Slovenski dom, 17. avgust 1938
»Duh, ki je kradel črnilo in svinčnike«
Ko so se Avstrijci za časa svetovne vojne morili na soški fronti, je bila neki četi vojakov odkazana prav posebno prostorna kaverna, ki je bila zelo visoko na nekem hribu. Že prvo noč pa so vojaki zapazili, da je z njimi vred v duplini tudi neki duh, ki naznanja svojo navzočnost s stokanjem in tožečim jadikovanjem. Vojaki se sploh niso brigali dalje za to pošast, kajti zdelo se je, da je to prav skromen duh. Drug z drugim so se še kar dobro razumeli, dokler niso nekega dne zapazili, da jim manjkajo razne malenkosti: nenadoma so izginili razni barvasti in tintni svinčniki, nekaj stekleničk črnila, kot da se je vdrlo v tla in polnilna peresa so bila vsa prazna. Nobenega dvoma ni bilo: vse to je pokradel duh.
Neke noči je vojak, ki je stal na straži, zapazil, da se maje nad njim v zraku škatla za konzerve. Neka roka, ki je bila čez in čez pokrita z barvo in ob kateri ni bilo nobenega telesa, je nekaj packala na pečino. V mesečini je bil videti ta prizor naravnost pošasten in opazovalec je z velikim zanimanjem gledal. Zdelo se je, da delo tam zgoraj zelo urno napreduje, kajti posoda z barvo se je krepko zibala sem in tja.
Stražnik, ki je bil prepričan, da dela to duh iz kaverne, je končno zaklical: »Hej, ti packač, kaj pa počneš tam gori?«
Dobil pa ni nobenega odgovora in, možje že mislil zbuditi svoje tovariše; tedaj pa je posoda v velikem loku zletela v globino in vesel glas je zaklical: »Končno sem rešen! To je bila edina gora, na kateri ni bilo mojega imena, in tu gori nisem mogel do sedaj dobiti nobene barve.«
Vojak, ki je bil z Dunaja, je zdaj v trenutku vedel, čigav duh je blodil tod okrog, in tudi, kam je prešlo črnilo in svinčniki: duh je naredil iz njih barvo. Ob sončnem vzhodu pa se je tudi pokazalo, kaj je duh napisal. Visoko nad kaverno je stala v črkah, velikih kot človek, ena sama beseda: KIESELAK.
To je poslednja anekdota o Jožefu Kieselaku, ki je bil evropsko sloveč dunajski original! Vsak boljši leksikon prav gotovo poroča, da se je gospod Kieselak (pisal se je prav za prav Kyselak) rodil leta 1795., da je bil dvorni uradnik in da je spisal knjigo o svojih popotovanjih. Popotoval pa ta mož ni morda iz kakega veselja do popotovanja, temveč zato, da bi ovekovečil svoje ime. Povsod, kjerkoli se je Kieselak mudil, bodisi na vrhovih gora, v jamah, na razvalinah ali zvonikih, sploh povsod, kamor so prihajali turisti, ali je bilo upati, da bodo še kdaj prihajali, je v velikanskih črkah s črno barvo napisal svoje ime. V spremstvu dveh psičkov in opremljen z vrvjo, plezalkami in velikimi vzorci svojega imena je popotoval po avstrijskih deželah in na vsakem kraju puščal svojo črno sled. Ko so na Dunaju zgradili nov most, so ga zastražili nalašč zato, da Kieselak ne bi mogel do njega. Komaj pa je plula pod njim prva ladja, so opazili na enem izmed obokov znano ime … To je bil vzrok, da je hotel cesar Franc na vsak način spoznati tega zlikovca. V avdienci mu je dajal najrazličnejše lepe nauke. Čim pa je dvignil pogled, je zapazil, da si da njegov gost nekaj opraviti na cesarski pisalni mizi.
»Kaj pa vendar delaš ondi?« je vprašal cesar.
»Oprostite, veličanstvo, sem že končal!«
In na strani pulta je bilo že vrezano slovito ime.
Kmalu so pripisovali Kieselaku na Dunaju in po Evropi vse mogoče stvari. Ko je Humboldt prvič dosegel Chimborasso, je baje že našel zgoraj Kieselakov podpis, in o plezalcu, ki je prvi priplezal na Matterhorn (1865), pripovedujejo, da se je tik pod vrhom jezen obrnil, ko je zapazil, da visi nad njim na vrvi Kieselak in neko posebno lepo steno krasi s svojim imenom. Tedaj pa je bil Kieselak že davno mrtev. Umrl je za kolero, ki se je leta 1831. širila od vzhoda po Evropi.
V svoji knjigi pa Kieselak nikjer ne omenja svoje častihlepnosti, zaradi katere je hotel z velikanskimi napisi ovekovečiti svoje ime. Nasprotno: prav pametno piše in vse kaj drugega prej ko dolgočasno. Proti koncu knjige obljublja, da bo v svoji drugi knjigi popisal, kako se je prvič povzpel na Dachstein in da bo imenoval imena onih treh domačinov, ki so bili pred njim na vrhu. Gospod Kieselak torej ni imel namena, da bi so dičil s tujini perjem, in to je pri tako v samega sebe in v svoje ime zaljubljenem človeku res nekaj posebnega. Iz sodobnih slik je mogoče videti, da so Kieselakovo zgodbo imeli tedaj za prav resno in romantično. Baje ga je neko dekle zavrnilo zaradi njegovega imena in da bi se ji maščeval, je svoje ime povsod, kjer je bila prilika, postavljal pred oči te lepotice. Spet druga verzija pa pravi, da je to delal zaradi neke stave. Vendar pa ima ta nagon, da je povsod puščal sledove svoje eksistence, kaj malo opravka s takimi romantičnimi stvarmi. Že dejstvo, da imajo take navade tudi zaljubljenci, ki so vendar zmerom »nekam zapuščeni«, potrjuje mnenje, da je gospod Kieselak trpel na neki psihični anomaliji, ki bi se dandanašnji poleg raznih kazenskih predpisov tikala tudi interesa psihiatrov. Na žalost pa se ta strast vrezavanja raznih napisov v drevesna debla in skorje ne pojavlja samo pri zaljubljencih, temveč prihaja do izraza tudi v raznih orgijah neokusnosti. In kar je bilo pri Kieselaku le vljuden blodni sistem, je v bistvu tudi pri tako imenovanih normalnih ljudeh le izraz mučnega nagona, ki se na zelo neokusne načine očita v raznih napisih na najrazličnejših krajih.
