Primorski dnevnik, 26. julij 1985
Ob smrti Siegfrieda Messnerja ali Kajnova usoda
Danes bodo v Bocnu pokopali gorskega vodnika in alpinista Siegfrieda Messnerja, brata bolj znanega »osvajalca osemtisočakov« Reinholda. Siegfried se je pred dnevi ponesrečil v Dolomitih, na klasični smeri znamenitih Torre di Vajolet, v smeri torej, kjer so oprimki in klasični prijemi za roke in noge tako zlizani, da marsikdo smer prepleza enkrat, nato pa reče: »Nikdar več!« Vendar pa se je Siegfried tja podajal iz službene dolžnosti.
Nesreča ga je doletela, ko je kot gorski vodnik v steno vodil nemško družino, ki se je pač rešila, ker je Siegfried ob nenadni spremembi vremena pravočasno z dvojno vrvjo spustil na varno svoje kliente. Sam ni utegnil več. Ko je plezal navzdol zadnji raztežaj, oz. ko je bil le 20 metrov pred rešitvijo, je strela udarila v karabiner, v katerega je imel alpinist vpeto vrv, ter ga dobesedno treščila v dolino. Skoraj teden dni se je boril s smrtjo, nato pa podlegel. In takoj so nastale prve polemike. Kako je mogel predsednik gorskih vodnikov Gornjega Poadižja oditi v hribe, ko se je vreme kvarilo, in to še z neizkušenimi klienti itd. Vendar pa so te polemike sprožili tisti, ki nimajo z gorami ničesar opraviti, zato niso upoštevanja vredne.
Vendar je pri tem še nekaj drugega. Reinhold, ki se trenutno nahaja v Tibetu, o tragediji še ničesar ne ve. To je prav tisti Reinhold, ki se je leta 1970 podal na himalajski osemtisočak Nanga Parbat, katerega je naposled osvojil skupno z bratom Guentherjem. Vendar pa se je ob povratku zgodila tragedija. Reinholdov brat je v ponorelem morju ledenih serakov izginil, sam Messner pa se je komaj rešil, vendar pa mu je zmrznilo nekaj prstov na nogah, ki so jih morali nato amputirati. Sloviti »kralj osemtisočakov« je takrat poslal domov znameniti telegram, ki so ga označevale besede, trde kot kamen: »Z mano je. v redu, Guenther pa se ne vrne več«. Moralno hujša tragedija pa je bila, ko se je takrat Messner vrnil domov. Javnost, pa tudi celo nekateri njegovi prijatelji in znanci, so ga imenovali za »Kajna«. Naprtili so mu smrt brata, pa čeprav je naredil vse po srnji moči, da bi ga rešil ledenega plazu pod Nanga Parbatom. Tudi nekateri domači so se Reinholdu izneverili. Najstarejši brat Helmut je takrat zapustil domačo hišo, da bi le ne videl več »Kajna«, pa tudi 14 let mlajši Siegfried ga je zasovražil.
Iz neke upornosti proti bratu se je nato Siegfried posvetil alpinizmu, toda v glavnem problemu varnosti v njem. S časom sta se brata spet približala in skupaj ustanovila Messnerjevo alpinistično šolo, ki je zgled kvalitete in resnega dela. In vendar je med njima ostala senca. Senca, ki se je te dni razblinila na najbolj tragičen način, s priokusom grenkobe in trpljenja, ki se kot usoda zgrinja nad trdno Messnerjevo domačijo v Val di Funes.
Dušan Jelinčič
Vabilo na izlet SPDT na Koroško in Obir
Planine na avstrijskem Koroškem so nam, tržaškim planincem, bolj malo znane, in vendarle imajo prav tak nepopisen čar, kot druga znamenita gorovja.
Eden takih vrhov, na katerem doživljaš pravo planinsko sprostitev in je obenem simbol koroških Slovencev, je 2142 metrov visok Obir, ali Ojstrc, kot mu pravijo domačini.
Obir spada v verigo Karavank, a se ločeno dviga na zahodnem robu prelepe doline Podjune. Z vrha uživaš prečudovit razgled na Kamniške planine, na dolgo verigo Karavank s Košuto v ospredju na jugu, tja do Triglava. Proti severu pa sega pogled do daljnih Visokih Tur, do Svinje planine, pred seboj, kot na dlani, leži Podjuna, reka Drava in Celovec.
Z namenom, da začnemo spoznavati tudi lepote koroških hribov, pripravlja SPDT enodnevni izlet na Koroško z vzponom na Obir. Vzpon vrh ne predstavlja velikih teža? Mnogo je poti, ki vodijo na Obir tržaški planinci pa bomo ubrali tisto, ki se dviga s sedla Šajda na višini 1069 metrov in se vije v senčnatem smrekovem gozdu do 200 metrov pod vrhom. Za sestop pa se bomo v usmerili proti vzhodu, se po planinskih pašnikih spustili do Kaplške koce (Eisenkapplerhütte) na višini 1666 metrov, od tam pa mimo Mayerhofa na Obirsko.
Tisti, ki se jim bo zdela šesturna hoja prenaporna, pa se bodo v zameno lahko podali v znamenito sotesko Korte, se sprehodili nekaj kilometrov po skoraj položni, asfaltirani poti, in uživali ob pogledu naravnih lepot tega narodnega parka.
Izlet bo 8. septembra in na Obir vabimo vse ljubitelje planin, predvsem mladino, v upanju, da jim k° ta prvi stik s koroškimi gorami vzbudi željo po odkrivanju lepot tamkajšnjih krajev in planin ter lastnosti in značaja ljudi, koroških Slovencev.
Lojze Abram
