S planinskim društvom tokrat na poti ob vznožju Treh Cin
Primorski dnevnik, 10. avgust 1985
Tre Cime so nekakšen simbol Dolomitov, skupina pa je prav gotovo med najbolj znanimi na celotnem območju Alp. Obisk treh sester, od katerih najvišja meri 2998 metrov, zato ni mogel izostati iz programa Slovenskega planinskega društva v Gorici. Seveda obisk neposredne okolice Treh Cin., oziroma krožna pot okrog lepotic, saj je dostop na vrh še zmeraj domena izkušenih plezalcev, ki tu, v poletnih mesecih, pa tudi v zimskih razmerah preizkušajo sposobnosti. Edino na Veliko Cino je speljana (po južni strani) za zelo izkušene in dobro opremljene plezalce tako imenovana običajna pot, vendar tudi ta dovolj zračna.
Tisočem obiskovalcev iz raznih krajev Italije in inozemstva — o tem pričajo registrske tablice avtomobilov na ogromnem parkirišču planinske postojanke (hotela) Auronzo — so se ob koncu prejšnjega tedna pridružili tudi Goričani, člani SPD. Pravzaprav kar lepa skupina petnajstih oseb, ki si je želela iz neposredne bližine ogledati čudo Dolomitov. Izgledi glede vremena v soboto niso bili najboljši. Že ob prihodu v planinsko postojanko, do koder je speljana zelo strma a lepo asfaltirana pot, je celotno območje zajela zelo gosta megla, znak bližajoče se nevihte. Silovito neurje z vetrom, sodro, grmenjem, ki se je razbesnelo ponoči in marsikomu ni dalo zatisniti očesa, je napovedovalo bolj klavrn zaključek izleta. Kljub takim obetom, pa se je vreme proti jutru izboljšalo in na zahodu so se začeli trgati oblaki.
Hladno jutro in negotovost, kako bo z vremenom sta imela za posledico, da je skupina odšla proti zavetišču Lavaredo nekoliko kasneje, kakor je bilo sicer predvideno. Pa je že na poti do Lavareda posijalo sonce, ogrelo ozračje, še bolj pa razpoloženje udeležencev, tudi najmlajšega, komaj štiriletnega Maria.
Na sedlu nad zavetiščem Lavaredo se je skupina razcepila: večina je nadaljevala po stezi proti zavetišču Locatelli, manjša skupina pa se je odločila za nekoliko zahtevnejšo zavarovano pot preko 2746 metrov visokega Patemkofla. Pot je deloma speljana skozi zaklonišča iz prve svetovne vojne, mimo vojaških postojank, zelo zanimiv pa je spust z grebena proti zavetišču Locatelli, saj je treba skozi okrog 700 metrov dolgo kaverno, še pred enajsto uro so se vsi spet srečali pri zavetišču Locatelli.
Ker je vreme držalo, so nekateri člani skupine izkoristili priložnost še za vzpon na Toblinški steber (močno utrjeno avstrijsko postojanko v prvi svetovni vojni) in za ogled bližnjih jezerc. Drugi pa so se nastavljali soncu — resnici na ljubo je nekoliko nagajal hladen veter — in uživali ob pogledu na severno stran Treh Cin. K zavetišču Auronzo so se vrnili zgodaj popoldne po stezi, ki je speljana na severni strani lepotic, pod navpičnimi stenami.
