Primorski dnevnik, 27. julij 1985
Davor Zupančič
Vse drugo pa je relativno. Otroci se goli valjajo v blatu, ne da bi jih kdo svaril; v bližini, in to na glavni ulici, opravlja starček svoje potrebe, ne da bi se zanj kdo zmenil. Tudi krave, koze, psi, prašiči, počenjajo kar hočejo, ne da bi jih kdo podil; živali Nepalca ne motijo in jih zato pušča pri miru.
Toda povrnimo se k odpravi in delu, ki sva ga v zvezi z njo imela s Simuničem. Takoj ko sva prispela v Katmandu, sva se javila na Mountain Travet, to je agenciji, ki nam je preskrbela dovoljenje in s katero sva bila v pismenem stiku. Šef naju je prijazno sprejel in na kratko obrazložil cene, ki jih predvidevajo za ekspedicijo na sedemtisočak. Srce mi je menda zastalo, ko sem slišal za naše razmere astronomsko število deset tisoč dolarjev.
S to vsoto bi si zagotovili vse, kar potrebujemo in poleg tega bi za nakupe skrbela agencija sama. Dejstvo pa je bilo, da žal nismo imeli na razpolago toliko denarja. Takoj sem telefoniral v Trst in javil vodji odprave, kar sem zvedel. Odgovor, ki sem ga dobil, ni bil zelo navdušujoč. Cergol mi je naročil, naj skušam na vsak način ceno zbiti in če se to ne da, naj kratkomalo zamenjam agencijo.
Dolgo sem razmišljal, kaj storiti, vendar zaradi svoje neizkušenosti problema nisem znal razvozlati. Vsa ko jutro sva s Simuničem hodila na Mountain Travet in vsakikrat z različnimi zahtevami. Tako sva npr. prvi dan zahtevala pet šerp, šotore, hrano, zasebni avtobus za potovanje do Pokare in ne vem še kaj. Po treh dneh pa so zvenele najine prošnje dokaj drugače: samo dve šerpi, nič avtobusa, za hrano in šotore bi poskrbeli sami.
Končno se je pojavil Messner in mi natančno razložil, kaj nam je storiti. Tako sem naslednjega dne kar ponosen nad samim seboj odločno pojasnil vodji agencije naše potrebe.
Po Messnerjevem nasvetu sem spet vprašal za štiri šerpe, vendar s pripombo, da jih bomo plačevali direktno in ne potom agencije. Slednje namreč požrejo ogromno denarja, tako da polovica tiste cene, ki bi jo morali plačati, ne bi šla nosačem ali za nakup hrane, temveč v itak polne žepe gospodarjev Mountain Travela. Zadovoljen sem bil z novo ceno in prav tako z dejstvom, da je tudi Simunič uspešno uredil s trekingom.
»Misliš, da bodo moji fantje zadovoljni s tem hotelom?«, me je spraševal Ivan.
»Seveda bodo!« sem mu prepričano odgovoril.
»Tudi če ni pravega luksusa, stoji v samem centru mesta. Poleg tega je kar značilen in nazadnje tudi poceni.«
Sam se je tudi strinjal s temi izjavami, saj je bil hotel Katmandu Guest House v privlačnem predelu mesta. Takoj ko si stopil na cesto, te je objela številna množica prodajalcev in raznovrstnih trgovin je bilo toliko, da bi zadovoljile še tako izbirčnega kupca, če si kdo želi že na prvi pogled spoznati nepalsko življenje, mora obvezno obiskati ta ali podoben hotel v centru mesta.
Dnevi so hitro minevali in z Ivanom sva imela le še malo časa, da si ogledava zanimivosti mesta. Naposled je napočil dan prihoda ostalih himalajcev, že zgodaj zjutraj sva se s Simuničem pripravljala za sprejem na letališču. Že prejšnji dan se je Simunič dogovoril, da bo agencija Himal Trek, ki je organizirala treking, poskrbela za prevoz naših planincev do hotela. Zato je čakal na šoferja s kombijem, da bi skupaj odšla na letališče, sam pa sem peš krenil na Mountain Travel, kjer sta me čakali dve šerpi, da bi pomagali pri prestavljanju alpinistične opreme. Skupaj s kuharjem Kamijem in višinskim nosačem Ajewo sem se nato odpravil na dogovorjeni kraj.
