Bosi v gore: iskanje stika z naravo ali nova oblika ekstremnega gorništva?

V svetu, kjer se gorniška oprema razvija proti vse večji zaščiti, blaženju udarcev in izolaciji, se je pojavilo gibanje, ki gre v nasprotno smer. Privrženci tako imenovanega bosonogega gorništva oziroma Barefoot Alpine Running se odpovedujejo obutvi in deloma tudi zaščitnim oblačilom ter poskušajo gore doživljati skozi neposreden stik s podlago, mrazom in vremenskimi vplivi.

Med (nam) najbolj prepoznavnimi predstavniki gibanja je Claudio Lombardo, Italijan iz Bolzana, nekdanji raziskovalec in pripadnik italijanskih alpskih enot. V zadnjih letih je zaslovel z bosonogimi vzponi na različne vrhove, med drugim na Etno, v Dolomitih in letos tudi na armenski štiritisočak Aragac (Արագած, 4.007 m), kjer je del vzpona opravil po snegu in ledu pri temperaturah pod lediščem. O njegovem delu je večkrat pisal novinar Matteo Igini, ki je predstavil tako filozofijo kot praktične vidike te nenavadne discipline.

Čeprav se takšni podvigi na prvi pogled zdijo predvsem provokacija ali iskanje pozornosti, zagovorniki poudarjajo drugačne cilje. Jedro metode, ki sta jo dr. Claudio Lombardo in dr. Sarah Giomi poimenovala Barefoot Alpine Method™, temelji na načelu »Freddo, Fatica, Adattamento« oziroma »mraz, napor, prilagajanje«. Po njunem mnenju sodoben človek izgublja sposobnost poslušanja telesa, bosonoga hoja in tek pa naj bi izboljševala občutek za ravnotežje, aktivirala mišice stopala in povečala sposobnost prilagajanja na neugodne razmere.

Pomemben del pristopa je postopnost. Privrženci ne začnejo z bosonogimi vzponi na zasnežene vrhove, temveč z vsakodnevnim bosonogim gibanjem po različnih podlagah, postopnim navajanjem na mraz ter krepitvijo stopal. Šele po daljšem obdobju prilagajanja sledijo zahtevnejši tereni, grušč, mokre skale, sneg in led. Lombardo pogosto poudarja, da cilj ni premagovanje bolečine, temveč razvoj občutka za podlago in natančnejše gibanje. Kot je pojasnil po vzponu na Aragac, bosonoga hoja zahteva večjo koncentracijo, natančnejše postavljanje stopal in počasnejši, bolj premišljen ritem gibanja.

Po svoje gibanje spominja na sodobne trende pri bosonogem teku, ki se je pojavilo kot kritika prekomerno oblazinjenih tekaških copat. Toda v gorah so razmere bistveno zahtevnejše. Bosonogi gorniki govorijo o izboljšani biomehaniki, boljšem ravnotežju in močnejšem občutku za teren, medtem ko kritiki opozarjajo na možnost poškodb stopal, ozeblin, podhladitve in nevarno podcenjevanje gorskega okolja.

Zanimivo je, da se večina najbolj znanih predstavnikov gibanja ne predstavlja kot nasprotnikov sodobne opreme. Nasprotno, poudarjajo, da gre predvsem za raziskovanje meja prilagajanja človeškega telesa. Bosonogo gorništvo tako zanje ni cilj sam po sebi, temveč način učenja potrpežljivosti, zavedanja lastnih omejitev in bolj neposrednega doživljanja gorske narave.

Čeprav bo večina planincev verjetno še naprej prisegala na dobre planinske čevlje, pa pojav bosonogega gorništva odpira zanimivo vprašanje: koliko naših sposobnosti je posledica tehnologije in koliko jih v resnici še vedno nosimo v sebi?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja