Primorski dnevnik, 24. julij 1985
Davor Zupančič
Zamisel o odpravi je nastala že poleti 1983, ko smo si člani odseka belili glave, kako bi lahko na dostojen način praznovali 80-letnico našega tržaškega planinskega društva. V domačih gorah ni bilo kaj iskati; tudi če bi preplezali novo, ne vem kako težavno smer, bi to ne vzbujalo velike senzacije, ker bi vedno plezali tako rekoč doma. Ljudje, predvsem tisti, ki se ne bavijo z gorami, imajo vtis, da z oddaljenostjo od domačega kraja rastejo tudi težave. Kar se tiče Himalaje, to načelo tudi delno drži, vendar moramo vedeti, da so časi velikih raziskovalcev, kot so bili Scott in drugi, že mimo. Dandanes se v Nepal in v druge države, kjer so najvišje gore sveta, pripeljemo z letalom. Tudi hoja do vznožja tega orjaškega gorovja ni zelo naporna, ker so domačini že poskrbeli, da so ob določenih poteh postavili koče, kjer popotniku nudijo pijačo, hrano in tudi prenočišče. Seveda v takih kočah ni tiste udobnosti, s katero nas je razvadila naša zahodna družba, vendar, čeprav skromne, dajejo slutiti, da je vsemogočni bog denar stegnil svoje dolge prste tudi do visokih azijskih planot. Priti do Himalaje torej res ni težavno. Drugače pa je glede plezanja.
V Alpah je pionirska doba že dalj časa mimo, zato se moderni plezalci ne zmenijo več za sam vrh gore, temveč iščejo nove skrajno težke smeri in s temi tisto zadoščenje, ki so ga čutili na koncu prejšnjega in v začetku našega stoletja tisti gorniki, ki so prvi preplezali najpomembnejše alpske vrhove. V Himalaji smo s tega vidika še precej nazadnjaški. Izredne višine namreč ne dopuščajo tako hitrega razvoja. Plezanje še zdaleč ne dosega tistih tehničnih težav, ki jih zmoremo v Alpah, vendar je izreden napor, ki ga predstavlja višina, mnogokrat večji problem. Sicer pa je tehnika skušala zmanjšati tudi višinske težave, kar ji je delno-: uspelo s kisikovimi maskami in jeklenkami. Samo poštenost posameznega alpinista lahko torej še reši himalajski alpinizem pred navalom tehnike. Zgodi pa se, da je pri mnogih, predvsem velikih ekspedicijah, cilj mnogo važnejši od etike. Take odprave imajo za seboj velike finančne interese in ker so ponavadi pod državnim pokroviteljstvom, imajo tudi dolžnost, da branijo narodni prestiž. Ni težko razumeti, da v takih priložnostih člani odprave uporabljajo vsa mogoča sredstva in tehnične pripomočke, le da bi prišli do cilja, ki ga predstavlja vrh gore. Tako obnašanje ne pripomore k razvoju alpinizma, nasprotno ga samo ustavlja, ker ni mogoče doumeti resničnih sposobnosti človeka. Sloviti južnotirolski alpinist Reinhold Messner že dolga leta piše v svojih knjigah, da se s tehniko uničuje gorništvo in da je človek tudi brez nje sposoben prekoračiti meje dosedanjih dosežkov. V dokaz za to je z običajnimi sredstvi že preplezal 13 osemtisočakov, med katerimi tudi Everest. Tega je preplezal čisto sam, brez kisika, in povrhu še v monsunskem obdobju.
Vse to sem vedel tudi, ko smo člani alpinističnega odseka pripravljali svojo odpravo. Srčno sem si želel, da bi se poizkusil v Himalaji, vendar sem se te preizkušnje tudi bal. Dolgo smo se obotavljali okrog cilja. Najprej smo mislili na južnoameriške Ande, potem na Pakistan, končno smo izbrali Nepal. Zaslugo, ali če hočete krivdo, za to izbiro ima Lucijan Cergol, poznejši vodja odprave. On se je namreč mudil v Nepalu z jugoslovansko odpravo, ki je brez uspeha naskakovala južno steno Anapurne ena. Takrat je prvič zagledal tisti krasni dolgi greben, ki vodi na vrh 7219 m visoke Južne Anapurne. Od daleč, kot ga je Cergol videl, greben in dajal vtisa izredno zahtevne smeri, zato se je zanj tudi sam navdušil. Posnel je nekaj slik in se optimistično razpoložen vrnil z njimi v – Trst, kjer nam je na sedežu društva pripovedoval o tem očarljivem sedemtisočaku.
