Med Himalajo, skromnostjo in knjigo, ki je šla na vrh Everesta —Prva Japonka z vsemi 14 osemtisočaki, medicinska sestra in avtorica knjige Everest is Pub (エベレストは居酒屋です)
Naoko Watanabe, tista z drobno postavo, (zdravo) okroglolična in neizstopajoča, je ena najzanimivejših osebnosti sodobnega himalajizma. Ne zato, ker je prva Japonka, ki je preplezala vseh 14 osemtisočakov, ali ker je prva ženska na svetu, ki je K2 preplezala trikrat. Temveč zato, ker se sama sploh ne vidi kot alpinistka.
»Sem povsem običajna oseba, ki je po naključju dosegla rekorde med dopusti,« pravi.
In to ni lažna skromnost — to je njen način življenja.
Naoko (1981) je odraščala v mestu Onojo na jugu Japonske. Njena mama jo je pri treh letih vpisala v otroški pustolovski klub — in to je določilo vse.
Kot otrok je: kampirala na kitajskih otokih, potovala po Mongoliji, pri 12 letih prvič stopila v Himalajo, pri 14 letih že hodila na trekinge v Pakistan.
Njena pot ni bila načrtovana. Bila je organska, spontana — tako kot je spontana tudi danes.
Kako financira odprave?
To je vprašanje, ki ga mediji pogosto preskočijo. Naoko je medicinska sestra. Dolga leta je delala v univerzitetni bolnišnici, a je hitro ugotovila, da je nemogoče usklajevati: 12‑urne izmene, nočno delo in himalajske odprave.
Zato je sprejela odločitev, ki je za japonsko družbo precej nenavadna: dala je odpoved in prešla na začasno, fleksibilno delo, ki ji omogoča: nekaj mesecev dela, nekaj mesecev Himalaje in popolno finančno neodvisnost. Nima sponzorjev, nima menedžerjev, nima PR‑ja. Njene odprave so samofinancirane — iz lastnega dela.
To je eden ključnih razlogov, zakaj se ne vidi kot profesionalka.
Zakaj pleza?
Naoko ima štiri besede, ki jih pogosto ponavlja: veselje, svoboda, ljudje, narava. Rekordi so zanjo stranski učinek, ne cilj. Najbolj jo osrečujejo: pogovori s Šerpami, čaj v baznem taboru, občutek, da je del skupnosti in trenutki, ko se gora odpre.
Najbolj dramatičen trenutek: Everest 2011
Leta 2011 je bila tik pod vrhom Everesta, ko se je vreme nenadoma poslabšalo. Ekipa jo je spodbujala, naj nadaljuje. Ona je obrnila. Kasneje je zaradi pomanjkanja kisika začasno izgubila vid, a se je z ekipo varno vrnila v dolino. Ta izkušnja jo je zaznamovala: »Včasih je obrat največji uspeh.«
14 osemtisočakov in trikratni K2
Leta 2024 je stala na Šiša Pangmi in postala prva Japonka z vsemi 14 osemtisočaki. Iste sezone je postala tudi prva ženska, ki je K2 preplezala trikrat — dosežek, ki ga je Guinnessova knjiga rekordov že zabeležila. A sama pravi: »To ni moj dosežek. To je dar, ki mi ga je dala gora.«
Knjiga Everest is Pub: Himalaja kot prostor srečevanja
Njena knjiga Everest is Pub je nenavadna. Ni herojske pripovedi, ni statistike, ni drame, ni samohvale. Je zbirka: drobnih zgodb, portretov Šerp, humornih situacij iz baznih taborov, razmišljanj o strahu, izgubi in radosti.
Naslov je simboličen: Everest je zanjo kot pub — prostor, kjer se ljudje srečajo, delijo zgodbe, se nasmehnejo, se bojijo, se veselijo.
Knjiga na vrhu Everesta — po zaslugi Šerpe
Naoko sama ni želela nositi knjige na vrh. Na Everestu šteje vsak gram — nosijo jeklenke, opremo, varnostne sisteme. Ideja je prišla od Šerpe. Ko je videl naslov knjige, ji je rekel: »Saj imaš Everest v naslovu. Naj gre s tabo na vrh.«
Naoko je bila ganjena: »Šerpe imajo neverjetno domišljijo in nikoli ne pričakujejo ničesar v zameno. Zaradi njihove drže si resnično želiš, da bi se jim zahvalil iz srca.«
Knjiga je tako dosegla vrh Everesta kot simbol — ne kot trofeja.
Kam gre naprej?
V prihodnjih mesecih se vrača v Pakistan, kjer bo vodila treking do baze Nanga Parbata, ki ga imenuje svoj najljubši kraj na svetu. To ne bo ekspedicija, temveč izkušnja: brez tekmovanja, brez pritiska, v tempu udeležencev. »Himalaja je lahko tudi zabavna, sproščena, lahkotna,« pravi.
Naoko Watanabe je ena tistih osebnosti, ki premaknejo fokus himalajizma. Ne govori o rekordih, temveč o ljudeh. Ne o številkah, temveč o sreči. Ne o vrhovih, temveč o poti.
In morda je prav zato njena zgodba tako močna.
