Dolga leta je bil skalni plezalček (Tichodroma muraria) skoraj skrivni prebivalec sten. Poznali so ga predvsem ornitologi, ki so v svojih zvezkih beležili njegove redke pojave, in nekaj plezalcev, ki so ga tu in tam opazili kot drobno, nemirno pikico, ki se je premikala po gladkih ploščah hitreje, kot bi človek pričakoval.
Potem pa so prišli družbeni mediji — in ptica, ki je živela v tišini previsov, je nenadoma postala viralna.
Na visokih stenah med Vellom in Tolinami, nad severnim delom jezera Iseo, se vsako leto zgodi isti prizor: nekje sredi novembra se na hladnem apnencu pojavi majhna silhueta, ki se do aprila zadržuje na navpičnih stenah, kot bi bila del njih. Fotografom je to dovolj, da se zberejo v kolonah, plezalci pa se nenadoma znajdejo v vlogi statistov v prizoru, kjer je glavna zvezda ptica, ki tehta komaj toliko kot plezalčev magnezij. Pierandrea Brichetti …
Plezalček je res nekaj posebnega. Ko razpre krila, se pokažejo živo rdeče peruti, ki v sivini zimskih sten delujejo skoraj neresnično. Njegov let ni let, ampak ples — valovanje, ki spominja na metulja, zato so mu plezalci že dolgo nadeli ime »farfalla delle rocce«, metulj skal.
V reproduktivnem času se samec obleče v črno »kravato«, ki mu teče od brade do zgornjih prsi, a pozimi se oba spola zlijeva z barvo kamna: sivo, neopazno, skoraj asketsko. Le krila izdajo, da gre za eno najbolj nenavadnih ptic evropskega visokogorja.
Njegov pravi dom so stene Alp, predvsem apnenčaste in dolomitne, kjer se med razpokami, žlebiči in previsi počuti kot doma. Gnezdi visoko — med 1500 in 2500 metri, včasih še višje — na mestih, kjer bi človek pričakoval le veter in tišino. A ko pride pozna jesen, se del populacije spusti nižje: v hribovje, v predalpske doline, ob jezera, celo v mesta.
Tako se zgodi, da ga pozimi najdeš na zidovih cerkva v Milanu, na fasadah v Genovi, na mostovih v Firencah ali med starimi kamnitimi hišami v Bologni. Plezalček je ptica, ki se ne boji arhitekture — za njega je vsaka stena le še ena možnost za raziskovanje.
Najbolj zvest pa ostaja predalpskim jezerom, kot sta Garda in Iseo, kjer ga vsako leto opazujejo vedno številčnejši ljubitelji narave. Nekaj, kar je bilo nekoč tiha skrivnost strokovnjakov, je danes postal mali zimski spektakel: drobna ptica, ki pleza bolje kot marsikateri človek, in ki s svojimi rdečimi krili prinese barvo v najbolj sive dni.
Skalni plezalček je tako postal simbol nečesa, kar v gorah pogosto iščemo: lepote, ki se pokaže le tistim, ki znajo gledati počasi. Če pa hočemo demantirati trditev: »plezalček poletje (pre)živi v gorah, zimo pa ob jezerih,« in ker smo v sezoni lednega plezanja, lahko najdemo živahnega »skalnega plezalčka« tudi tam … Picchio Muraiolo – IcE CliMbiNg…CuoRi di GhiAccio v Neprespani noči na levem bregu ledenika Argentiere …
Tudi pri nas, če imaš srečo, ga vidiš. Nekoč sem ga med skalnimi škrapljami tik pod vrhom Mrzlega vrha. Je bil še zimsko siv, bilo je zgodnjega aprila.
Videla ga (celo dva bila) včeraj v steni ob robu našega mesta – Škofja Loka.