Primorski dnevnik, 23. julij 1985
Davor Zupančič
… proti tistemu vrhu Južne Anapurne o katerem sem več mesecev sanjal
Močan veter, ki je vso noč nenehoma butal v navidezno šibka platna visokogorskega šotora je tisto jutro nenadoma končal svoj razdivjani tek. Sonce je že metalo svoje težko pričakovane, oživljajoče žarke na greben, kjer je morda kot nezaželen gost stal naš višinski tabor. Samo mnogo, mnogo niže, kjer so rdeče pikice naznanjale, da stojijo šotori baznega tabora, je še ležala senca mogočne, svete gore Machapuchare. Proti severu so pogled zapirali v soncu se blesketajoči, z ledom pokriti vrhovi, medtem ko se je na jugu odpirala neskočna planota. Oblakov, ki so ponavadi že v jutranjih urah začeli svoje žalostno potovanje in se iz doline dvigali proti nam, tistega krasnega jutra ni bilo nikjer. Naznanjal se je čudovit dan.
Sedel sem v snegu na himalajskem grebenu 5600 m visoko. Glavo sem držal med kolcni in jokal. Jokal kot otrok, ki si srčno želi igrače in je ne more imeti. Nekajkrat sem dvignil solzne oči proti svoji zaželeni igrači, proti tistemu vrhu Južne Anapurne, o katerem sem več mesecev sanjal. Tedaj, ko sem ga imel pred seboj in je zgledal tako blizu, sem spoznal, da ne bom nikoli stal na njem.
Nekaj metrov stran sta se v šotoru tiho pogovarjala Lucijan Milič in Lenard. Zadaj je v drugem šotoru še vedno spal vodja naše odprave, Lucijan Cergol. Minilo je nekaj ur, preden je tudi on zlezel iz spalne vreče, popil malo čaja, pripravil material in končno odšel z Miličem po fiksnih vrveh do skalnatega skoka, ki je stal pred nami. Lenardu in meni je bil tisti dan dodeljen počitek, tako da sva se počasi, kot se spodobi na takih višinah, lotila kuhanja. Čaj je bil skoraj pripravljen, ko sva pod nama zaslišala klice. Razveselila sva se, ko sva spoznala, da se nama približujeta šerpi z vrvjo in drugo opremo. Še bolj pa sva bila vesela, ko sva daleč za šerpami zagledala tudi naša tovariša, čaj je bil že skuhan, ko sem stekel naproti sirdaju, vodji šerp in mu snel težak nahrbtnik z ramen. Isto je storil tudi Lenard z drugim višinskim nosačem Ajewo. Radovala sta se našega sprejema, verjetno pa še bolj toplega čaja, ki je po takem naporu kar prijetno stekel po razbeljenem grlu.
Vse štiri šerpe, ki so sledili naši odpravi, so bili brez izjeme zelo prijazni. Meni so se zelo globoko vtisnili v spomin, zato je tudi prav, da o njih napišem nekaj besed. Njihov vodja, ki mu domačini pravijo sirdar, se je imenoval Yong Tenzing in bil doma, kot sicer vsi pripadniki šerpovskega rodu, iz dežel pod Everestom. Za seboj je imel že celo vrsto odprav in je med drugim že stal na najvišji gori sveta, že na prvi pogled sem ga imel za simpatičnega, pa tudi za energičnega človeka. Ta vtis sem ohranil do danes in dodati moram, da sva se skozi vso odpravo zelo dobro ujemala. Njegova naloga ni bila enostavna; poleg tega, da je nosil tovore na goro, je moral posredovati tako ostalim šerpam kot tudi nosačem vse naše zahteve in urejati eventualne nesporazume. Drugemu višinskemu nosaču, ki je bil tako, pripadnik šerpovskega rodu, je bilo ime Ajewa. V primerjam s prvim ni imel morda tako močne osebnosti, bil pa je, kot se po domače pravi, dobra duša. Njegova naloga je bila, da iz baznega tabora nosi na goro našo opremo in seveda šotore. Ostala dva sta bila zaposlena v baznem taboru in sicer prvi, Kami, kot kuhar, drugi, Pemba, kot kuhinjski pomočnik. Slednji nam je bil tudi za kurirja. Vsekakor se bom k njih in nasplošno k temu plemenitemu rodu še vrnil v tem opisu.
Potem ko sta se torej Yong in Ajewa v višinskem taboru okrepčala, sta se takoj odpravila proti baznemu taboru, da ju ne bi zalotilo slabo vreme, saj so bile nevihte vsak popoldne. Kmalu po njihovem odhodu sta do nas prišla tudi Fausta in zdravnik Vilko. Razveselilo nas je, da je Fausta zmogla precejšen napor, ki ga predstavlja plezanje do take višine. Še sama ni mogla verjeti, da stoji na točki 5600 m, kar je za celih 800 m više od vrha Mont Blanca. Njena radost je bila taka, da nas je zaprosila, če bi lahko tam prenočila. Prostora ni bilo na pretek, saj smo razpolagali samo z dvema majhnima šotoroma, z Lenardom pa sva bila v najinem že na tesnem. Kljub temu sva za Fausto le našla kotiček, ker si je to, tudi zaslužila, saj je prinesla s seboj tudi precejšnjo količino hrane. Vilko pa se je po kratkem počitku in potem ko je posnel nekaj slik, spet odpravil v bazo. Zaskrbelo me je, da ga ne bi med sestopom presenetilo neurje, saj se je z gore spuščal čisto sam. Toda moje skrbi so bile odveč. Tistega, zame tako žalostnega dne, ko me je razveselil le prihod Fauste, je bilo vreme edini krat jasno vse do večera. V taboru smo medtem topili sneg in čakali, da se vrne naveza, ki je poskušala prodreti do točke, kjer naj bi stal drugi višinski tabor. Fausti, ki je želela vedeti, kako napreduje delo na gori, sem povedal svoje mnenje in ji zagotovil, da se naslednji dan skupaj vrneva v bazni tabor. Vesela seveda ni bila, ko je izvedela, da je vrh za našo odpravo nedosegljiv. Zatem sem spet stopil malo stran, sedel v sneg in začel premišljevati.
