Akademik, alpinist, gorski reševalec, vodnik, metalurg, načelnik — šest desetletij v družbi ter službi gora in ljudi
Jošt Razinger je bil eden tistih slovenskih alpinistov, ki so vstopili v gore v času, ko je bil alpinizem še (v) obrt(ni fazi), improvizacija, skupnost in pogum. Njegova alpinistična pot se začne leta 1960, ko je bil star komaj osemnajst let, konča pa se šele leta 2026, ko je za seboj pustil več kot šestdeset let plezanja, reševanja, vodenja in oblikovanja gorniške kulture.
V plezanje ga ni pripeljala ambicija, temveč naključje: prijatelj, ki je obiskoval alpinistično šolo na Turncu, in knjiga Prvi v navezi Frison-Rochea. Prijatelj ga je naučil osnovnih vozlov, nato pa se je Jošt pridružil zaključni turi alpinistične šole, kjer je z Mitjem Kilarjem preplezal Steber Brane. To je bil njegov prvi resni stik z vertikalo.
Najprej je dve leti plezal v AO Ljubljana Matica pod vodstvom Aleša Kunaverja. Poleti 1962 je prišel v družbo Akademikov (APD), kjer je našel okolje, ki ga je oblikovalo za vse življenje.
Decembra 1962 je bil v Tamarju uradno sprejet v Akademski AO, pred strogo komisijo (Šteblaj, Valič, Aplenc), ki je preverjala znanje iz tehnike in aktualne politike PZS. To je bil čas, ko je članstvo v Akademskem AO pomenilo prestop v najzahtevnejši slovenski alpinistični krog.
Jošt je plezal v obdobju, ko je bila oprema še daleč od današnjih standardov:
pasov ni bilo; navezovanje je bilo klasično na pas z najlonskim vozlom,
uporabljali so ribiške vrvi Otočanka,
prve najlonske vrvi (»ta zelene«) so prišle v Slovenijo preko ameriške vojske,
Čehi so v Vratih že plezali s »smrklji«, mehkimi vrvmi, ki so bile sanje slovenskih alpinistov,
lojtrce in kline so izdelovali (tudi) sami,
pomožne vrvi so bile konopljene,
klini so bili del nemškega vojnega plena,
dereze Eckenstein, Horszowski in Avčinove dvodelne dereze so bile revolucija.
To je bil čas, ko je bila iznajdljivost enako pomembna kot tehnika — in Jošt je bil otrok te generacije. Med njegovimi soplezalci se (z)vrstijo: Mitja Kilar, Tone Sazonov, Boris Gruden, Mitja Košir, Tine Mihelič, Barbka Lipovšek–Ščetinin, Sandi Blažina, Janez Gradišar, Franc Jeromen, Rudi Rajar, Janez Rupar, Gregor Rupnik, Vlado Schlamberger, Janez Zupanc, Miloš Križaj, Ali Simonič, Greta Mihelič, …
Jošt je bil izjemno dejaven med Grintovci, severni Triglavski steni, Dolomitih, Chamonixu in na Lofotih. Njegovi vzponi so danes del zgodovine slovenskega alpinizma:
1961 – Prva ponovitev Trikota (Dolg hrbet)
S Tonetom Sazonovom. 12 ur plezanja, bivak v zgornjem delu stene. Najtežja mesta prosto.
1965 – Aiguille du Grépon (3482 m)
Knublova smer, z Borisom Grudnom, Mitjem Koširjem in Tinetom Miheličem. 800 metrov klasičnega chamoniškega granita.
1966 – Zahodna Cina, Demuth raz (V–VI)
Četrta naveza Barbka Lipovšek–Ščetinin in Jošt Razinger.
1966 – Šite, Belač–Zupan + Zajede spominov (Stenar)
S Sandijem Blažino.
1966 – Travnik, Aschenbrenner
Ponovitev s Sandijem Blažino.
1967 – Fontainebleau
Prvi stik s plezalniki in prostim plezanjem; prvi plezalniki.
1969 – Sheffield
Britanski trad, zatiči, univerzitetna livarna, kjer so študentje vlivali svoje zatiče. Jošt je prvič okusil kulturo plezanja, ki je temeljila na minimalnem poseganju v skalo.
1970 – Lofoti
Prva jugoslovanska alpinistična odprava na otočje. Jošt pleza večstenske smeri v slabem vremenu, spozna gostoljubje domačinov in surovo lepoto severa.
1971 – Prečenje stene Kotove špice
Navezi Rupar–Križaj in Razinger–Zupanc.
Jošt je bil med avtorji prvega slovenskega vodnika Turni smuki – Julijske Alpe (1972), skupaj s Tinetom Miheličem in Francijem Savencem. Vodnik je postal temelj turnega smučanja v Sloveniji.
AVČINOVE DEREZE
»Ekenštajnke so pretežke!«
nam povedal je Avčin.
»Koj naredil vam bom boljše,
dobre kakor Šiška vin´!«
Te Avčinove dereze,
dvanajst zob iz njih štrli,
v svežem snegu so najboljše,
če le skale zraven ni.
Kdor za avčinke so odloči,
ta se hoče najbrž ubit´.
Zob se zlomi, vez pa poči,
alpinist ´ma gate v rit´.
Boro Krivic, Jošt Razinger
Iz pesmarice Le pojmo v gore
Gorski reševalec (1963–2026) in gorski vodnik
Jošt se je Gorski reševalni službi Ljubljana pridružil leta 1963 kot pripravnik. Leta 1966 je postal polnopravni član, kasneje pa opravil inštruktorski izpit.
Vodja številnih vaj, med njimi odmevne vaje v Šembijah (1994), kjer je 53 reševalcev vadilo reševanje v navpični steni. Bil je znan po svoji natančnosti, mirnosti, strokovnosti in sposobnosti vodenja velikih ekip. V poznejših letih je postal načelnik GRS Ljubljana, funkcijo, ki jo je opravljal z izjemno predanostjo. V intervjuju leta 2008 je povedal, da ga veseli, da se lahko kot upokojen stoodstotno posveča načelniški funkciji.
Njegova reševalska kariera je trajala več kot 60 let.
V začetku 70. let je postal gorski vodnik, skupaj z Mitjem Koširjem in Vikijem Uhanom. Vodništvo je razumel kot podaljšek alpinizma: prenašanje znanja, odgovornosti in kulture gora.
