sem kar žarel od volje po plezanju. Prepričan sem bil, da bodo dosegli vrh brez izrednih težav. Vsi smo mislili, da je greben, od katerega nas loči borih avesto višinskih metrov, položen in širok ter omogoča varno hojo tudi brez fiksnih vrvi. V običajnem snežnem metežu smo brez vsakršne nezgode dosegli bazo. Takrat nisem še vedel, da se je prav tistega dne v celotnem vzdušju odprave nekaj spremenilo.
Naslednjega dne sem se spet povzpel na hrib s trdnim namenom, da ne bom sestopil, preden ne dosežemo vrha gore. Zjutraj sem se skupaj s šerpama pripravljal na odhod, ko smo iz doline pod nami zaslišali klice. Začuden sem gledal prihajajoče, ki so bili, po obrisih sodeč, pripadniki šerpovskega rodu. Vprašali so nas, ali smo odprava iz Italije in ker smo v odgovor prikimali, so se nam veselo predstavili za vodiče tržaškega trekinga. Takega presenečenja tisti dan nisem pričakoval, zato sem pustil Yonga in Ajewo, da sta sama odhitela v steno in sklenil počakati dr. Simuniča, ki so ga njegovi pomočniki oznanjali malo pod taborom.
Dolgo smo čakali, toda naših od nikoder ni bilo videti. Zdravnik Vilko se je odločil, da bo šel naproti tržaškemu kolegi in je odhitel v dolino. Veselil sem se, da bom zopet videl Ivana, s katerim sem v Katmanduju preživel čudovite dneve. Žal zaradi pozne ure nisem mogel več čakati. Šerpe so bile že dobro uro na poti. Od daleč sem jih opazoval, kako so s počasnim, vendar konstantnim korakom, nosili težak tovor v snežno pobočje. Fausti sem narekoval cel govor, ki naj bi ga potem posredovala Simuniču.
Počasi se tudi sam odpravim v goro. Najprej z negotovimi koraki in težkim dihanjem, potem pa se napora kar navadim. Uživam, ko se vzpenjam po fiksnih vrveh in globoki sneg me ne preveč ovira. Kot vedno, ko postopam ali plezam sam, se mi v glavi brez vsakega reda vrtinči tisočero misli. Govorim sam s seboj in napora skoraj ne čutim. V razredčenem zraku pa me pomanjkanje sape vendar prisili, da se približno vsakih petindvajset metrov odpočijem. Skušam razbremeniti noge in ramena, na katerih visi težak nahrbtnik; to mi samo delno uspe. Hočeš, nočeš, moraš. Grem nekaj korakov naprej. Spet počitek. Padajoče kamenje me opozarja, da moram čim hitreje prečkati nevarno področje.
Pod navpičnim skalnatim skokom dohitim šerpe. Skoraj neverno jih gledam, kako se mučijo po poledeneli skali. ‘Zadovoljen in ponosem sem nad svojim hitrim tempom. Oni namreč hodijo v višinah zelo hitro in prekositi njihovo hitrost je pravi podvig. Toda danes se počutim izredno dobro. Sedeč na ozki polički čakam, da onadva končata raztežaj vrvi. V popolni tišini se predam svojim mislim. Samo padajoče kamenje in pokanje serakov me občasno moti, ko ves prevzet občudujem vrh Južne Anapurne. Nikogar ni pri meni, ki bi mi govoril in me spodbujal, toda v meni kar žari od volje po napredovanju.
Kako vse različno je bilo pred leti na Mount Kenya. Takrat me je samota skoraj spravila ob živce in podvojila vsako težavo. Bal sem se ponoči in podnevi. Slabo vreme me je takrat rešilo težke naloge, ki sem si jo zastavil. Zelo mlad sem bil takrat in izredno navdušen. Tri dolga leta sem čepel v bančnem uradu in sanjal o prostosti, o gorah in o pustolovščinah.
Lepega dne, ko sem prebiral, glej čudo, Messnerjevo knjigo, in na njej videl sliko najlepšega afriškega vrha, me je zgrabila želja, da bi se sam poskusil na tistih granitnih ploščah. Odpovedal sem se službi in čisto sam poletel v kenijsko prestolnico Nairobi. Poleg krasnega doživetja enomesečnega bivanja na ekvatorju, kaj več nisem storil. Neizkušen sem se velike gore kmalu ustrašil in se na višini 4.800 m obrnil ter dobesedno stekel nazaj med ljudi. V Himalaji ni bilo tako. Prišel sem z načrtom, ki sem ga gojil dobri dve leti in s »prtljažnikom« polnim izkušenj, nabranih v domačih gorah in z dolgimi izleti v tuje države.
