Ego Land: ko ime pove več kot ocena
V plezalnem kontekstu ego ni nujno napuh. Land pa je ozemlje, kraj, prostor, ki ima svoje zakone.
Ego Land. Ime, ki ga v Dolomitih izgovarjajo le tisti, ki vedo, kaj pomeni stopiti v steno, kjer se konča udobje in začne resnična igra. Ime, ki ne skriva ničesar: to je prostor, kjer se plezalec sooči sam s sabo, s svojo tehniko, s svojo psihologijo, s svojo vzdržljivostjo. Kraj, ki ni za množice, ni za radovedneže, ni za tiste, ki iščejo le lep razgled. Ego Land je rezervat najmočnejših – ne zaradi elitizma, temveč zaradi objektivne zahtevnosti.
Ko se vrhunski plezalci in alpinisti pogovarjajo o Marmoladi, se njihov ton spremeni, ko pridejo do te smeri. 410 metrov, 8c/+ v spodnjem delu, nato 8a v zgornjem – a številke povedo le polovico zgodbe. Druga polovica je izpostavljenost, runouti, trad varovanje, psihološka praznina, ki se odpre, ko zmanjka svedrovcev in ostane le plezalec, skala in gravitacija.
Zato je Ego Land postal nekakšen simbol: če ga preplezaš, si vstopil v klub tistih, ki razumejo, kaj pomeni »alpska težavnost« v 21. stoletju.
Louna Ladevant je avgusta 2026 dodal svoje ime na seznam prostih ponovitev, ki je že zdaj skoraj mitološki: Rivadossi, Bana, Bombardi, Marin, Ondra, Oddo. Vsi so morali pustiti ego v dolini, da so lahko splezali Ego Land. Paradoks, ki ga razumejo le najboljši.
Ego Land je smer, ki te preveri. In če te sprejme, ti dovoli, da greš naprej. Tako kot vsak ego …
NOVOSTI OD TAM
El Jardín del Edén & Fruto prohibido – rojstvo novega poglavja v zgodovini perujskega big wall plezanja
Edu Marín se je po trinajstih letih vrnil v Peru – ne kot tekmovalec, ne kot športni plezalec, temveč kot raziskovalec velikih sten, ki išče neznano. Rezultat njegove letošnje odprave je eden najzanimivejših projektov v sodobnem alpinizmu: »El Jardín del Edén« in nedokončani, a že zdaj mitski »Fruto prohibido«.
El Jardín del Edén – 550 metrov, 8a (trad, A1)
Marínova ekipa (Cesar Augusto Vicuña Pajuelo, Beto Pinto, Francesco Bosco) je po več kot mesecu raziskovanja in dela splezala popolnoma novo linijo na neobiskani, »deviški« steni neimenovane gore. »El Jardín del Edén« je 550‑metrska trad smer, ki jo Marín opisuje kot najzahtevnejši big wall v Peruju. Stena je presenetila z izjemno kakovostjo kamnine, neskončnimi razpokami in velikimi previsi, ki so zahtevali potrpežljivost, natančnost in sposobnost branja terena, ki ga pred njimi ni preplezal še nihče.
Fruto prohibido (1.100 m, 8c+/9a?, trad)
Nad »Edenskim vrtom« se dviga še ena stena – 600 metrov boljše, čistejše skale, še več razpok in poči, še več previsov. Tam se začne »Fruto prohibido«, projekt, ki bi lahko postal ena najtežjih večraztežajnih trad smeri na svetu.
Marín je (skoraj) v zadnjih urah odprave uspel splezati dva nova raztežaja: 8b, 100 % trad, 8c+/9a?, prav tako popolnoma trad, in nato se je čas iztekel. Do vrha je ostalo še več kot 600 metrov.
A prav nedokončanost daje projektu posebno težo. Marín pravi, da je občutek, da nad njimi ostaja neznano, »preprosto neverjeten«. Stena je naravni fenomen, ki bi lahko spremenil razumevanje tega, kaj je sploh mogoče v trad plezanju. Zadeva združuje tri elemente, ki so v sodobnem alpinizmu redki: odkrivanje, čisto plezanje in ekstremno težavnost. Marín ne išče le novih smeri – išče nove svetove. Njegov Peru ni turistična destinacija, temveč laboratorij za meje človeške vzdržljivosti, psihične trdnosti in plezalne vizije.
Sintonia – ženski prvenstveni big‑wall na Pedra Baiana
Pet plezalk je avgusta 2026 na Pedra Baiana v Braziliji odprlo 22‑raztežajni, 800‑metrski big‑wall z oceno 5.13+ / C1. Smer so poimenovale Sintonia – harmonija – ker je bil vzpon predvsem zgodba o zaupanju, skupnosti in usklajenosti.
Ekipo so sestavljale Gisely Ferraz, Danielle Pinto, Julia Trojan, Laura Pineau in ameriška snemalka Miya Tsudome, ki je bila polnopravna članica naveze. Sintonia je prvi prvenstveni big‑wall v Braziliji, ki ga je v celoti odprla ženska ekipa, in eden najmočnejših presežkov južnoameriškega alpinizma zadnjih let.
Po prvih neuspešnih poskusih so z dronom našle prehodno linijo: razpoke, steber, headwall. Od 2. avgusta so zabijale svedrovce, plezale offwidthe, kamine, plošče in krhke odseke. Na osmem raztežaju so uredile bivak. Najnevarnejši trenutek odprave je bil padec Laure Pineau, ko je na headwallu izskočil klin – padla je glavo navzdol, skupaj z orodjem, a se je po nekaj sekundah uspela oglasiti, da je živa.
20. avgusta je ekipa ob 16:30 stopila na vrh Pedra Baiana. Sedem raztežajev jim še ni uspelo prosto preplezati, kar pomeni, da se bodo vrnile.
Nova smer Alla vecchia maniera na Corno Piccolo (Gran Sasso d’Italia)
Na zahodni steni Terze Spalle Corna Piccola v masivu Gran Sasso d’Italia je bila 1. in 6. avgusta 2026 splezana nova, izrazito tradicionalna alpinistična smer Alla vecchia maniera. Podpisujejo jo Lorenzo Angelozzi, Matteo Cittadini in Andrea Di Pascasio, ki so se zavestno odločili za slog, kakršen je oblikoval zgodovino apeninskega alpinizma: brez svedrovcev, z napredovanjem, varovanjem in odločanjem, ki ga narekuje sama stena.
Vsi klini, ki so jih plezalci uporabili, so ostali v steni, skupaj z nekaj nameščenimi zankami. Gre za pristop, ki zahteva branje skale, iskanje linije, postavljanje varovanja in upravljanje izpostavljenosti – torej celoten nabor veščin, ki jih sodobni alpinist redkeje sreča v novih smereh.
Ime Alla vecchia maniera je zato povsem na mestu: smer je poklon tradiciji, a hkrati sodoben izziv.
Smer poteka približno 200 metrov po izrazito navpičnem, razgibanem in mestoma previsnem svetu zahodne stene Terze Spalle. Poteka desno od smeri Gilgamesh, po območju dobre, kompaktne skale, z izjemo kratkega odseka v drugem raztežaju, kjer je potrebna večja previdnost.
Skupna ocena: EX–
Obvezna težavnost: VIII– Gre za stopnjo, ki smer takoj uvršča med najzahtevnejše tradicionalne linije na Gran Sasso, primerne le za izkušene alpiniste.
Corno Piccolo je že desetletja eden ključnih stebrov alpinizma v Apeninih – s kompaktnimi stenami, izrazitimi fesorami in zgodovinskimi smermi, ki so oblikovale generacije plezalcev. Nova smer Alla vecchia maniera dokazuje, da je tudi danes mogoče najti nove, logične linije, ki spoštujejo tradicijo in hkrati prinašajo sodoben alpinistični izziv.
Nova smer Amici Miei – Atto I (La Matita) na Torre Schiavaneis
Jacopo Bisernije sporočil, da je bila Trilogia Amici Miei dokončana s (s)plezanjem nove (glej AN v letu 2025), izrazito klasične smeri, ki pripelje na vrh ene najbolj elegantnih stolpov skupine Pordoi. Dnevi v steni so bili zanj in za prijatelje nepozabni, vzpon pa je bil hkrati tudi poklon prijateljstvu, času in skupnim gorniškim sanjam.
Smer sta na zahodni steni Sass de Moles (Pordoi, Sella) splezala Jacopo Biserni in Claudio Sartorelli. Gre za prvo dejanje nove trilogije Amici Miei, ki jo je Biserni zasnoval kot niz smeri posvečenih prijateljstvu.
Leta 2023 so Jacopovi prijatelji za njegov 40. rojstni dan podarili simboličen dar: šop klinov.
Darilo je bilo razumljeno kot povabilo k plezanju novih linij – in iz tega je nastalo ime trilogije, z očitno referenco na Monicellijev film Amici Miei.
Prvih 8 raztežajev sta Biserni in Sartorelli preplezala že lani.
Vmes sta nastali še dve drugi smeri trilogije, z drugimi prijatelji.
13. julija letos, na Jacopov 41. rojstni dan, sta se vrnila dokončat zadnje štiri raztežaje in izplezala na vrh Torre Schiavaneis.
V smeri se nameri 385 m, težavnost: IV–VI. Smer je klasična, z malo varovali – le toliko, da označijo linijo. Za ponovitev so potrebni: metulji in zatiči (podvojene srednje in manjše velikosti), številni prusiki/cordini za izkoriščanje naravnih klasičnih lukenj (clessidre). Vse stojišča so opremljena s svedrovcem z obročem ali matico, povezanimi s klinom ali naravno luknjo.
Spust: z dvojno vrvjo po smeri.
Smer ponuja presenetljivo klasično plezanje v ambientu, ki je za Pordoi nekoliko nenavaden – samotna, estetska stolpasta greda nad Pian de Schiavaneis. Biserni poudarja, da je neverjetno, da v Dolomitih, ki so že skoraj povsem raziskani, še vedno obstajajo neodprte klasične linije.
Déjà Vu (8a, 300 m): nova linija na Furcia Rossa III (2791 m)
Déjà Vu je ena tistih smeri, ki se (tudi) v Dolomitih zgodijo le redko: ko se izkušnja prejšnje sezone prelevi v novo vizijo, ko se odmaknjena stena pokaže v najboljši luči, ko se plezalca vrneta, ker je ostalo še nekaj neizrečenega. Po lanski Il tempo sospeso sta Leo Gheza in Luca Ducoli avgusta znova stopila pod južno steno Furcia Rossa III – v tisti surovi, mirni amfiteater Fanesov, ki je daleč od vrveža prelazov in turističnih poti.
Tokrat nista iskala trad estetike, temveč čisto športno linijo, kar najbolj direktno, kar najbolj logično, kar najbolj v srcu stene.
Déjà Vu je nova smer, ki se razvije med previsi in navpičnimi ploščami, na skali, ki jo Gheza opisuje kot eno najlepših v Dolomitih. Plezanje je pogosto bouldersko, na drobnih ostrih oprimkih, ki uničujejo kožo prstov. Tretji raztežaj je pravi rebus: prečnica v desno, ki zahteva nizko pozicijo, natančnost in ples po mikro luknjicah v slogu Verdon – deset metrov čiste, skoraj lateralne elegance.
Smer je opremljena športno, a z dolgimi razmaki med svedrovci; izkušeni bodo lahko dodali kakšen srednji metulj. Zaradi jugo‑vzhodne orientacije ostane stena večino sezone suha, zato je smer idealna tudi v jeseni in pomladi.
Lille Tromma – Gimme Shelter
Nova trad smer na divji strani Kvaløye
Prva prosta smer: Gimme Shelter
Lokacija: Lille Tromma, Kvaløya
Namerjenih: 400 m
Težavnost: VII‑/VII (6b+)
Slog: trad
Plezano: 5. september 2026
Prvi plezalci: Simon Prochaska, Michel Afflerbach, David Studer
Naveza je na severni obali Kvaløye splezala novo, izrazito tradicionalno linijo, ki po značaju spominja na znano Cumbia sobre el mar, a je manj travnata in bolj enakomerno zahtevna. Gimme Shelter ponuja dolge odseke čistih hand‑jamov, razpoke, plošče in izpostavljene prehode na divji strani otoka.
Prva dva raztežaja sta še vedno bolj grassy walking, razen če se plezalec odloči za pogumen vstop po finger cracku, ki lahko združi oba v en sam raztežaj. Večina smeri je bila preplezana prosto, z nekaj izjemami v 6. in 7. raztežaju.
Ime je nastalo spontano – po najboljši pesmi na svetu, kot pravi ekipa, in po iskreni želji po zavetju pred ostrim septembrskim vetrom, ki je spremljal prvo ponovitev. Podobno kot pri naših simbolnih gorskih točkah – Aljažev stolp, ki je postal več kot le orientacijska točka, ali žafrani na Veliki planini, ki vsako pomlad dobijo svoje ime, zgodbo in simboliko – se tudi tu ime rodi iz trenutka, občutka in izkušnje v steni.
VZPONI OD TOD
Pietra di Sizifo (VII-/IV do VI+, 355 m) Mali Rateški Mangart
Luka Vuk in Gaj Švagelj …
Nad Šitom glava – Smer po zajedi
Tine Cuder in Nejc …
Skalaška z Ladjo (V+, 1km)
Bojana … in Niko Muhič
Kadrovski izzivi
Rašiško poletje je bilo zelo produktivno. Kar trije starejši pripravniki so uspešno opravili izpitne ture za naziv alpinista: Marko Volk in Peter Hrovat – Veliki Draški vrh – Kilar-Levstek (V/IV, 500 m),Aljana Kavčič in Matevž Kramer – Pelc nad Klonicami – Čaša opojnosti (V/IV, 400 m), Jana Štenkler in David Pavlovič – Grintovec – Tomažev steber (VI-/V, 350 m).
Imajo pa tudi dva kandidata, ki sta uspešno opravila pedagoško turo za starejšega pripravnika: Mark Bajramović in Žiga Rozman – Štajerska Rinka – Direktna smer (VI/V-IV, 600 m), Rok Legan in Gregor Zakrajšek – Mangart – Jazbec (V/III–IV, 260 m) …
Skupna tura gorskih reševalcev iz Mojstrane po SV razu na Kukovo Špico
VZPONI OD TAM
Don Kihot (VI, 800 m)
Grosser Belstein – Nimmerland (340 m, VII)
Sašo Prosenjak in …
TABORI
12. tabor Nejca Zaplotnika na Kranjski koči na Ledinah
Medgeneracijski utrip, dobra volja in močna navezanost na tradicijo
Med 4. in 6. septembrom je na Ledinah potekal že 12. spominski tabor Nejca Zaplotnika, ki je letos potekal v znamenju stabilnega vremena in odlične udeležbe. Čeprav Kranjska koča na Ledinah uradno še ni prenovljena, je tabor znova pokazal, da je alpinistični duh predvsem v iznajdljivosti, skupnosti in pripravljenosti na skromnejše razmere. Spali smo na tleh, a imeli smo streho, toplino in družbo – kar je v gorah pogosto največ.
Za razvajanje udeležencev so poskrbeli Matej Vesel, Mojca Pavlin in Karmen Zaletel, ki so ves vikend pripravljali jedi, ki so hitro postale del tabornega folklore: – burek (seveda mesni), – jabolčni štrudelj, – dobrote z žara. Hrana je bila več kot le logistika – bila je prostor druženja, smeha in tistega značilnega ferajnovskega vrveža, ki povezuje generacije.
Sobotni večer je zaznamovalo predavanje Milana Černiligarja, ki je udeležence popeljal skozi svojo bogato alpinistično pot – od prvih korakov do najzahtevnejših vzponov. Predavanje je bilo eden od vrhuncev tabora, saj je združilo izkušnje starejše generacije z radovednostjo mlajše.
Udeležba je bila izjemno pestra: od mladih pripravnikov do izkušenih alpinistov. Tabor je znova pokazal, kako pomembne so medferajnovske vezi, ki se na Ledinah vedno znova utrdijo.
Težavnost: IV‑/III Dolžina: 220 m Dostop: Z Ledin proti Koroški Rinki; pod oknom desno do vstopa. Vstop: Žlebič desno od Klepeta, levo od najnižje točke stebra. Značilnosti: Žlebiči, zajede, poči, prislonjen stebriček, poraščena rampa, plošče, kamin, poličke. Smer je razgibana, logična in primerna za naveze, ki iščejo kombinacijo klasičnega plezanja in terenskih prehodov.
Nepopoln seznam vzponov
Petek, 4. september 2026
Miha Zaletel, Matic Jezeršek, Šimen Zavrl – Sofijina smer, Koroška Rinka, IV‑, 220 m (prvenstvena)
Sobota, 5. september
Elvis S., Urša K. – Beli pajčolan, Koroška Rinka, VI‑, 350 m
Katja M., Eva Dana V. – Steber jutranje zarje, Dolgi hrbet, VI/V+, 500 m
Barbara V., Matic M. – Klepet, Koroška Rinka, V‑/IV, 220 m
Jaka P., Manca J. – Kranjski steber, greben Rinka–Skuta, V‑/IV, 250 m
Nejc B., Lara K. – Kranjski steber, greben Rinka–Skuta, V‑/IV, 250 m
Aleš S., Aljaž Z. – Kranjski steber, greben Rinka–Skuta, V‑/IV, 250 m
Matic J., Rebeka A. – Mimo malega črnega trikotnika, Stena nad Žrelom, IV‑/III, II + Nebo nad žrelom, V/IV, III, 150 m
Janez N., Matej V., Šimen Z. – Mimo malega črnega trikotnika, Stena nad Žrelom, IV‑/III, II
Urša S., Jože G. – Zajeda Ekar–Jamnik, Dolška škrbina, VI, V+, 500 m
Urban B., Mica H. – Mali bogovi, Dolgi hrbet, VI+, 200 m
Nedelja, 6. september
Miha Z., Jernej M., Šimen Z. – Nebo nad žrelom, Stena nad Žrelom, V/IV, III, 150 m
Elvis S., Urša K. – Jernejev steber, Dolgi hrbet, VI, 500 m
Katja M., Eva Dana V., Blaž K. – Jubilejna smer, Dolgi hrbet, V/IV, 500 m
Barbara V., Matic M. – Smer bratov Šter, greben Rinka–Skuta, IV+/II–III, 200 m
Jaka P., Manca J. – Smer Jana Platnshusa, Dolgi hrbet, IV/III, 500 m
Jože G., Aljaž Z., Matic J. – Parada kiča, Stena nad Žrelom, VI‑/IV, 150 m
Aleš S., Rebeka A. – Sofijina smer, Koroška Rinka, IV‑, 220 m (prva ponovitev)
Tabor Soškega AO v Dolomitih
Pretekli (zadnji v avgustu ali pa prvi v septembru) vikend je Soški alpinistični odsek izvedel tabor v Dolomitih, ki je po številu udeležencev, vzdušju in preplezanih smereh pokazal, da odsek živi v polnem zagonu. Udeležilo se ga je pet tečajnikov, dva pripravnika, dva alpinista ter gost iz AO Rinka – zasedba, ki je v Dolomite prinesla energijo, motivacijo in lepo mero plezalne ambicije.
Vzdušje je bilo ves čas odlično: sodelovanje med generacijami, dobra volja, medsebojna pomoč in skupni ritem, ki ga lahko ustvari le tabor, kjer se plezanje prepleta z druženjem. Pohvala gre vsem – od tečajnikov do izkušenih alpinistov – za zagnanost, varno delo in lepo število preplezanih smeri.
Izstopa vzpon Sandra in Blaža (AO Rinka), ki sta se podala v mogočno Tofano di Rozes in preplezala zahtevno, resno in izpostavljeno smer Costantini–Apollonio (VII+, 690 m) – klasiko, ki zahteva odlično tehniko, psihično trdnost in dobro uigranost naveze. To je vzpon, ki ga je vredno posebej izpostaviti.
Skupaj se je nabralo več sto metrov skale, lepih linij in še lepših spominov.
Piccolo Lagazuoi – M. Speciale VI-, 300 m (Blaž / Denis)
Piccolo Lagazuoi – Via del Buco V+, 280 m (Mateja / Lada)
Col dei Bos – Spigolo Alpini IV, 340 m (Luka / Leja, Mateja / Matjaž)
Col dei Bos – Via Ada V+, 450 m (Sandro / Tim, Blaž / Denis, Luka / Lada)
Piccolo Torre di Falzarego – Via Comici V-, 240 m (Sandro / Matjaž / Tim)
Col dei Bos – Alvera–Menardi V+, 350 m (Luka / Lada)
Cima del Lago – Diedro dall’Oglio V-, 400 m (Lada / Luka)
Tofana di Rozes – Costantini–Apollonio VII+, 690 m (Blaž / Sandro)
Grande Torre di Falzarego – Dibona V+, 350 m (Sandro / Blaž)
Sass Ciampac – Adang V, 485 m (Luka / Lada)
AO Celje Matica v Dolomitih
AK Rinka v Dolomitih
Plezalo se je v stenah v okolici Cortine (Cinque Torri, Col dei Bos, Falzerago, Sass de Stria).
Tabora se je udeležilo sedem članov, od tega trije tečajniki. Štirje člani so tabor podaljšali še do ponedeljka zvečer, …
Dolomiti di Brenta – poletni tabor AAO 2026
Med 25. julijem in 1. avgustom je Akademski alpinistični odsek izvedel poletni tabor v Dolomitih di Brenta, kjer jih je pričakalo presenetljivo malo gneče in veliko odličnega plezanja. Že ob prihodu se je odprl značilni svet Brente: ostri stolpi, široke police, dolge stene in vodnički, ki so krojili odločitve glede smeri in vremena.
Nekateri so tabor začeli že prej, a pravi ritem se je vzpostavil v soboto, ko so tri naveze odprle plezalni teden. Od Via Kiene na Castellettu Inferiore do Alimonta–Vidi in Detassis–Vidi – smeri so bile raznolike, odzivi pa iskreni: od »zmrzalice« v prvem raztežaju do navdušenih opisov zračnih prehodov in hitrih sestopov.
Nedelja je prinesla dež, a ne počitka: del ekipe je splezal Natura Viva, drugi pa so se zatekli v granitno plezališče, kjer je nevihta pod previsom postala skoraj kulisa.
Ko se je vreme izboljšalo, so se naveze dvignile višje: – Spigolo Armani na Torre Prati, – Spigolo Fox na Campanile Basso, – Via Fehrmann–Smith, – ponovitve Detassis–Vidi.
Smeri so bile tehnično raznolike, od frikovskih detajlov do kompleksnih sestopov, ki so zahtevali dobro orientacijo in nekaj iznajdljivosti.
V torek je četverica Mihe, Jake, Maja in Grega opravila z legendarno Via della Guide na Crozzonu di Brenta (V+, 900 m). Epska, grande smer, so zapisali – in to je bil nedvomno vrhunec tabora.
V zadnjih dneh so naveze preplezale še vrsto smeri: Via Cresta Nordest, Hartmann–von Krauss, greben Maffei–Ferrari–Franzelli, Via Atraverso l’arco rosso, ponovitve Via Kiene in Detassis–Vidi. Nekateri so si privoščili dan v bolderjih Valdaone, kjer je svojo prvo linijo preplezala tudi najmlajša udeleženka.
Tabor se je zaključil v petek z večerom palačink, smeha in načrtov za vrnitev – saj je Brenta pustila dolg seznam smeri, ki čakajo na naslednje poletne dni.
PREDAVANJE
11. septembra so bili v avditoriju Škofijske gimnazije Vipava priča lepemu predavanju zakoncev Nives Meroi in Romana Beneta.
Najprej jih je Romano preko videa popeljal na nepalske vrhove okrog 7500 metrov, ki ju zadnje čase bolj zanimajo.
Nato je Jernej Šček vodil z njima pogovor. Dotaknili so se nedavne tragedije v Nepalu, pa odnosa do hribov in nenazadnje njunih rodnih začetkov ter kako ju je alpinizem izoblikoval.
Zaključili so z vprašanji iz občinstva, kjer so ljudje spraševali o orientaciji in prehrani v višjih legah gora, pa o tragediji na Broad Peaku in reševanju in o plezalnih smereh v Malem Koritniškem Mangartu, ki je praktično njuna domača plezalna stena, …
ZANIMIVOSTI
Jernejeve težave z meniskusom …
Kmalu bo (ali pa tudi ne bo) čas za led…
V SPOMIN
Poslovil se je Jošt Razinger …
ID
