Police — Steze (gamsove, kozorogove, kozje) — Grede — Gredine — Rampe — …
Če pišemo o gorah, stenah, vzponih in sestopih, o ljudeh, alpinistih in gornikih, potem ne moremo mimo prečenj. To so poti, ki niso smeri v klasičnem smislu — niso linije od vznožja do vrha, niso tekmovanje v metrih ali težavnosti. Prečenja so logika terena, tisto, kar gams in kozorog poznata bolje kot človek: police, gredine, skrite prehode, nevidne sledi, ki povezujejo svetove med stenami.
V gorah, kjer se »sklad nad skladom dviguje«, je vertikala očitna, horizontalna pa prikrita. A prav ta skritost je vedno znova vabila najbolj radovedne alpiniste. Nekateri so iz teh naravnih prehodov spletli dolge, skoraj epske povezave — od Planice do Pokljuke, od Jalovca do Razorja, od Prisojnika do Škrlatice. Drugi so v policah prepoznali Zlatorogove steze, tiste živalske diagonale, ki se izmikajo logiki smeri, a sledijo logiki gore.
Veliko gred in polic so naši drzni plezalci že zgodaj spoznali, prehodili in preplezali. Ponosno se jim je širilo srce v neskaljenemu zadovoljstvu, ko so plezali Zlatorogove police, radost jim je prepevala in vriskala v vsej sreči, ko so se vesili po policah severne stene Ojstrice, bilo jim je tako, kot da so preživeli najsrečnejši dan, ko so prvič preplezali police v veliki Mojstrovki in Travniku, sreča jim je pritrkavala, ko so reševali problem polic in gred v severni steni Škrlatice in Rakove špice, navduševali so se nad policami v severni steni Rjavine, na gredah in policah Prisojnika in Kanjavca pa smo zgradili planinske poti, ki odpirajo vrata k skrivnostim teh mogočnih gora.
Meni so bile planinske poti po gredah in policah užitki in doživetja posebne vrste. Zdi se mi, da sem na policah, gredah in okrajkih sredi naših najmogočnejših sten doživljal najlepše dni svojega življenja in da sem bil med najsrečnejšimi ljudmi. Če goram ne morem biti za nič drugega hvaležen, jim moram biti za to. — Uroš Župančič, Planinski vestnik 1955/8
Alpinizem je pred desetletji ubral pot kategorizacije (športizacije): višinski metri, ocene, težavnost. Prečenja pa se izmikajo temu redu. Pri njih ne govorimo le o »dolžini smeri«, temveč o kilometrih terena, o urah opazovanja, o občutku za relief. To je svet, kjer šteje branje stene, ne številka.
Včasih je bil med gorniki in alpinisti pomemben čas za opazovanje. Danes imamo več tehnike kot časa — a prav zato prečenja postajajo redkejša in dragocenejša. Ko je Valentin Slatnar – Bos prečil Brano gor in dol ter počez Planjavo, je sledil svojemu »idolu«: živali. Ko so Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Joža Čop in Matevž Frelih leta 1931 o(d)pravili Zlatorogove steze, so ustvarili človeško različico tistega, kar je narava risala tisočletja.
Velike stene imajo skoraj vedno svoje skrite prečnice (prečka je napačen izraz tudi zaradi tega, ker jo imamo lahko na glavi). Včasih so to rešilne poti, drugič raziskovalni prehodi, tretjič pa kar celotne ture, ki se izmikajo klasičnim opisom. V Rzeniku so alpinisti med iskanjem možnost vzpona v osrednjem stebru zavili v stran in prečili steno počez — ne tam, kjer sta pozneje uspela Ljubo in Marko, temveč tam, kjer je stena sama ponudila prehod (celotno prečenje stene zaradi velikega podora ni več možno).
Če bi hoteli popisati vse obstoječe in vse možnosti prečenja v slovenskih gorah, bi nastala (nova) knjiga, ne (pre)skromen prispevek. Vodnik po nevidnih sledeh, ki jih večina nikoli ne opazi, a jih gamsi uporabljajo vsak dan. In prav v tem duhu je nastala ena najdaljših in najlepših prečnih tur v naših gorah.
Izziv ponovitve ostaja: Prečenje Prisojnik – Škrlatica (1984)
Sredi leta 1984 sta Franček Knez in Matjaž Pečovnik opravila prečenje, ki še danes velja za enega najdaljših, najčistejših in najbolj logičnih prehodov v naših gorah.
Vstopila sta levo od grape pod Hudičevim stolpom, plezala po rebru v grapo in po njej do vrha Prisojnika. Na drugi strani sta se spustila približno sto metrov, nato pa zavila desno po policah in gredinah do smeri Po zgornji polici. Po njej sta se spustila skoraj do dna, nato pa levo čez številne grape in skalne tvorbe prečila čez: Vrh žlebičev, Kriško steno, Dovški Gamsovec, do Rogljice.
Od tam sta po Zahodnem stebru Škrlatice plezala do stolpa v zgornji tretjini, zavila levo v smer Belak–Cedilnik, nato pod zajedo in po policah do Škrlatičnih gred.
To ni smer v klasičnem smislu. To je prečenje, skoraj 8–9 kilometrov razčlenjenega terena — približno trojna dolžina Zlatorogovih polic v Steni. Tura, ki jo je mogoče razumeti šele, ko jo vidiš v prostoru, in ki je bila opravljena v enem dnevu.
