Avto je (bil stoletje) simbol svobode. Prvič v zgodovini je človek lahko rekel: »Grem, kamor hočem, kadar hočem.« Gotthardstrasse je bila eden prvih krajev, kjer se je ta svoboda izrazila v polni moči: ljudje so se vozili čez prelaz samo zato, ker so (se) lahko.
A svoboda ima to lastnost, da se hitro spremeni v odvisnost. Ko se navadiš, da se lahko pelješ povsod, se ti zdi vsaka omejitev napad na tvojo osebno svobodo. In tako se začne spirala: več avtomobilov, več cest, več parkirišč, več zastojev, več nezadovoljstva, več zahtev po novih cestah.
To je paradoks avtomobilizma: več infrastrukture ne pomeni manj težav, ampak več prometa.
Gotthardstrasse – cesta, ki je povezala Evropo in ustvarila mit gorskega potovanja
Na starih fotografijah je Gotthardska cesta videti kot prizor iz drugega časa: avtobusi z okroglimi robovi, avtomobili z bleščečimi kromiranimi odbijači, ljudje v volnenih puloverjih, ki se ustavljajo pred majhnimi restavracijami, da bi si privoščili juho, srknili kratko ali dolgo kavo ali kozarček vin(c)a. V ozadju pa mogočni zidovi granita, mostovi, ki se držijo skal kot pajkove mreže, in serpentine, ki se vijejo v neskončnost.
Takšne ceste, kot je Gotthardstrasse, niso le ceste. So zgodba o Evropi, o trgovini, o potovanju, o svobodi — in tudi o tem, kako se ljudje že stoletja trudijo obvladovati promet tam, kjer narava nikoli ni bila naklonjena množicam.
Ko so med letoma 1827 in 1830 zgradili »novo« Gotthardsko cesto, je bila to revolucija. Prvič v zgodovini je bilo mogoče prečiti srce Alp z vozom, ne le peš ali s tovorno živaljo.
Ta cesta je povezala sever in jug Evrope, Švico in Italijo, nemški in romanski svet. Po njej so potovali trgovci, romarji, vojaki, kasneje pa turisti, ki so v 19. stoletju odkrivali romantiko Alp.
Gotthard je postal simbol prehoda, skoraj mitološki kraj, kjer se srečata severna strogost in južna sproščenost.
Gorske ceste kot magnet za popotnike
Gorske ceste imajo nekaj, kar avtoceste nikoli ne bodo imele: občutek potovanja (če nisi med tistimi, ki jim ovinki obrnejo želodec). Na njih se ne premikaš le iz točke A v točko B — na njih si del pokrajine. Vsaka serpentina je razgled, vsaka skala zgodba, vsak most, dokaz človeške trme.
Gotthardstrasse je bila ena prvih cest, ki je to izkušnjo spremenila v turistični ritual. Že v 19. stoletju so se ljudje vozili čez prelaz samo zato, da bi ga doživeli. V 20. stoletju, ko so avtomobili postali dostopni širšim množicam, je Gotthard postal romarska pot avtomobilistov.
Na starih fotografijah vidimo prav to: ljudi, ki se ne vozijo čez prelaz zato, ker morajo, ampak zato, ker hočejo. Ker je cesta sama po sebi cilj.
Prometni kaos ni izum sodobnosti
Danes se zdi, da so prometni zastoji, cestnine in parkirnine nekaj novega — posledica sodobnega turizma.
A Gotthard kaže, da je resnica drugačna. Že v 19. stoletju so oblasti uvajale: turistične cestnine, časovne omejitve, pravila, prednosti, omejitve za težke vozove in celo nadzornike prometa, ki so usmerjali vozila na ozkih odsekih.
V 20. stoletju so se pojavile prve parkirnine na razglednih točkah, ker so se ljudje množično ustavljali in povzročali zastoje.
Gotthard je bil vedno preobremenjen — le da so se oblike preobremenjenosti spreminjale.
Ko so odprli železniški predor (1882) in kasneje cestni predor (1980), je stara cesta izgubila svoj prometni pomen, a pridobila romantičnega.
Postala je muzejski kos, ki pa je še vedno živ: poleti polna motoristov, kolesarjev, starodobnikov in ljudi, ki iščejo tisto, česar avtocesta ne more dati.
Tremola – tlakovana kača, ki je preživela vse
Najbolj znan del stare Gotthardske ceste je Tremola tlakovana serpentinasta cesta, ki se vzpenja proti prelazu kot kamnita kača. To je eden najlepših odsekov gorskih cest v Evropi — in eden najbolj simbolnih.
Tremola je dokaz, da je cesta lahko kulturni spomenik. Ne le infrastruktura, ampak del identitete.
Ko se po njej pelješ, čutiš zgodovino pod kolesi.
Gotthard danes: med nostalgijo in prihodnostjo
Danes je stara Gotthardstrasse pozimi zaprta, poleti pa živi svoje drugo življenje.
Ni več glavna prometna žila — to vlogo je prevzel predor —, a je postala svetišče gorskega turizma.
Ljudje prihajajo: zaradi razgledov, zaradi zgodovine, zaradi občutka, da so del nečesa starega, trdnega, skoraj večnega. Ker ne vedo, kaj bi sami s sabo?
In še vedno — tako kot pred 150 leti — se oblasti trudijo uravnavati promet: z omejitvami, z zaporami, z nadzorom, z usmerjanjem, z ekonomskimi ukrepi.
Gotthard je laboratorij, v katerem se že stoletja preizkuša, kako uskladiti človeško željo po potovanju in naravno omejenost prostora. Če bi šli gledat, koliko študij za omejevanje prometa s(m)o morali že plačati državljani, bi spoznali, da je tega papirja, ki je obležal v predalih ravno za prekritje celotne Gotthardstrasse?
Zaključek: cesta kot zgodba o človeku
Gotthardstrasse in druge alpske ceste so več kot ceste. Poleg zgodb o trpljenju, ki jih je prinesla gradnja v surovem okolju, je zgodba o tem, kako hočejo ljudje krotiti gore — in kako nas gore kljub temu vedno znova ustavijo, upočasnijo, prisilijo, da pogledamo okoli sebe.
Na fotografiji je to lepo vidno: ljudje, ki so se ustavili na poti, ne zato, ker bi morali, ampak ker so želeli. Ker je pot sama po sebi vredna postanka.
