Slovenski dom, 3. avgust 1938
Dne 24. julija so ob 8 zvečer prišli na postajo Eigergletscher zmagovalci severne stene Eigerja, Ludwig Vorg, Fritz Kasparek, Heinrich Harrer in Andreas Heckmair. Po 86 urah najnapornejšega plezanja v navpičnih apnenih stenah, v snegu in ledu so zmagali to steno, ki je bila proglašena za največji alpinistični problem Centralnih Alp.
O tem vzponu nam eden najzaslužnejših udeležencev, Andreas Heckmair med drugim pripoveduje sledeče nadvse zanimive podrobnosti.
»Že v sredo sva vstopila z nahrbtniki, težkimi približno 25 kg, Z Vorgom sva že v prvem delu naletela na mnogo ostankov, ki so pričali o prejšnjih poskusih. Ko sva prišla na glavič velikega stebra, sva naletela na nahrbtnik, na katerem je bil pritrjen listič s tole vsebino: »Prosiva, nikari ne jemljite ničesar iz nahrbtnika, ki je Harrerjev in Kasparekov!« Dunajčana sta pred končnim vzponom zvlekla nahrbtnik precej visoko v steno, sta spet sestopila, da bi drugi dan brez velikega zamujanja prišla čim više. Jasno nama je tedaj postalo, da sta Dunajčana dobro pripravljena.
Noč v bivaku je bila prijetna. Spala sva dobro; ko sva se zjutraj zbudila, je bila na nebu rdeča zarja in barometer je nekoliko padel. Slabo se je obetalo za prihodnje dni. Ko sva še tako premišljevala in opazovala meglo, ki se je kadila v steni, in se ozirala približno 600 metrov globoko na grušč pod steno, se je nenadoma pokazal pod nama plavolasi čop, plezalec se je zavihtel preko raza in pred nama je stal Harrer. Raztežaj vrvi za njim Kasparek, nekoliko pozneje pa Brankowsky in Faissl. Vseh šest se nas je bedasto spogledovalo. Dejala sva s Vorgom Dunajčanom, da je barometer nekoliko padel, jih opozorila na zarjo in na cirrove ovčice ter omenila, da bova najbrž sestopila. Razen tega pa tudi ne bi bilo pametno, če bi tri partije hkratu plezale v tako težki steni. Dunajčani pa so nama odvrnili, da bodo šli naprej. Želela sva jim srečo, jim obljubila, da jim bova prišla pomagat, če bi jih doletela nesreča — in že je prva partija Kasparek—Harrer odšla preko gladke plošče do visoke, precej težavne poči; druga dva sta šla za njo, midva pa sva obrnila in pričela sestopati. Ob 10 dopoldne sva že spet bila ob vznožju stene. Vreme se mi je poslabšalo. Odšla sva v Alpiglen, odkoder sva z velikim daljnogledom zasledovala tovariše pri njihovem prodiranju v steni.
Kasparek je vodil; stopinjo za stopinjo je sekal v trdi led; počasi so prečili do prvega ledišča, Očitno je bilo napredovanje zelo težko. Le počasi in previdno so se pomikali višje.
Druga vrvitev se vrne
V ozki poči tičita Faissl in Brankowsky; četrt ure in — nenadoma se začenjata spuščati. Kakor sva pozneje zvedela, je Faissla zadel kamen na glavo in se ga je od časa do časa začela zato lotevati vrtoglavost. Kaj prav sta naredila, da sta se v teh razmerah vrnila iz stene. Z Vorgom pa pohitiva do svojega šotora pod steno in skleneva: Jutri se bova zadeve lotila; čas je. Le ena sama partija je še v steni. Zapadno kamenje nama ne bo preveč nagajalo. Da bi le vreme ostalo vsaj tako, kakršno je! Ob 6 zacvrči kuhalnik in kmalu se zlekneva ter zaspiva.
Spet v steni
Ob dveh zjutraj je nebo jasno; zvezde žare. Čudovito dobro sva spala in zdaj sva sveža. Brž še »krepak« zajtrk! Ko se pričenja daniti, vstopiva. Kmalu sva na glaviču velikega stebra kljub temu, da so snežnični žlanbori, po katerih podnevi šumi voda, zdaj zmrznili. Ob 7 zjutraj sezujeva dereze in obujeva plezalke ter se lotiva prve težavne »zadeve«, Hinterstoisserjeve prečnice.
Kar dobro nama gre stvar izpod rok in izpod nog, dasi je ta prečnica v popolnoma navpični, celo rahlo previsni steni. Zaledenelo mesto je kmalu za nama. Ob 10 dopoldne sva že pri prvem ledišču. Tod pa naju že blagoslavljajo znaki prve partije nad nama: ledeni drobci, ki jih klesti Kasparek v drugem ledišču. Stopinje obeh Dunajčanov so ponoči zamrznile. Ne moreva jih rabiti. Hitro jo pobirava po zelo strmi, zrcalasti ledeni ploskvi, da bi bila čimprej na varnem pred Kasparekovimi ledenimi dobrotami. In že preži na naju nova težava: previs, ki te povede do drugega ledišča, je presenetljivo težaven.
Najprej greva skozi strmo grapo po pomrzlem slapu. S kramžarji znamke Grivel dobro bodeva v trdi led. Že sva pri drugem ledišču. Levo nad nama sta prenočevala Dunajčana. Ponoči sem zagledal ob 2 majhen ogenj na tem kraju. Najbrž sta si Kasparek in Harrer kuhala kavo. Zdaj že zagledava sveže stopinje od tega dne. Brž zavijeva levo in ob pol 12 se že sestanemo.
Kasparek ima od sekanja stopinj obe roki ožuljeni, izmenjava ga, greva v vodstvo in kmalu smo pri tretjem ledišču. Skozi težavne kamine in poči lezemo, po ledenih žlebovih napredujemo. Ob 3 popoldne si v tretjem ledišču izkopljemo stojišče, skuhamo Ovomaltine in prigrizujemo prepečenec. Zdaj naj bo, kar bo. Lotili smo se stene, vse štiri nas preveva misel na skupni uspeh, vsi štirje smo zdaj enota, ki je trdno namenjena, da bo zmagala.
Klin zagledamo, ki ga je bil pred štirimi leti zabil nesrečni Mehringer — in zdaj je pred nami popolnoma nov svet. Stene se pno v nebo, noben človek še nikdar ni ždel ob njih. Strm žleb nas povede kvišku. 150 metrov smo kmalu više. Na eni strani je črn led, na drugi obupno krušljiva skala. Megla zavija molčeče stene. V globini slutimo dolino. Megle se plazijo okrog robov in stolpov. Že moramo misliti na bivak. Pridemo do previsa pod strmim ledenim odpadom in sklenemo, da bomo tod prenočili.
Ko tako, nezavarovani, stojimo, se nenadoma razgrne megla; zdrznemo se: 1500 metrov stene pada pod našimi nogami v globino. Brž zabijemo nekaj klinov, se zavarujemo, skuhamo večerjo in poskusimo zaspati. Silna je zadrega za prostor. Prva noč v steni. Ta dan sva zdelala z Vorgom 1500 metrov te strahotne stene. Utrujeni smo, mrzlo postane, stisnemo se na ozki ledeni polici, se zavijemo v Zdarskega vrečo in poskusimo zaspati.
Prva noč v steni
Ure počasi teko. Vedno bolj je mrzlo. Pri »večerji« sem pojedel dozo sardin v olju, pa mi postane slabo. In opolnoči zgrabi tovariš Kasparek kuhalnik ter mi skuha vročega čaja. Kolikokrat smo že tako čepeli na ozki polici ali decimeter široki lašti, pod nogami pa se je izgubljala črna in grozotna globina! Premočeni smo in premraženi, mraz vedno bolj pritiska. Le pomalem se svetli. Ob petih si že manemo premrzle roke, ob 7 pijemo kakao. Potem pa spet začnemo plezati.
Najprej plezamo po visoki poči, ki postaja vedno težja. Deset metrov navpično: izredno težkih, vse moči porabimo. Oprimek se mi iztrga, toda Vorg me dobro varuje. Vrnem se, previs, ki sem se bil z njim poskusil, obplezamo. Vstopimo v kamin, ki se z rastočo višino oži. Na raz zavijemo, zbijamo ledene sveče in rinemo kvišku. Stene so iz črnega, gladkega ledu. Nemogoče, si pravimo. Toda kam? V hrbet me tišče ledeni ocurki; premaknem se, zabijem v neko ledeno poč klin, vtaknem vanj pomožno vrvico, se zagozdim v trdi kaminski led in zdaj — poskusiti moram — se upognem počasi nazaj, držim v eni roki pomožno vrv ter lezem vedno bolj ven, v »zrak«; — da bi le klin držal. Vsa moja teža visi na njem! S prosto roko zagrabim nadse nazaj za leden parobek. Le kako naj se tod izmažem? Nenadoma se parobek utrga, padem in udarim spodaj težko v kaminski steni. Kmalu sem spet na starem mestu. Nič ne pomaga, zakleti moram. Poskusim, spet zagrabim za leden parobek; ta pa drži! Z drugo roko spustim pomožno vrv, se stegnem nad previs. S cepinom dobim zgoraj oporo in že se skobacam na strmo zgornje ledišče. Brž še nekaj metrov. Previs je premagan.
Počivamo. Po sinjem ledu zavijemo desno v skale. Kar zahrumi letalo, bliža se steni. Mahamo z rokami v pozdrav. Pod nami leži Grundelwald v prijaznem soncu. Spet pridobivamo na višini, meter za metrom. Do »Pajka« moramo, do velikega snežišča. Že smo na skalni polici, ki nas povede k »Pajku« v spodnji ledeni odstavek. Tretja popoldanska ura. Nevihta se obeta. Podvizamo se brez varovanja po ledišču navzgor.
Ob tričetrt na 4 se stemni kakor ponoči. In že začne toča. Z Vorgom komaj za silo stojiva. Zdaj pa se spusti zviška mogočen plaz. Čudež je, da naju ne odnese. Vedno nove mase snega padajo na naju. Končno se plaz unese. Čudež je tudi, da ni odneslo Kaspareka in Harrerja. Kasparek ima ranjeno roko. Zvijeva dve vrvi in mu pomagava. V lijaku smo, v zbirališču vseh plazov, ki divjajo preko te stene. Le brž kvišku, le brž stran! Vreme se je obrnilo.
Levo lezemo; čim više moramo priti, da bomo jutri zanesljivo kljub slabemu vremenu prišli na vrh! Naglo napredujemo; utrujeni smo, toda sila kola lomi! Oblaki zavijajo goro. Sneži pomalem in neprestano se rušijo plazovi v globino. Ob devetih zvečer še vedno plezamo. Potem pa iztaknemo majhno skalno polico pod previsom. Tod bomo bivakirali. V temi očedimo prostor, se zavarujemo, odenemo v Zdarskega vreče in se stisnemo pod previs.
Noč
Mali plazovi zdrkavajo preko previsa, ki varuje naše glave. Skuhamo čaja; silno malo prostora imamo. Brž zaspim. Vsi smo močno trudni. Ob 6 zjutraj spet kuhamo. Vorg ni spal niti minute; ni me hotel buditi, pa je ves čas sedel zelo nerodno. Spočit sem bil za zadnjih 300 metrov, ko sem spet moral prevzeti vodstvo. Od našega bivaka smo zavili levo v glavni žleb, ki naj bi nas povedel kvišku. Vreme je slabo. Neprestano buče plazovi. Kar zapovrstjo plezamo vselej po pol ure, nato pa poiščemo najboljšega zavetja, da pričakamo novega plazu. Vzpon po žlebu je zelo težaven. Proti vrhu se zoži v kamin, ki je skrajno težaven. Nov plaz nas preseneti; pa tudi to kočljivo zadevo srečno prestanemo. Treba je splezati preko velikega ledenega previsa.
Osem metrov nad Vorgom stojim v ozki poči; ni prostora za obe nogi. Zdrsnem, padem, ledni klin se izruje in že letim — Vorg me ujame, Sila mojega padca ga vrže iz ravnotežja — na ledeni steni se ujamem s kramžarji — zraven mene stoji Vorg. Toliko da je obstal! Vorgova roka krvavi. Ko me je lovil, sem ga bil zadel s konico kramžarja. Brž ga obvežemo.
Na vrhu
Nenadoma zaslišimo klice z vrha. Neki švicarski gorski vodnik je kljub obupno slabemu vremenu prišel po zahodnem grebenu na vrh, da: bi pogledal, kako je z nami. Dobro ga slišimo — toda ne odgovarjamo. Sneži namreč. Kako lahko bi sprožil tam zgoraj plaz, ko bi se na naš glas prestopil in šel z vrha niže v steno. Kakor v sanjah zmagujemo zadnje metre. In končno, po peturni plezariji smo zmagali 140 metrov. Še zadnji previs — in že smo na vzhodnem grebenu! Stena je za nami, stena je premagana! Še 150 metrov po vzhodnem grebenu proti vrhu! Snežni metež rohni! Na vrhu je pol metra novega snega.
Na vrhu stojimo. Nepopisno je naše veselje. Smeje se spogledamo in stiskamo grdo razmesarjene roke. Četrt na štiri je, nedelja popoldne. Ko sestopamo po zahodnem grebenu, nas premaga utrujenost. 61 ur sva bila z Vorgom v steni, Kasparek in Harrer celo 86! In potem zagledamo, kako nam s postaje Eigergletscher prihajajo naproti gorniki. Bolj se že opotekamo, noge nas več ne nosijo dobro. Toda kaj to! Preplezali smo severno steno Eigerja! Nič več ne bo strašila z nepremagljivostjo!«
Tako približno Heckmair. Sijajni plezalci so premagali steno, ki je zahtevala do njihove zmage devet smrtnih žrtev. Veljala je za nepremagljivo. Njihovo pogumno dejanje je dokazalo, da se človeška podjetnost ne ustraši nobenih težav. Njihovo tveganje in prostovoljno zatajevanje ter premagovanje težkoč in smrtne groze je svetla izjema v splošno pomehkuženem vzdušju našega časa.
