70 let od prvih vzponov
Foto: Vittorio Sella
Ko se človek prvič zazre v znamenito fotografijo Vittoria Selle iz leta 1909, se zdi, da Muztagh Tower (7276 m visoka gora v gorovju Baltoro Muztagh, del gorovja Karakorum, na meji med regijo Gilgit-Baltistan v Pakistanu in avtonomno regijo Xinjiang Uyghur na Kitajskem) sploh ni gora, temveč ideja. Dva združena led(e)na stolpa, ki se dvigata iz kaosa serakov, kot bi ju narisala roka arhitekta, ki je pozabil na gravitacijo.
V Karakorumu, kjer je vse preveliko, prestrmo in preveč oddaljeno, je ta gora še posebej odmaknjena. In vendar je — čeprav daleč — tudi slovenska.
Leta 2008 je v njenem območju izginil Pavle Kozjek, eden najizvirnejših slovenskih alpinistov, človek, ki je znal gore brati drugače kot večina. Njegova sled je ostala nekje med ledenimi rebri, v prostoru, kjer se svetloba odbija v modrino, ki je ne najdeš nikjer drugje.
Toda (človeška) zgodba Muztagh Towerja se začne mnogo prej, v letu 1956, ko sta se z dveh strani proti gori približevali dve odpravi: britanska in francoska. Vsaka s svojo logiko, svojim tempom, svojo predstavo o tem, kaj je mogoče.
Britanci: tiha odločnost in 300 metrov vrvi
Vodja britanske odprave je bil John M. Hartog, človek, ki ni izgubljal besed. Z njim so bili: Joe Brown – eden najboljših plezalcev svoje generacije, Ian McNaught-Davis, Tom Patey, zdravnik in alpinist ter pakistanski oficir Riaz Mohammad.
28. maja 1956 so postavili bazni tabor na ledeniku Mustagh. V prvih tednih junija so se prebijali skozi razpoke, viseče serake in ledene stolpe Chagarau Glacierja. Največja ovira je bila 580‑metrska ledena stena, ki je vodila na zahodno sedlo. Tam so postavili Camp III (6.322 m), majhno enklavo šotorov, ki so se v vetru zibali kot papirnate ladjice.
Da bi sploh lahko prehajali med tabori, so napeli več kot 300 metrov fiksnih vrvi — en sam, neprekinjen niz, ki je povezoval svet pod njimi s svetom nad njimi.
Ključni del: Brownov obvoz
Tik pod grebenom je pot zaprla 30‑metrska previsna stena. Joe Brown jo je obšel po južni strani in splezal elegantno, izpostavljeno zajedo — eden najlepših odsekov celotne smeri.
Zadnja ovira je bil 3‑metrski skalni skok V. stopnje, nad katerim je sledilo še 45 metrov izredno strmega snežnega grebena. Nad njim so bili razgledi vrtoglavi: 2.400 metrov praznine na sever, 1.800 metrov na jug.
7. julija 1956: Ian McNaught-Davis in Joe Brown sta dosegla zahodni vrh (7222 m).
8. julija 1956: John Hartog in Tom Patey sta dosegla zahodni vrh, nato prečila in preplezala še vzhodni vrh, ki je po Hartogu približno tri metre višji.
Britanci so tako opravili prvi vzpon na Muztagh Tower.
Francozi: vročina, birokracija in ledena bariera
Na drugi strani gore je bila zgodba povsem drugačna. Francoska odprava je v Pakistan prispela v vročini, ki je topila misli: 49 stopinj v senci, neskončni obrazci, carinske kontrole, izgubljene baterije, 120 porterskih pogodb, ki so jih podpisovali v prahu in hrupu.
Ekipo so sestavljali: André Contamine, Paul Keller, Robert Paragot, Jean Couzy, dr. François Florence ter pakistanski oficir Ali Usman.
Ko so končno prišli do Baltora, so ugotovili, da so Britanci že visoko. Slediti njihovi smeri ni bilo mogoče — niti etično niti tehnično. Zato so začeli iskati svojo linijo.
Najprej so preučili severni greben — in ga opustili.
»Samomorilski,« so zapisali.
Potem južno steno — mogoča, a preveč tvegana.
Na koncu so izbrali JV greben, ki je bil videti kot edina realna možnost.
Toda do njega je bilo treba priti preko kaotične ledene bariere, ki je visela nad celotno steno kot zamrznjen plaz. Da bi »prepeljali« opremo, so napeli jeklenico, postavili vitel in več dni dvigovali tovore čez ledene stolpe, ki so se podnevi topili in ponoči pokali.
Vzpon po JV grebenu
Ko so končno prišli pod steno, jih je čakalo: 240 metrov skoraj navpičnega ledu, mešano plezanje na 6.000–7.000 metrih, izpostavljene prečnice in greben, ki je bil bolj podoben rezilu kot poti.
Na 7.000 metrih so morali bivakirati na dveh ozkih poličkah, privezani na skale, v vetru, ki je rezal kot žaga. »Nismo pili že dolgo,« je zapisal eden od njih. »In komaj smo spravili vase nekaj koščkov sadja iz konzerve.«
12. julija 1956 je francoska ekipa dosegla vrh po novi, izjemno zahtevni smeri.
Na vrhu so stali: André Contamine, Paul Keller, Robert Paragot, Jean Couzy.
To je bil drugi vzpon na Muztagh Tower, opravljen le nekaj dni za Britanci.
Do danes je znanih le pet uspešnih vzponov na vrh Muztagh Towerja:
1956 – Britanci (prvi vzpon)
1956 – Francozi (drugi vzpon)
1984 – Britanska ponovitev
1990 – Kropp & Jensen
2012 – Ruska nova smer
Gora, ki ostane
Na Muztagh Tower so leta 1956 v nekaj dneh splezali z dveh strani. Toda gora se ni spremenila. Še vedno stoji tam, kot ledena igla, ki prebada nebo nad Baltorom. Še vedno je ena najlepših in najbolj estetskih gorskih oblik na svetu. In še vedno je prostor, kjer se srečujejo zgodbe narodov, generacij in posameznikov. Za nas Slovence pa je gora dobila še en, tih odtenek. Tam nekje, med seraki in grebeni, je o(b)stal Pavle Kozjek — človek, ki je razumel, da so gore več kot cilji.
