Primorski dnevnik, 26. julij 1985
Davor Zupančič
Dnevi bivanja v Katmanduju niso bili dolgočasni. Kljub vsem opravkom sva z Ivanom imela tudi priložnost in čas, da si ogledava mesto. V resnici sem se prve dni počutil nekoliko izgubljenega med ljudmi, ki imajo tako bistveno različen pogled na življenje od nas Evropejcev. Toda s časom sem se jim skušal približati in jih razumeti. »Namaste«, je zvenel njihov pozdrav ob vsakem našem srečanju in že sama ta preprosta beseda mi je dokazovala njihovo človekoljubnost. V slovenščini bi se nekako reklo: »Pozdravljam vse božanske lastnosti, ki so v tebi«. To pa niso samo prazne besede, ki jih tako pogostoma slišimo pri nas. Z večnim, prijaznim nasmehom na ustnicah in pa s tem tako kratkim in vendar tako globokim pozdravom, Nepalci izkazujejo tujcem in pa življenju nasploh tisto edinstveno spoštljivost, jim je prirojena. Njihovi lastnosti sta prijaznost in dobrota, ki trdovratno kljubujeta sicer bednemu življenju in revščini ter pripomoreta k temu, da brez vsake zavisti toplo sprejemajo še tako petične turiste. Ni čudno torej, da sem si želel ta narod pobliže spoznati, zato se nisem zadovoljil z opazovanjem današnjega Nepala. Zanimanje, ki je dan za dnem rastlo v meni, je segalo do dobe, ko se je azijska kultura začela razvijati.
Hotel sem spoznati temelje hinduizma, ki tako močno vpliva tudi na današnje modeme prebivalce. Za nas zahodnjake je težko razumeti, da še danes živi ta narod razdeljen v štiri glavne kaste. Vsak otrok, ki se rodi v Nepalu, ima svojo življenjsko pot že začrtano. Ni odvisno od njegove zmogljivosti, če bo postal zdravnik ali berač. Pot, kateri bo sledil, mu nakaže kasta, kateri pripada. Hindujska vera namreč uči, da so si sicer ljudje v duhu enaki, a se brez dvoma razlikujejo po osebnosti, sposobnosti in v zanimanju. Tako so nastale štiri skupine, imenovane kaste, ki so vključile ljudi po sposobnosti. V prvo kasto, pripadniki katere so imenovani bramani, so vključeni predvsem duhovniki in vsi predstavniki duhovne oblasti. V drugi so ksatriya ali centri, ki so po navadi vojaki ali oblastniki; tudi sam nepalski kralj pripada tej kasti. V tretjo spadajo vaisya; to so kmeti ali trgovci večjih mest in seveda tudi vsi uradniki ali podobni uslužbenci. V četrti in najnižji kasti so hlapci, ki jim pravijo šudra. To ločevanje prebivalstva v kaste, ki ga je zahteval sam Krišna (hindujski učlovečeni Bog, ki je živel približno 3000 let pred Kristusom), upošteva vse človekove težnje.
V prvi naj bi bili tisti, ki težijo po čisti znanosti; v drugi tisti, ki si želijo materialne oblasti; v tretji nekaki izbrani ali specializirani delavci; v četrti pa tisti, ki se zadovoljijo z najnižjimi ročnimi deli. Po osebni interpretaciji Krišnovega nauka naj bi bila to naravna selekcija in posameznik si lahko sam izbere kasto, h kateri želi pripadati. Toda v resnici ni tako. Vera je počasi prerasla filozofijo in ustanovljene so bile prve kategorije, ki se niso smele med sabo križati. Še danes se ne sme fant, ki pripada npr. kasti vaišya, oženiti z dekletom brahmanske kaste, še huje je, da sinovi starševo kasto podedujejo in je ne smejo zamenjati.
Na Zahodu se nam te obveznosti zdijo nečloveške, kot diktatura ali nacizem, a vse te trditve vseeno ne zadoščajo za pojmovanje takega sistema. Azijci ali bolje Hindujci pa sprejemajo to brez vsakega premisleka; še na misel jim ne pade, da bi ta status spremenili.
Morda je za to kriva neizobraženost lepega števila prebivalcev, sem si mislil, ko sem skušal razčistiti problem. Vendar pa so tudi razni intelektualci prepričani, da je to božji ukaz, ki ga človek ne more in ne sme kršiti. Ker sem tudi sam prepričan v utemeljenost in pravičnost vzhodnjaške filozofije in so me ta spoznanja globoko razočarala, sem skušal zvedeti, kako je do tega sploh prišlo.
Iz starih knjig, imenovanih Veda, imamo pričevanja, da so kaste obstajale že približno 2000 let pr. Kr. So se pa bistveno razlikovale od današnjih, saj so takrat ljudje lahko sami izbirali svojo pripadnost k eni ali k drugi skupini.
Samo kasneje so višji duhovniki, ki bi morali biti po svoji veri vzvišeno nad vsakdanjim političnim življenjem, predpisali stroge zakone, po katerih njihovi potomci ostajajo še vedno v najvišji kasti, medtem ko reveži, čeprav še tako sposobni, ostajajo teptani hlapci. Spet sta torej zavist in slavohlepnost spremenila tisto pravičnost in demokracijo, ki je zaznamovala življenje Azijcev, ko so pred 400 leti zasedli Indijo. Kot pri nas torej, se tudi v Aziji dobri nauki in hvalevredni ideali s časom spremenijo v korist maloštevilnih oblastnikov.
V Katmanduju pa kaj kmalu pozabiš na politiko in tako sem tudi jaz pustil ob strani te probleme in zopet sproščeno hodil po mestu za novimi spoznanji. Sprehajal sem se med ljudmi in svetimi kravami in z zanimanjem občudoval izredno svobodo, ki kraljuje med Nepalci. Edina njihova skrb, vsaj tako se mi je zdelo, je vsakdanji kruh.
