Ogenj kot zaveznik: kako (ponekod) gozdarji zmanjšujejo požarno ogroženost gozdov

Ko govorimo o gozdnih požarih, si večina predstavlja gasilce, helikopterje in boj z ognjem. Toda učinkovito varstvo gozdov se začne mnogo prej. Eden najpomembnejših ukrepov za zmanjševanje požarne ogroženosti je pravzaprav načrtno odstranjevanje (odvržene in nepospravljene) gorljive biomase, ponekod pa tudi nadzorovana uporaba ognja. To dobro ponazarja nedavna dejavnost v ameriškem narodnem gozdu Tahoe v Kaliforniji.

Ameriška gozdna služba (U.S. Forest Service) je novembra začela sežigati kupe vej, grmovja in drugega lesnega materiala, ki je nastal pri redčenju gozdov. Gre predvsem za droben in tržno nezanimiv les, ki v primeru požara predstavlja pomembno gorivo ter povečuje intenzivnost širjenja ognja. Namen takšnih ukrepov je zmanjšati obstoječo požarno nevarnost, zaščititi bližnje skupnosti in izboljšati zdravje gozdov.

Slovenski gozdarji požarno ogroženost praviloma zmanjšujejo drugače kot ponekod v Severni Ameriki. Medtem ko v Kaliforniji vse pogosteje uporabljajo nadzorovane požige za odstranjevanje nakopičene biomase, slovenska zakonodaja kurjenje v gozdu močno omejuje. V gozdu in gozdnem prostoru praviloma ni dovoljeno kuriti, izjeme pa so dovoljene le na urejenih kuriščih ali v posebnih primerih varstva gozdov, denimo pri zatiranju podlubnikov in drugih škodljivih organizmov ter še to pod natančno določenimi pogoji.

Takšni nadzorovani požigi, imenovani tudi predpisano ali kontrolirano kurjenje, so danes eden ključnih ukrepov požarne preventive v številnih državah z velikim požarnim tveganjem, ki bo glede na vse večje talne in (tudi) podnebne spremembe vse bolj prisotno. Strokovnjaki ogenj zanetijo le v natančno določenih vremenskih razmerah, pri čemer upoštevajo temperaturo, zračno vlago, hitrost vetra, vlažnost vegetacije in širjenje dima.

Zakaj kuriti gozd, da bi ga zaščitili pred požarom? Odgovor je preprost. Desetletja gašenja vseh požarov so v številnih gozdovih povzročila kopičenje gorljivega materiala. Gozdovi so postali gostejši, na tleh se nabirajo suhe veje, podrast in odmrlo drevje. Če v takšnem okolju izbruhne požar, se lahko razvije v uničujoč požarni vihar. Predpisani požigi in redčenje gozdov zmanjšujejo količino goriva, zato so kasnejši požari manj intenzivni in jih je lažje obvladovati

Ko les v gozdu trohni, ga glive, bakterije in drugi organizmi počasi razgrajujejo ter pri tem v ozračje več let ali desetletij sproščajo predvsem ogljikov dioksid, v posebnih razmerah brez kisika pa tudi metan, del ogljika pa se vgradi v gozdna tla kot humus. Ko isti les zgori, se večina vezanega ogljika sprosti v zelo kratkem času v obliki ogljikovega dioksida, vodne pare ter različnih delcev in plinov, ki sestavljajo dim. V pepelu pa ostanejo predvsem kalcij, kalij, magnezij, fosfor in številni mikroelementi. Zato je lesni pepel že stoletja veljal za naravno gnojilo in sredstvo za zmanjševanje kislosti tal (beri prispevek Robanovega Joža – Novina ali pa pošlji prošnjo na spodnji naslov za sicer nestrokoven, a toliko bolj nazoren voden ogled zglednega gospodarjenja z gozdniki odpadki). Razlika zato ni toliko v tem, ali se bo ogljik iz lesa vrnil v ozračje, temveč predvsem v hitrosti sproščanja in spremljajočih vplivih. Trohnenje je počasnejši naravni proces, ki obenem ustvarja življenjski prostor številnim organizmom in bogati tla, kurjenje pa ogljik in hranila sprosti veliko hitreje, hkrati pa povzroča tudi emisije delcev in drugih snovi. Zato je pri upravljanju gozdov ključno vprašanje, koliko odmrlega lesa pustiti za naravne procese in koliko ga odstraniti ali kontrolirano sežgati, da ne bi ob morebitnem požaru postal gorivo za veliko in uničujočo ujmo.

Sežiganje lesnih odpadkov v gozdu Foto: U.S. Forest Service-Tahoe National Forest

V okolici jezera Tahoe so od požara Angora leta 2007 izvedli obsežne ukrepe zmanjševanja goriv. Partnerji projekta so na več kot 72.000 akrih gozda opravili različna dela za zmanjšanje požarne ogroženosti, med drugim so na skoraj 31.000 akrih odstranili in sežgali nakopičen lesni material. Strokovnjaki ocenjujejo, da so prav takšni ukrepi pomembno prispevali k obrambi naselij med velikim požarom Caldor leta 2021.

Gozdarji pri tem uporabljajo več metod. Mehansko redčenje odstranjuje pregosto drevje, ročne ekipe sekajo manjša drevesa in podrast, ostanke pa pozneje sežgejo v nadzorovanih razmerah. S tem ne zmanjšujejo le požarne ogroženosti, ampak izboljšujejo tudi zdravstveno stanje gozdov, zmanjšujejo širjenje bolezni in napadov podlubnikov ter povečujejo odpornost gozdov na sušo in podnebne spremembe.

Še bolj zgovoren je podatek Zavoda za gozdove Slovenije, da je glavni znani vzrok gozdnih požarov v Sloveniji človekova malomarnost, zato se preventivni ukrepi osredotočajo predvsem na preprečevanje nastanka požara. Med najpomembnejšimi ukrepi so gradnja in vzdrževanje protipožarnih prometnic, zagotavljanje dostopa gasilskim enotam, spremljanje požarne ogroženosti ter omejevanje uporabe odprtega ognja.

Primeri iz ZDA kažejo, da požarna varnost ni samo vprašanje hitrega odziva ob nesreči, temveč predvsem dolgoročnega gospodarjenja z gozdom. Včasih je treba del gorljivega materiala odstraniti prav z ognjem, da bi preprečili precej hujši in neobvladljiv požar v prihodnosti. Kot radi poudarjajo ameriški gozdarji: več predpisanih požigov danes pomeni manj katastrofalnih požarov jutri.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja