Primorski dnevnik, 25. julij 1985
Davor Zupančič
Poslušali smo ga z odprtimi usti in se še sami takoj navdušili. Slike, ki jih je Cergol posnel so nam kazale ne preveč strm greben, ki se samo malo pred vrhom gore dvigne v naraščajočo strmino. V resnici, ampak to smo kasneje spoznali, je bil tisti zadnji skok morda najlažji del vsega grebena. Takrat pa se nam je vse skupaj zazdelo izredno lahko in vsi smo bili prepričani, da bomo odpravo dobro speljali.
Sledili so dnevi trdega dela, tako fizičnega, ker smo pač morali trenirati, kot tudi v še večji meri uradniškega. Da bo vsem jasno, naj povem, da pod uradniško delo uvrščam vse prošnje, ki smo jih poslali v Nepal, da bi si zagotovili vzpon in vse tone papirja, ki smo jih porabili za pisanje raznim tvrdkam in trgovinam, da bi nam na katerikoli način pomagali pri uresničitvi te naše zamisli. Predvsem zadnje dni pred odhodom je bilo naše delo prav mrzlično, tako da sem bil skoraj ob živce. Tedaj pa mi je Cergol nepričakovano predlagal, da bi odpotoval teden dni pred ostalimi. Zdravnik Ivan Simunič je namreč v Katmanduju moral rešiti še zadnje težave glede trekinga, ki naj bi spremljal našo odpravo. Seveda ga je moral nekdo spremljati. Brez pomisleka sem priložnost izkoristil in se končno sprostil, ko je naše letalo zapustilo zaletno stezo v Ronkah.
Svojega sopotnika dr. Ivana Simuniča skoraj nisem poznal, vendar se je takoj izkazal za prijetnega tovariša. Že med dolgim etapnim poletom proti Katmanduju sva se pogovarjala kot stara znanca in vtis sem imel, da se bova v Nepalu prijetno imela. In res sva se. čeprav sva ves dan kot nora tekala iz urada v urad ali iz hotela v hotel, da bi trekingaši in člani odprave zagotovili čim večje udobje po najnižji ceni, sm le izrabila pozne popoldanske in večerne ure za ogled mesta in raznih tamkajšnjih prireditev. Ivan, ki je že večkrat obiskal Nepal, mi je bil odličen vodič. Na dolgo in široko mi je pripovedoval o azijski kulturi ter tamkajšnjih verstvih in čeprav sem se doma tudi sam zanimal za te stvari, sem spoznal, da je bilo moje znanje precej omejeno.
Moj prvi stik z Nepalom je bil torej pozitiven. Drugače pa tudi ne bi moglo biti, ko sem toliko sanjal o tej deželi, ki je za alpiniste pravi raj. Seveda se tudi drugi ljudje lahko tu dobro počutijo. Pozna se, da so kadilci hašiša in marijuane kot doma. Nobenega dvoma ni, da je tudi za to kategorijo ljudi Nepal obljubljena dežela. Med tolikimi doživetji, tistega prvega dne tamkajšnjega bivanja in ki bi jih samo s težavo lahko naštel, mi je v spominu ostalo srečanje z Reinholdom Messnerjem.
Če bi nekaj takega doživel v naših krajih, ne bi mogel od velikega presenečenja ziniti niti besedice. Tam pa se mi je pod pekočim subtropskim soncem to srečanje zdelo nekaj čisto navadnega. Messnerja sem nagovoril kot starega prijatelja ali bolje kot človeka, s katerim sem se lahko pogovarjal v italijanščini, ki mi je seveda bližja od angleščine. Njegova prijaznost je potrdila vse vtise, ki sem si jih ustvaril pri prebiranju knjig, ki jih je sam napisal. Rade volje mi je pomagal pri organizaciji odprave na agenciji Mountain Travel, s katero je tudi sam sodeloval. Njegove pripombe o raznih cenah so bile zelo zanimive, tako da sem pozneje dal našemu vodji odprave nekaj nasvetov, ki mi jih je posredoval tako izkušen himalajec kot je Messner, žal se je najino srečanje končalo že po samih dveh dneh, ker je pač on takoj odšel v bazni tabor pod Anapurno ena, na kateri je pozneje uspešno preplezal prvenstveno smer po zahodni steni.
Tudi tega srečanja sem se spominjal, ko sem 21. aprila v prvem višinskem taboru premišljeval o poteku odprave. Iz preteklosti me je »potegnil« Lenard, ki je komaj pripravil popoldanski obrok hrane. Sploh sva tistega dne mnogo jedla in Fausta je naju svarila pred posledicami take pojedine nad pet tisoč metrov. Medtem sta se v tabor vrnila tudi Milič in Cergol ter zelo dobre volje povedala, da sta napela nadaljnjih dvesto metrov vrvi. Nič nisem bil vesel ob teh izjavah, ker sem že vedel, da je odprave konec.
Kolikokrat sem v knjigah o himalajskih podvigih prebiral o strašni, neupogljivi volji alpinistov, ki so kljub neugodnim razmeram dosegli vrh gore. Mnogi izmed njih so tudi žrtvovali prste na nogah ali rokah, ki so jim v temperaturi, ki je segala krepko pod ničlo, zamrznili. Tak gorski junak je bil Hermann Buhl, ki je na gori Nanga Parbat v Pakistanu, kljub ukazu vodje odprave, naj se alpinisti umaknejo iz gore, trmasto nadaljeval pot in čisto sam dosegel vrh. Gnala ga je želja po najvišji točki gore ista sila, ki je spodbujala tudi mene na začetku odprave. Nevidna sila, ki me je večkrat, kljub hudi utrujenosti, vedno vlekla v hrib. Ta ista volja pa je nenadoma splahnela, ko sem spoznal, da je vrh nedosegljiv. Cergol je menil, da bi bilo, čeprav ni nobene možnosti za osvojitev vrha, pametno nadaljevati z odpravo, tako da bi dosegli čim višjo točko. Bil sem proti tej zamisli. Ni me zanimalo doseči višinskega rekorda, Prav tako me ni zanimalo, če me bodo ob povratku v Trst prijatelji in znanci hvalili ali zmerjali. Edini cilj, ki sem ga intimno čutil v sebi, je neizbežno splahnel.
Spet sem molčal, se zagledal v živo rdečo streho šotora, in se zamislil v komaj minulo preteklost. Dobro sem se spominjal, kako me je dr. Simunič nagovoril v Katmanduju: »Če še hočeš imeti priložnost, da se vrneš v Himalajo, potem moraš obvezno doseči vrh Anapurne.« Zelo optimistično sem mu takrat odgovoril, da sem prišel v Nepal prav s tem namenom in da bom to tildi storil. Kako nesmiselne so bile te besede v mestni restavraciji pred dobro založenim krožnikom! Kako trda pa je bila resnica, ko sem nemočen sedel v šotoru tabora ena. V mestu je bilo vse laže. Navdušenost mi je zapirala oči, tako da težav sploh nisem doumel. Sicer pa je smer na naši razglednici, ki smo jo pred odpravo prodajali, zgledala dostopnejša.
