Obisk pri športnih organizacijah na Goriškem
Primorski dnevnik, 28. julij 1985
Goriško planinsko društvo je v fazi delovanja, ko ima vpisanih v svoje vrste veliko število ljudi, dejansko pa se pobud udeležuje le skrčeno število članov. Tako pasivno sodelovanje povzroča odboru precej preglavic. Dejansko tudi kvaliteta ni taka kot bi lahko bila. Mladine ni, ali pa je premalo strnjena okoli društva.
S tem in o drugih perečih problemih smo se pogovarjali z odbornikoma SPDG Nado Komjanc in Zdenkom Vogričem, ki sta izrazila nekaj svojih mnenj glede današnjega položaja društva. Oba spadata k tisti povojni generaciji članov planinskega društva, ki so bili navdušeni za pohode in za druge družabne pobude. Prav iz tega izhodišča sta nam razložila, da je bil povojni začetek planinstva v Gorici precej rožnat, takratna generacija je preživela vojno in je rabila razvedrila. Pri SPDG so takrat prirejali izlete in pohode predvsem pa so gojili družabnost. V tistih časih je tako delo navduševalo ljudi. Sedaj pa te angažiranosti ni več. Vzrok, sta povedala, je prav gotovo v tem, da so bili ljudje potrebni prepevanja in veselja. Poleg tega niso imeli na razpolago televizije in drugih stvari. Razmere so bile takrat težke. Denarja ni bilo za osebne izlete in ekskurzije. Društvo je zbiralo ljudi in jih je peljalo na ture. Prevoz je bil takrat še s kamioni. To še ni tako pomembno. Važno je, da je bil velik odziv ljudi, ki so si res želeli zbiranja in skupne zabave.
Danes pa se je položaj korenito zamenjal. Razmere so se spremenile, ljudje so dosti bolj komod. Poleg pa se je ustvarilo mnogo skupin in podskupin, ki hodijo v hribe in na izlete avtonomno. Dejstvo je, da ljudje še vedno dosti hodijo hribe, vendar raje hodijo sami. Oni ne čutijo več potrebe po pevcih in harmoniki kot nekoč. Predvsem mladina se odpravlja v hribe brez vsakršne priprave. Društvo si želi, da bi mladi hodili v gore v njihovem okrilju. Društvo je pripravljeno nuditi tudi pomoč vodnikov ali drugega izkušenega osebja. Dejansko pa je mladina preveč samosvoja. V polovici 70. let so ustanovili alpinistični odsek, ki je nekaj časa dobro deloval. Trenirali so skupaj z Novogoričani in zato večjih težav glede specializiranega vodstva ni bilo. Žal pa je bila to le majhna skupina navdušencev. Vse skupaj pa je kmalu zamrlo, ker ni bilo dovolj zanimanja. Alpinizmu se je treba posvetiti in je treba resno trenirati. Očitno pa so prevelike žrtve in čezmerna zahteva po požrtvovalnosti razjedle prvotno navdušenje.
Da je alpinistični odsek propadel, je tudi krivo dejstvo, da je tej dejavnosti sledilo premajhno število ljudi. Če bi jih bilo več, bi se dejavnost prav gotovo še ohranila. Sedaj pa alpinističnega odseka ni več. Specializirana dejavnost je predvsem usmerjena v jamarstvo.
Jamarski odsek SPDG je povsem avtonomen, ima svojo strukturo in zelo dobro deluje.
Svoj čas je obstajal tudi mladinski odsek. Tudi ta je bil deležen najširše avtonomije. To je dokaz, da društvo noče monopoliziranega delovanja, želi pa organizirano delovanje. Ljudje bi morali biti bolj skupaj. Tudi mladinski odsek je propadel, ker je bilo premalo navdušene mladine. Odbornika podčrtujeta, da je vpisanih preko 600 članov. Če pa pogledamo za to številko, bomo ugotovili, da je aktivnih članov zelo malo.
Udeležba je čezmerna samo v zimskem času, ko društvo priredi avtobusne izlete na sneg. Vzrok je predvsem v tem, ker ljudje uporabljajo društvo kot servis. Smučarski tečaji, popusti, skupne vožnje in zato bolj praktični prevozi prikličejo veliko ljudi. Vsa ta masa ljudi pa gleda egoistično le na svoj žep. Ko se tečaji in izleti končajo, teh ljudi zopet ni več zraven. Na več načinov je društvo poizkusilo organizirati pohode in tudi visokogorske ture. Vse zaman. Vedno se prijavijo isti ljudje. Generacija starejših navdušencev in navezanih pa izginja. Določena miselnost ni več sodobna. Pred leti, ko so bila združevanja še vezana na zlati pajek, je bilo na iniciativah SPDG vedno veliko število ljudi.
Danes pa predavanja in druge take oblike delovanja so deležne obiska le majhnega števila ljudi. Ogrodje društva je srednja generacija, mladine pa ni zraven. Vse to pa še ne pomeni, da mladina in ljudje ne hodijo v hribe. Treba je razložiti, da ni več tiste planinske miselnosti uživanja hribov in narave, kot je bilo pred časom. Dosežki sploh niso bili važni. Zlasti mladina pa gleda na gore danes prav skozi tole optiko.
Odbornica Nada Komjanc podčrtuje predvsem, da člani blestijo po odsotnosti. Vidijo v društvu samo ustanovo, ki skrbi za popuste na smučanju, ko pa jih društvo v resnici potrebuje, jih ni od nikoder. Sramoten primer je bil letos v juniju, ko so Goričani gostili srečanje planinskih društev obmejnih področij iz matične domovine in pa zamejskih planinskih društev. Srečanje je bilo v Sovodnjah, prisotnost članov SP DG pa je bila smešna. Društvo si želi, da bi člani dali podporo vsaj s svojo prisotnostjo na takih manifestacijah. Nihče pa ni pripravljen nič žrtvovati. Goričani postajajo vse bolj komod!
Zdenko Vogrič dodaja, da tudi pri italijanskem planinskem društvu CAI ni položaj dosti bolj rožnat. Razlika je v glavnem v tem, da v prvem so ljudje, ki so res navdušeni in nimajo drugega kakor to delovanje. Pri nas pa smo dolžni biti prisotni povsod, kjer se kaj dogaja. To zahteva manjšinska dejavnost. Ljudje so preveč utrujeni takega tempa življenja.
V zaključku si člana odbora želita, da bi SPDG bolj prodrlo v šole. Ker pa šola kot ustanova je precej pasivna, bodo poizkusili pripraviti pohode in izlete izven nje. Skušali bodo zbrati osnovnošolce in jih bodo peljali v naravo. Seveda, da bo ta pobuda lahko uspela, pričakujejo pomoč s strani staršev in učiteljstva. Zdenko Vogrič, ki je učitelj v pokoju, je prepričan, da učiteljstvo ne bo nasprotovalo tako hvalevredni pobudi in da bo zato aktivno sodelovalo pri njej.
Marko Jarc
