Na spominsko ploščo, ki so jo prijatelji in soplezalci Miha Laha vzidali ob prvi obletnici nesreče, je Metod Humar vklesal besede: »Mlad umre, kogar gore ljubijo.« Zraven so zabili klin in vpeljali pomožno vrvico.
Miha Lah (* 9. december 1950 † 5. junij 1971) pokopan v Podgorju, pri Kamniku
5. junija 1971 ob 16. uri se je 20-letni Miha LAH, študent telesne kulture in alpinistični pripravnik AO Kamnik, ponesrečil v Razu želja v Zobu Kalške gore (2058 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 A 1). V zadnjem težavnem raztežaju se mu je 60 metrov pod vrhom odlomil oprimek. Vrv je imel vpeto le v enega od treh vmesnih klinov in je padel 12 metrov globoko na nagnjeno polico. Bil je brez čelade in si je prebil lobanjski svod. Padel je v globoko nezavest in uro po nesreči preminil.— Alpinistični razgledi/50
Jane Volkar (Janez Volkar 1952-2017) je svoj spominski zapis, ki je nastajal nekaj desetletij in smo ga ob priliki obletnice objavili, začel z mislijo: »Miha, se te še kdaj spomnimo?« Fantje, ki so se poznali, ki so si včasih pogledali tudi grdo, ki so se srečevali v hribih ali drugje, a so bili vendarle še tu, na tem svetu, so nekajkrat prišli k obeležju zato, da so se spomnili prijatelja. Mnogi so pozabili, da je bil med njimi, nekaj pa jih je ostalo, ki so si ga še priklicali v spomin, nekateri pa so se mu poklonili na pokopališču v Podgorju.
Če so prišli pod Kalško goro do plošče, so gotovo z njim preživeli kar nekaj časa. Vsako leto je bilo potrebne več volje, da so prišli do tja. Med hojo so se z mislimi vračali v čas, ko so bili še skupaj.
Jane in Miha nista bila velika prijatelja, tudi ne dolgo, a poznala sta se kot soseda kar nekaj let. Skupaj so smučali in predvsem skakali na Španovem bregu, na Medvedovem vozili smuk, skupaj hodili za Tunjščico lovit ribe.
Skupaj so čez poletje — za denar — čistili vodne rezervoarje in kopali temelje za bajte na Veliki planini. Z Ljubom so nekoč po opravljenem delu popoldne odšli proti Korošici. Koča je bila zaprta, prespali so v mrzli in vlažni zimski sobi. Naslednji dan so bili že zarana na vrhu Ojstrice.
Na Britofih, ko so sestopili z Babe, so si v zlati kovinski posodi za hrano spekli jajca. Olje so pridobili iz pločevinke sardin. Ko so se čez Sukalnik po snežiščih prebijali na Sedlo, so v zahodni steni Planjave slišali plezalce — Lojzeta, Penz’lna in Tineta. Po daljšem opazovanju sta si z Mihom rekla: to bo nekaj za naju, to morava poskusiti.
Jeseni tistega leta se je Jane vpisal v plezalno šolo. Kadar sta se z Mihom srečala, sta se pogovarjala o hribih in zlasti o plezanju. Za Miklavža sta se odločila, da gresta na Planjavo. Za vsak slučaj sta vzela kratko vrv, par vponk in kladivo.
V Repovem kotu je Jane privlekel na dan opis smeri Nad slapom, ki so jo prvič pozimi preplezali njuni »idoli«: Jožica Trobevšek, Jože Grabljevec, Pavle Šimenc in Tone Škarja. Smer sta hitro našla. Po nekaj skrajšanih raztežajih pa ji nista več sledila, saj so se na nekem pomolu vse pametne razčlembe končale. Edina možnost je bila previsna poč. Miha je poskusil — in uspel. V nadaljevanju sta se znašla na strah zbujajoči nagnjeni plošči s podprijemi, ki pa je bila v primerjavi s počjo le malenkost. Iz stene sta na Planjavske zelenice stopila pozno popoldne. Do vrha je bilo še daleč. Volkar se je obotavljal, Miha pa je odločno in brez besed zastavil korak proti vrhu.
Sneg je bil trd, a se je dalo hoditi brez derez. Napredovala sta hkrati in globina pod njima je rasla. Sonce je tonilo za Kalško goro, sneg je postajal zelen, skale so posinjele. Nenadoma je vsa okolica zažarela v škrlatnih barvah. Oba sta bila rdeča — malo od hoje, malo od zahajajočega sonca. Naslonjena na predolga cepina sta nemo poslušala zadnje takte simfonije zahajajočega sonca.
Ko je sonce zamrlo, je vse postalo sivo-belo. V mraku sta bila na vrhu. V Logarski dolini so že žarele luči. Sestopila sta do Sukalnika, navezala dereze in pod prvimi zvezdami zavriskala.
To je bil dan, ki ga je Volkar nosil s seboj vse življenje.
Ko so leto po nesreči vzidali ploščo, je Metod Humar vanjo vklesal besede: »Mlad umre, kogar gore ljubijo.« Ta stavek ni bil nikoli resnica. Bil je tolažba. Bil je način, kako dati obliko nečemu, kar je preveliko za razum. Bil je poskus, da bi bolečini dali smisel, ki ga sama po sebi nima. V antropološkem smislu je to etiološki mit — besede, ki ne razlagajo sveta, ampak omogočajo, da ga človek prenese.
Sledila je brezskrbna zima, preživeta v šoli, na velikoplaninskih smučiščih in v gorah. Skupaj sta bila v ledeno mrzlem dnevu na Grintovcu, poskusila priti v gnilem snegu čez Kalce pod JV žleb Kalškega grebena in v toplem zimskem soncu plezala Virensovo smer v Koglu.
Spomladi so z Jetijem in Maričko opravili kratko, a prijetno plezarijo v južnem razu Turske gore. Na poti iz Konca so s fičkom zadeli v simco. Miha je vzel stvar v svoje roke — dobesedno — in s plezalnim kladivom »poklepal« blatnik. Lastnik je popustil, smeh je razbil napetost in odpeljali so se domov.
Po silnem neurju, ko je voda s Kokrske doline skoraj odnesla spodnjo postajo tovorne žičnice in v njej spečega žičničarja Naceta, sta z Mč-em markirala bližnjico. Nekaj dni pozneje je Stane prosil, da alpinisti pomagajo usposobiti žičnico.
Z Mihom sta na sedlo prinesla težak škripec. Da dan ne bi šel v nič, sta nameravala splezati Raz želja. Prijatelja pa Gregorinov steber.
Vse je šlo gladko do tistega majavega oprimka, na katerega je Miha še posebej opozoril. Pa vendar se je obesil nanj. Prevrnil se je nazaj — v prazno. Padel je do prvih skal, topo udaril z glavo, kapa je padla v graben. Volkarja je vrv pritisnila k stojišču in mu ožgala dlani.
Ko je kamenje utihnilo, je zabil še en klin, se odvezal in se spustil do poličke. Mihovo rano je skušal povezati, nato je klical na pomoč. Dolgo je trajalo, da so odmevi priklicali Toneta v vznožje Zoba.
Ko je France prišel do njega, je bilo jasno, da gre zares. Sredi stene so se poslovili.
Volkar je pozneje zapisal, da se je na varnem »podrl v travo« in da se bolečina v takih trenutkih spremeni v »nedimenzionalno trpljenje«.
Raz želja v Zobu Kalške gore sta 13. julija 1966 prva preplezala Aco Berlec in Jože Kuralt. Smer je visoka 160 metrov. Ker se v steni Zoba praktično ne pleza več, je tudi po začetku prostega plezanja klasičnih smeri ostala tudi ocena IV+, A1.
V steni Vežice sta Janez Kosec in Bojan Pollak smer, ki sta jo začela plezati 4. maja in jo dokončala 23. julija 1971 poimenovala: Spominska smer Mihe Laha (VI A2, V).
France Malešič je 21. marca 1972 splezal grapo, ki v zgornjem delu loči Zob od Male Kalške gore, in jo poimenoval Mihova grapa.
Ko so leto pozneje vzidali ploščo, je Humar vanjo vklesal besede: »Mlad umre, kogar gore ljubijo.«
Volkar je ob obletnici zapisal, da se Miha po vseh teh letih še spominjajo in se ga bodo še. Kljub temu, da »mlad umre, kogar gore ljubijo«, je Miha v njihova srca prenesel nekaj, česar je imel sam v izobilju — ljubezen do gora.
In ta ostaja. Vsak pa se po svoje spominja znancev in prijateljev, sodnikov in tekmecev. Nekateri s takšnimi zapisi, drugi pa s prireditvami, ki se jih udeležujejo »neznanci«. Življenje pa na koncu tako in drugače vse poravna …
Jane Volkar — Zakaj se je to zgodilo? Zato, ker se take stvari dogajajo. Zato, ker kljub znanju ne upoštevamo izkušenj drugih in vsega naučenega. Zato, ker je tako početje bolj nevarno od početij in bivanja v dolini. In tako se je zgodilo še enkrat, čeprav se mi ne bi smelo, čeprav sem bil po prvem »karambolu« še bolj previden. In to se je dogajalo meni, mojim prijateljem in kasneje tudi mojim sodnikom. »Za napredek so potrebne žrtve«, sem nekoč izjavil in bil označen kot nevaren, ker da je taka miselnost sila nepravilna. Pa je najglasnejši kritik tudi sam doživljal in opisoval trenutke bolečine ob izgubi prijatelja pri pomikanju človeških meja.
