Planinski vestnik 2017/09
Janez Volkar (23. junij 1952–13. maj 2017)
V lepem majskem dnevu smo se na mengeškem pokopališču poslovili od prijatelja, alpinista, gorskega reševalca in smučarja Janeza Volkarja – Janeta, zaljubljenca, ki je v svojem srcu vedno imel gore, neprestane pogovore in pisano besedo o njih.
Rojen je bil leta 1952 v Kamniku; oče ga je že kmalu peljal v gore, zato mu je navezanost nanje ostala za vedno. Postal je navdušen smučar in z gimnazijskim sošolcem Mihom Lahom sta postala smučarska vaditelja in učitelja. Leta 1970 sta se priključila šoli Alpinističnega odseka Planinskega društva Kamnik – vedno vesela in zgovorna, pred vsem pa zagledana v gore. Postala sta obetavna plezalna naveza in se poskusila tudi s težjimi vzponi. V tej navdušeni rasti se jima je 5. junija 1971 zgodila nesreča. Prijatelju Mihu se je v Razu želja v Zobu Kalške gore odlomil oprimek in se je pri padcu usodno poškodoval. Takrat je Jane izredno veliko tvegal, splezal navzdol do njega in mu skušal pomagati. Žal to ni bilo mogoče. Ostal je pri umirajočem tovarišu in počakal na pomoč. V sebi je takrat našel moč, da je vzdržal in pomagal pri reševanju. Izguba ga je izredno prizadela. Pa vendar je ostal med prijatelji v alpinističnem odseku in se obrnil k vzgajanju novincev v alpinistični šoli. Ob tem je postal navdušen turni smučar in smučarski tekač ter se udeleževal vseh spominskih in tekmovalnih smučarskih tur. Spominskega Štuparjevega smuka s Kamniškega sedla se je udeležil vsako leto, prav tako smuka VTK izpod Jalovca in Kramarjevega smuka pod Storžičem. Spominskega Koflerjevega memoriala se je udeležil kar štiriinštiridesetkrat – od prvega do letošnjega. Z velikim veseljem se je udeleževal smučarskih tekov doma in v tujini. Postal je organizator dela in bil ves čas zvest znameniti Sekciji za vleko Slovenskih železnic.
Vedno je bil znan kot neverjetno stanoviten in vztrajen. Nadaljeval je plezati in začel nizati zanimive vzpone, tudi težje. Posebno rad je imel iskanje manj znanih smeri in prehodov, za katerimi je bilo komaj kaj sledi, o njih pa so krožile le še nenavadne stare zgodbe.
Njegova dejanja so odmevala – prva zimska ponovitev Pripravniškega stebra v Planjavi, najdba in prva ponovitev sto let stare Bôsove smeri v zahodni Brani in ponovitev dveh pozabljenih zanimivih smeri v južni Planjavi. Sledila je odlična prva zimska ponovitev Spominske smeri Marjana Perčiča v Vežici, vmes Smer Saše Kamenjeva, obiski Visokih Tur in Dolomitov, nato pa obisk francoskih Alp in prva jugoslovanska ponovitev Švicarske smeri v gori Les Courtes, doma pa prvenstvene Dolgoletna v Brani, Smer trojčkov v Kalški gori, Desna v severovzhodni Kompoteli, prva direktna kombinacija smeri Čebulj–Čebular–Štupar in Benkovič Kemperlove v severozahodni steni Rzenika – izpolnjeni načrt Pavleta Kemperla – prva ponovitev severozahodnega raza Votlega vrha z direktno varianto v Loški steni in z Maričko prva ponovitev Smeri Jana Platenshusa v Dolgem hrbtu.
Medtem se mu je uresničila velika želja, da se je leta 1973 priključil gorskim reševalcem. Od takrat je sodeloval pri skoraj vseh reševalnih akcijah; ni rinil v ospredje, bil pa je zanesljiv in željan pomagati vedno in povsod, še posebno kot rojen iskalec. Vrstila so se najrazličnejša reševanja, tudi izredno tvegana – vse to mu je potrjevalo spoznanje in zavedanje, kako je še posebej pomembna varnost, kadar je želel skupaj z drugimi komu pomagati in tako storiti kaj izredno dobrega.
Kot alpinist je po več odličnih vzponih leta 1976 sodeloval v kamniško-poljski odpravi v Hindukuš in dosegel vrh sedeminpoltisočaka Nošaka. Žal se je naslednje leto njegovi skupini v francoskih Alpah tik pod vrhom Mont Blanca v nenadnem neurju zgodila nesreča, ki je vse izredno prizadela, še posebej pa njega in njegovo sorodno hribovsko dušo, alpinistko Maričko Škrlep. Padel je v ledeniško razpoko in se s skrajnimi močmi rešil iz ledenega groba, davek za to pa so bili pomrznjeni prsti, ki jih je bilo nujno amputirati. Tudi Marička je utrpela zmrzline na prstih rok in na stopalu, čemur je prav tako sledila amputacija. Posebno ga je peklil preoster disciplinski ukrep, vendar ga je častno prestal. Z neverjetno močjo je prenesel vse hudo, kar se je zgrnilo nad njim, in ostal zvest goram in reševanju, pa tudi planinstvu in alpinizmu.
Leta 1980 sta se z Maričko poročila in preselil se je k njej v Mengeš, kjer sta si ustvarila izredno alpinistično družino. Otrokoma Mojci in Juretu sta oba skupaj omogočila doživeti lepoto gora in strmih smučin. Jureta, ki je bil invalid, je oče kar na svojem hrbtu prinesel na Grintovec, Brano, Ojstrico, Mangart, Visoki Kanin in druge vrhove in mu razkazal neizmerne razglede. Ko je sin začel obiskovati osnovno šolo v Mengšu, so na očetovo pobudo v šoli zgradili dvigalo za invalide, ki je kot eno prvih tovrstnih dvigal v slovenskih osnovnih šolah še vedno v uporabi.
Medtem je postal uspešen planinski vodnik. Bil je celo prvi, ki je organiziral znameniti vztrajnostni tek iz Mengša v Kamnik in potem iz Mengša v Kamniško Bistrico. Takšno tekmovanje je potem preraslo v tek na Kamniško sedlo in v zdaj mednarodno uveljavljeni gorski tek na Grintovec.
Pri gorskih reševalcih se je vključil v organizacijsko delo in bil od leta 1992 do 1998 tajnik Komisije za Gorsko reševalno službo pri PZS. S svojim strokovnim znanjem je dolga leta pripravljal brošuro Informacije o delu GRS in bil tudi tamkaj nepogrešljiv. Po nesreči petih reševalcev med vajo nad Okrešljem je bil med glavnimi delujočimi v Skladu Okrešelj, s katerim je bilo mogoče pomagati družinam ponesrečenih prijateljev. Pozneje je bil več let član komisije za informiranje GRZS, nadaljeval je s pripravami informacij o delu ter sodeloval pri jubilejni knjigi ob stoletnici reševanja na Slovenskem, prav tako pa tudi pri knjigi ob kamniški devetdesetletnici reševanja v gorah leta 2012. Pri kamniškem Društvu GRS je bil aktiven član vse do zadnjega. Udeleževal se je reševalnih akcij in vestno sodeloval pri drugih društvenih dejavnostih, še posebej kot temeljit in pravičen predsednik nadzornega odbora. Med njegovimi največjimi uspehi je bila zamenjava dotrajanega bivaka Pavleta Kemperla na Velikih podih, vse od prve zamisli do postavitve in slovesnega odprtja leta 2010.
Ves čas je zavzeto spremljal alpinizem, z ženo je obiskoval Alpe in bil v Himalaji. Z največjim veseljem je zbiral in raziskoval podatke o razvoju kamniškega alpinizma in gorskega reševanja. Bil je pravi iskalec vsega zanimivega in lepega, še posebno kadar je šlo za gore. Takrat skoraj ni imel miru. Vsemu je skušal priti do dna in v vsem je videl neizmerno človečnost in lepoto. Kadar je našel kaj posebno lepega in važnega, je prijel za pero in o tem z občuteno besedo tudi pisal.
Veliko njegovih tehtnih zapisov je žal ostalo nedokončanih. Ne moremo doumeti, da je njegov glas onemel, pero pa obležalo. Zelo bomo pogrešali njegovo veliko stanovitnost, pošteno in odkrito besedo ter prijazen nasmeh. Hvaležni smo mu za vse, kar smo doživeli z njim in še posebej za tisto, kar je storil za naše ljudi v gorah. Skušali bomo nadaljevati njegovo delo, kolikor nam bo le mogoče. Spomin nanj ne bo pozabljen!
Prijatelji alpinisti in gorski reševalci
