Intervju: Andrej Štremfelj

Planinski vestnik 2017/09

Alpinizem je viteška dejavnost

Enaindvajsetletni mladenič je leta 1977 prvič splezal na osemtisočak. Čez dve leti je z Nejcem Zaplotnikom kot prvi Jugoslovan stal na Everestu. Na oba vrhova je splezal po prvenstveni smeri. Z ženo Marijo je razgled z najvišje gore občudoval še enkrat. Uspehe skromnega in srčnega učitelja športne vzgoje iz Kranja, ki presegajo sanje marsikaterega zaljubljenca v gore, smo letos februarja počastili s prikimavanjem Planinski zvezi Slovenije, ki je Andreju Štremflju podelila priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Andrej je predan mož in oče treh otrok, odličen učitelj in vzgojitelj in eden najboljših mentorjev, kar si jih lahko želi mlad alpinist. Navadno je tako, da je pri ljudeh, ki se ukvarjajo z več stvarmi, vsaj ena vedno zapostavljena, ampak ko gre za Andreja Štremflja, ima človek občutek, da zanj to ne drži.

Andrej, nas občutek morda vara?
Družina, služba in alpinizem so tri bistvena področja, ki jih združujem, in mislim, da svojo energijo razporejam dokaj enakomerno med njimi. Mogoče bi bil v službi za odtenek boljši, če se ne bi ukvarjal z alpinizmom, ali pa tudi ne, saj veliko svojih pozitivnih izkušenj iz alpinizma lahko prenašam na dijake. Težko je trditi, da bi bil človek na nekem področju boljši, če se ne bi ukvarjal z ničimer drugim, saj nas različne stvari izpolnjujejo in posredno vplivajo na druge.
Tudi vaša žena Marija je vrhunska alpinistka in gorska vodnica. Večno vprašanje vseh družin, v katerih se starši ukvarjajo s stvarmi, ki vzamejo veliko časa, je, kako usklajevati obveznosti in želje, sploh ko so otroci majhni.
Nisem še ugotovil, a drži, da ima človek z leti res vedno več dela, ali zaradi staranja samo dobi tak občutek. Se mi pa zdi, da naju zdaj, ko oba vodiva goste v gore, časovna stiska precej bolj omejuje kot nekoč, ko sva plezala samo zase. Sva pa imela tudi zelo razumevajoče starše, tako da z varstvom nikoli ni bilo težav, če sva šla plezat. Sva bila bolj midva tista, ki sva imela pomisleke okoli tega, da morda preveč plezava. (Smeh.)
Kateri so vaši največji uspehi v življenju do zdaj?
Največji uspeh so najini otroci, ker so taki, kot so – če imam kaj zaslug za to … (Smeh.) Zdi se mi, da so vsi trije krasni, in to je po mojem mnenju največje zadovoljstvo vsakega očeta in mame. V prvi vrsti sem najprej oče, potem vse drugo. Alpinizem je zame ob tem druga najpomembnejša “dejavnost”. No, tega pa moram razdeliti na dva dela: do Everesta in po njem. V prvem delu je seveda bil vzpon na Everest največji uspeh, v drugem pa vzpon na Kančendzengo. Na to pa je vplivala tudi smrt Nejca Zaplotnika. Do Everesta oziroma Lotseja je bil namreč on gonilna sila na odpravah, po njegovi smrti pa sem moral jaz prevzeti njegovo vlogo. Bili so turbulentni časi in na marsikatero odpravo nisem šel popolnoma pripravljen – šel sem, ker sem mislil, da moram iti. Drži pa, da dobiš izkušnje tudi na takih odpravah. Po Everestu je bilo obdobje, ko sem že skoraj začel dvomiti o tem, ali sem pravi za Himalajo. Načrti so pogosto spodleteli, zelo me je prizadela Barbarina smrt (Marijina sestra Barbara se je smrtno ponesrečila v Šitah, ko je plezala z Andrejem.), ponesrečil sem se v severni steni Les Droites …
Na srečo je potem prišel čas za Karakorum, ko smo se po sicer lahkih smereh uspešno povzpeli na Gašerbrum II in Broad Peak. To me je nekoliko spodbudilo. O teh odpravah se ne ve kaj dosti. Vzpon po Bezzubkinovem stebru na Pik Komunizma v Rusiji je bil prvi resen vzpon v alpskem slogu na taki višini. Na skoraj 7500-metrsko goro smo plezali tri dni. Smer je ocenjena s 5 do 6, led ima naklon od 80 do 90 stopinj. Bilo je resno plezanje, ki mi je vrnilo nekaj samozavesti. Na Šiši Pangmi pa sem lahko unovčil kapital, ki sem ga dobil na vseh neuspelih opravah. Tam so stvari zares stekle, kot je treba. Bistvena je vztrajnost. Tako je pri vseh stvareh v življenju.
Nagrada PZS, ki ste jo letos prejeli za življenjsko delo, ima veliko težo za vse, ki se ukvarjajo z alpinizmom. Kako jo doživljate?
Nagrade smo si iz različnih razlogov izmislili ljudje in s tega vidika so tako pomembne, kakor pomembne si vzameš. Zame je nagrada pomembna, ker mi je organizacija, v kateri sem deloval večino življenja, dala priznanje, da sem delal dobro. Ne le priznanje za vzpone, ampak zato, ker sem se posvetil tudi drugim stvarem: vzgoji, organizaciji, v kateri sem bil načelnik … Nagrada pokaže celovitost opravljenega dela, ki se sicer ne vidi.
Ob prejemu nagrade ste s svojo zahvalo Bogu, ženi in PZS ter s skromnostjo samo dokazali svojo veličino. Kako ste ta trenutek doživljali sami?
Začutil sem potrebo, da se zahvalim določenim ljudem, ki so mi omogočili, da sem počel, kar sem počel (in da to počnem še vedno). Seveda bi se moral zahvaliti še staršem, bratu, otrokom …, ampak to bi se potem razširilo in bi nastal vsaj polurni govor. Pred občinstvom pa ne govorim rad. (Smeh.) Mislim, da je v prvi vrsti Bog tisti, zaradi katerega sem, kar sem, in lahko delam, kar delam, zaradi njega imam tudi tako čudovito ženo. Brez nje si sploh ne znam predstavljati alpinističnega življenja. PZS pa sem hvaležen tudi zato, ker nekoč brez nje na odpravo sploh ni bilo možno iti. Tone Škarja je še pozneje z marljivim zbiranjem denarja omogočil vrhunske vzpone generacijam alpinistov, pa če si to priznajo ali ne. Toneta zelo spoštujem in si je vsekakor zaslužil zahvalo (Tone Škarja je bil od leta 1979 načelnik komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS. Komisija je bila z enoletnim prehodnim obdobjem ukinjena leta 2013, vse formalnosti in njene naloge pa so prešle na Komisijo za alpinizem.).
Biti zgled mlajšim je prav tako veliko priznanje, vendar tudi odgovornost. Kaj bi kot izkušen alpinist in zgled generacijam najprej povedali vsem tistim, ki jih vleče v svet navpičnih skal?
Najprej naj se vprašajo, zakaj plezajo. Če zato, ker je moderno in se bodo lahko ob pivu pohvalili, da so nekaj preplezali, potem naj raje kar nehajo. Človek mora biti iskren do sebe, okolje, v katerem izvaja svoje dejavnosti, pa mora biti zanj res lepo in privlačno. Če te okolje ne pritegne, potem je alpinizem samo šport, to pa je po mojem mnenju nevarno.
Zakaj?
Alpinizem je kompleksen in ga moraš poznati in sprejemati kot celoto – z dolgimi dostopi, žejo, slabim vremenom, težkim nahrbtnikom vred. Gre za tako nevarno dejavnost, da ne more biti modni trend, saj se mu moraš posvetiti v celoti. Če si premalo v hribih, je to nevarno. Alpinizem je raziskovanje. Za to pa moraš imeti veliko izkušenj, ki jih dobiš samo, če veliko plezaš. Tudi v lahkih smereh. V hribih moraš biti doma, sicer je vse dosti bolj tvegano.
Ali so želje mladih alpinistov še podobne tistim, ki ste jih pred leti imeli vi?
Mislim, da je kar nekaj mladih, ki o hribih in alpinizmu razmišljajo podobno kot (sem) jaz. Če ne bi, ne bi bilo takih uspehov. Alpinizem je vedno bolj množična dejavnost, kar pomeni, da je tudi več možnosti za vzgojo dobrih alpinistov. Če začutiš hribe, imaš pri nas vse možnosti, da postaneš dober alpinist.
Posebno mesto v alpinizmu ima tudi duhovnost. Zelo malo alpinistov poznam, ki se ne bi srečali z vprašanjem božjega, ne glede na način, ki si ga iz berejo. Kako duhovnost in alpinizem povezujete vi?
Temu vprašanju bi lahko posvetila cel intervju … Ljudje smo duhovna bitja s kratko zemeljsko izkušnjo in glede tega sem precej konvencionalen – zame obstaja Bog, vse drugo – razne duhovne šole, tečaji … so samo dokaz, da človek potrebuje nekaj več, kot samo materialno. Vera v Boga je zame osnova vse duhovnosti. Brez tega bi bilo moje življenje osiromašeno, alpinizem pa je seveda del mojega življenja. Seveda tisti, ki ne veruje, vere ne more razumeti. In potem me ljudje sprašujejo: “Če je Bog, zakaj pa se je Barbara ubila, za kaj sam ne preplezaš JV-stene Everesta, saj te bo Bog varoval?” To so banalna poenostavljanja, ki ne zdržijo nobene resne debate. Sem pa Boga kljub verski vzgoji srečal šele, ko sem odrasel. In od takrat mi je vse laže, preprosteje …
Plezali ste z največjimi imeni slovenskega alpinizma, z Nejcem Zaplotnikom, z Markom Prezljem, Pavletom Kozjekom in drugimi. Naveza je nekaj več od dejstva, da nekdo pazi na vas na drugi strani vrvi, kajne?
Vsaka enakovredna naveza je nekaj posebnega in pri njej gre za popolno zaupanje. Pomembno je, da se soplezalca razumeta in da med njima ni trenj. Res pa je, da če imata dva skupen cilj, potem trenj skoraj ni. Precej nenavadno je, ampak pogosto sem si soplezalce izbral na hitro. Z Markom na primer nisva pred Kančendzengo niti enkrat plezala skupaj. Poznal sem ga z dveh odprav, vedel sem, da je vztrajen in dober, pa sem ga povabil na odpravo. S Pavletom sva plezala skupaj samo trikrat, ko sva šla na Šišo Pangmo in dvakrat doma. Največ sem plezal z bratom, ki je bil tudi moj prvi soplezalec (Alpinist Marko Štremfelj.). Včasih se v Sloveniji alpinisti nismo poznali in družili kot zdaj in med klubi oz. odseki je bilo neke vrste rivalstvo; Kranjčani smo se družili predvsem s Tržičani, Mojstrančani so bili malo “previsoki” za nas, ker so že hodili v Himalajo … Če na odseku ni bilo dobrega soplezalca, je bila to ovira za tvoj napredek. Nejc (Zaplotnik, op. p.) je v tistem času, ko sem prišel na odsek, bil že tako dober, da je presodil, da lahko z mano prepleza kaj težjega, in po treh letih sva postala skoraj enakovredna soplezalca.
Nekatere izmed svojih soplezalcev ste žal izgubili. Kako se spoprijemate s tragično izgubo soplezalca?
Na prvi osemtisočak, kjer sem se prvič srečal s smrtjo v gorah, sem šel kot kak teliček. Imel sem enaindvajset let, bil sem brez izkušenj in za odpravo smo se odločili čez noč. Z avtom v Pakistan, brez telefonov … Ampak Nejcu sem popolnoma zaupal, zato me ni prav nič skrbelo, kako bo (Andrej Štremfelj je leta 1977 z Nejcem Zaplotnikom opravil prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebenu na Gašerbrum. Proti vrhu se je podal tudi Drago Bregar, ki se z gore ni vrnil.). Z Nejcem sva po vrnitvi z vrha počivala v zadnjem taboru, ko je do naju prišel Drago. Kljub najinim prošnjam ni hotel sestopiti z nama ali počakati druge ekipe. Meni se takrat to niti ni zdelo tako nenavadno, Nejc pa se je zelo težko sprijaznil z Dragovo odločitvijo. Nadaljevala sva sestop v bazni tabor, Drago pa je ostal na gori. Bila sva zadnja, ki sva ga videla. Ker je vsak dan po malem snežilo, nismo mogli nikamor, nekaj ljudi je bilo bolnih, midva utrujena, a v bazi sem ves čas premleval, kako je lahko kar ostal na gori … Hotel sem iti na goro pogledat, kaj je z njim, a ni bilo možno … Njegovo smrt in dejstvo, da ne moremo narediti prav nič, sem zelo težko sprejel.
Druga huda šola sprejemanja nespremenljivega je bila Barbarina smrt … Nikoli nisem pomislil, da bi zaradi teh tragičnih nesreč nehal plezati, sem pa vedno skušal vsako analizirati. Hotel sem najti napako, zaradi katere se je nesreča zgodila, da je ne bi sam (ali kdo drug) ponovil. Nesreča je namreč skoraj vedno posledica neke napake. Najbrž sem zato imel toliko težav s sprejetjem Nejčeve smrti, saj tam nisem našel nobene napake. Serak se lahko podre kadar koli, in če hodiš po ravnini, ne pričakuješ plazu … (Nejc Zaplotnik je umrl 24. aprila 1983 pod ledenim plazom, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji.)
Tudi smrt Miha Valiča se mi zdi zelo nenavadna (Miha Valič je umrl med sestopom s Čo Oja 5. oktobra 2008.). Po vsem, kar je preplezal in kako je plezal – na primer vse alpske štiritisočake v eni zimi – je nemogoče razumeti, da je kar obvisel na vrvi. Je pa res, da velike višine prinesejo s sabo posledice, ki jih pogosto ne moremo razumeti. Nesreč na veliki višini skoraj ni mogoče pojasniti, če nisi ravno zraven.
Ko pripovedujete o vzponih in odpravah, se mi zdi, da vas nikoli ni strah. Kaj ni nevarno, če človeka v tako ekstremnih situacijah ni vsaj malo strah?
Če te malo stiska v trebuhu, preden vstopiš v smer, je dobro, ker jo bolj resno vzameš, če te postane strah med plezanjem sredi raztežaja, je pa slabo. Takrat postane nevarno. Če je mene kdaj črvičilo, me je med dostopom, ko sem se dotaknil skale, pa je strah izginil. Potem je samo še osredotočenje na tisti meter, s katerim se ukvarjaš, na raztežaj, v katerem si.
Torej vas je občasno le postalo malce strah?
Tri dni po Katarininem (Katarina Štremfelj je Marijina in Andrejeva najstarejša hči.) rojstvu sem šel plezat v Eiger z Marjonom in Borutom Bergantom. Pred tem sem o Eigerju prebral na kupe “grozljivk”. Drugo noč smo spali pred Prečko bogov, pred nami sta bila dva Škota in eden od njiju je padel ter priletel do nas pod prečko in to res ni najbolje vplivalo na naše razpoloženje. Po tem pa je začelo še snežiti, kar tam res ne pomeni nič dobrega. Vso noč sem razmišljal, ali bomo lahko nadaljevali ali bomo morali nazaj zaradi izpostavljenosti plazovom … Takrat me je bilo strah.
Strah me je bilo tudi na zadnjem bivaku na Kančendzengi, ko je Marko bruhal. Takrat me je zelo skrbelo zanj. Na srečo ni bilo z njim nič narobe, menda sem čaj preveč sladkal … Ni me pa bilo strah, ko nama je zmanjkalo plina, imela pa sva le še liter tekočine za vzpon in sestop, saj sem bil prepričan, da nama bo uspelo. Ko sprejmem neko odločitev – sprejmem pa jo, ko stvari dobro naštudiram in se nanje pripravim – me nikoli ni strah. Tudi pri plezanju, kadar imam zadnje varovanje že globoko pod sabo, nimam težav. Ne v plezališču ne v stenah. Spomnim se, da me je brat že od začetka ves čas sekiral, naj naredim kako varovanje, ker sem kar plezal … (Smeh.)
Posebno vprašanje je samota, v kateri se znajde človek pri vzponih na najvišje vrhove. Kako se z njo soočate vi in kakšne občutke vzbuja v vas?
Samoto imam rad in na samotne trenutke v gorah imam lepe spomine. Z Marijo sva šla z neko zagrebško odpravo na Čo Oju. Za aklimatizacijo sva šla do tabora I, potem pa sva nadaljevala čisto po svoje, na drug ledenik, saj sva želela preplezati prvenstveno smer. Bila sva čisto sama in bilo je čudovito.
Na nekem predavanju so me vprašali, katera odprava je bila zame najlepša in sem jim odgovoril, da odprava na Menlungtse. Do baznega tabora smo po divjem brezpotju hodili ves teden. Tibetanci, ki so nas spremljali, so pot utirali s sekirami in motikami … Če smo morali iti čez potok, so podrli drevesa in naredili most, sporazumevali pa smo se samo s kretnjami. V baznem taboru smo potem ostali samo štirje člani, zdravnik Žare Guzej, kuhar in midva z Markom, brez kakršnega koli stika z drugimi – nobenih telefonov, teden dni oddaljeni od prve vasi. Samota je vedno večji privilegij, po drugi strani pa predstavlja večji pritisk. Če bi si takrat kdo od nas na primer zlomil nogo, bi se znašli v velikih težavah.
Je pa razlika, ali se za samoto odločiš sam ali do tega pride nenačrtovano. Se vam je že kdaj zgodilo kaj takega?
Je, vendar nisem bil sam. To se nam je zgodilo na Gjačung Kangu. Satelitski telefon smo prišvercali v bazo, poklicali domov, potem pa ni več delal in ves mesec ni bilo nobenega glasu od nas. Še huje: ni nam šlo vse po načrtih, zato smo tam ostali še dlje, kot je bilo predvideno, ne da bi doma vedeli za to. Po vrnitvi iz hribov sem prav panično iskal telefon, da sem domačim sporočil, da smo živi.
Kako močan pomen ima psihološka pripravljenost na vrhunske vzpone dandanes, ko lahko oprema vendarle marsikaj olajša?
Mislim, da je ravno tako pomembna kot fizična. Če si fizično še tako pripravljen, ti ne bo uspelo, če te bo izdala glava. Recepta za to pa ne poznam. Najbrž gre za značilnost posameznika, vpliva pa seveda tudi priprava na posamezni vzpon. S svojim ciljem se moraš “spoprijateljiti”. Imam srečo, da nikoli nimam težav s tem; tudi če sem na kaki odpravi zbolel, kar navadno zelo negativno vpliva na psihično stanje človeka, nisem niti podvomil o sebi in to se je vedno obrestovalo.
Kaj pa vpliv soplezalcev drug na drugega?
Vedno se trudim biti motivator, saj me negativen vpliv prav razjezi. Spomnim se, ko sva šla z bratom plezat v Špik in je med dostopom začelo rositi. Pa je brat začel: “Ej, Andrej, a se ti ne zdi, da dežuje?” Kar vrat bi mu zavil; jasno, da dežuje, ampak ne govori o tem. Že tako se sam dovolj grizem. Enako sem jaz naredil Nejcu na Everestu. Prišla sva pod Sivo stopnjo (Skalni skok na 8400 metrih.), pogledala na uro, in ker sva zamenjala kazalca, sva mislila, da je ura petnajst do dvanajstih in ne devet. Pa sem rekel Nejcu: “A nisva malo pozna …” Prav ubijalsko me je pogledal. Saj je sam vedel, da sva pozna, tega ni hotel slišati še od mene. Ravno zaradi tega sem takrat na Kančendzengi “pobegnil” Marku. Ko enkrat narediš razpoko, je namreč ni težko razširiti (Na Kančendzengi je načrtovan prvenstveni vzpon oviral močan veter in laže bi bilo izbrati vzpon po običajni smeri. Preden sta se soplezalca odločila, kako naprej, je Marko Prezelj počepnil za eno skalo, da je opravil, kar je pač moral, Andrej Štremfelj pa se je kar sam odločil za nadaljevanje. Marko mu je jezen sledil in ga dohitel šele, ko se je tako odločil Andrej. Še preden pa je lahko stresel vso svojo jezo nanj, se je Andrej obrnil k njemu in mu z nasmehom rekel: “Dobro ti gre! A greš naprej?”).
Pri težkih vzponih je zelo pomembno, da ne zaseješ semena dvoma. Enako je pri športnem plezanju: ko podvomiš o sebi in uspehu, ko pomisliš, da te bo začelo “navijati”, je konec.
Prvi zlati cepin, ki je bil podeljen leta 1992, sta dobila s Prezljem ravno za vzpon na Kančendzengo. Kaj vam pomeni?
Z Markom sploh nisva vedela, za kaj gre, ko naju je poklical neki novinar in vprašal, ali prideva v Grenoble. Nama se ni ljubilo iti, a naju je prepričal. A niti tam še nisva prav dojela, kaj sploh je zlati cepin. Pozneje pa smo nagrade uvedli tudi pri nas. Nagrade se mi zdijo pomembne, ker se kljub vsem težavam, ki spremljajo tak izbor, naredi seznam dobrih vzponov. Sploh pri nas, ki smo majhni, se je dogajalo, da je kdo, ki je imel dobra poznanstva v medijih, svoj vzpon promoviral do te mere, da je laična javnost mislila, da je bil najboljši, čeprav to ni bilo res. To se nam ni zdelo prav, zato smo se odločili, da novinarjem sami povemo, kateri vzponi so bili res dobri in kateri najboljši. Nagrade niso nekaj slabega, saj promovirajo alpinizem, obenem pa strokovna javnost opravi izbor dobrih vzponov, kar je za alpinizem dobro.
Bili ste tudi v komisiji za izbor zlatega cepina. Kako se izbere najboljši alpinistični vzpon?
Vzpone je zelo težko primerjati, saj je to podobno kot bi pomešal hruške in čebulo, potem pa izbral najboljši kos. Poleg tega je ocenjevanje vedno subjektivno, vedno se kdo pritoži … Podobno kot v šoli – nekomu manjka ena vejica in zato ne dobi petice, potem pa se pritožuje, ampak meja mora biti. Če jo prestavimo, se bo pritožil tisti, ki sta mu prej manjkali dve vejici …
Težava je s posamezniki, ki imajo dobre vzpone, pa niso dovolj zreli, da bi se sprijaznili s tem, da je kak drug vzpon boljši. A to je njihova težava, saj vrstni red niti ni tako pomemben, vsaka odločitev se namreč pojasni in obrazloži. Če sta dva vzpona enaka, a je eden opravljen brez pomoči satelitskega telefona, je ta vreden več. Če ga opravita dva plezalca, ima tak vzpon večjo težo, kot če pri tem sodeluje deset ljudi. Zlati cepin se podeljuje za vzpon v točno določenem letu, tako da je lahko njegov prejemnik opravil na primer precej slabši vzpon od najboljšega prejšnje leto.
Za alpiniste je etika izjemnega pomena. Pri tem imate pomembno vlogo tisti, ki učite mlade in ste jim zgled – alpinistični inštruktorji in gorski vodniki. Vam je ta vloga všeč? Zdi se, da vam je pisana na kožo.
Vsekakor. Zato sem tudi po poklicu učitelj. Alpinizem je zame viteška dejavnost: vrh je vrh, če se obrneš deset metrov pod njim, nisi bil na njem. Pa kar prepogosto naletim na ljudi, ki z mirno vestjo prikrojijo resnico. Nekaj ljudi sem nekoč peljal na eno goro in med vzponom smo srečali vodnika z gosti, ki so veseli pripovedovali, da se vračajo z vrha. Petdeset metrov pod vrhom pa so se sledi končale. Do vrha je bil malo bolj zahteven in izpostavljen teren, zato se tista skupina pač ni povzpela nanj, a so vsi vseeno trdili, da so bili na vrhu.
Vi ste šli na vrh?
Smo. Zgazil sem tistih nekaj metrov in opravil svojo dolžnost do gostov. Biti moramo pošteni! Če goljufaš pri malih stvareh, potem boš tudi pri velikih – če se pozimi obrneš pet metrov pod Storžičem in se po hvališ, da si bil na vrhu, potem boš enako naredil na Everestu. Seveda ne gre le za vzpone, ampak za etično ravnanje v življenju sploh. Ko si na primer gost v tuji deželi, moraš spoštovati domačine in njihova načela.
Vrniva se k vlogi učitelja in zglednega človeka …
Ravno na Menlungtseju sem imel težave s kitajskim zveznim oficirjem, in sicer zato, ker je tibetanske nosače obravnaval skoraj kot živali, nas hotel ogoljufati za denar pa še šotor nam je ukradel. Šlo je tako daleč, da je naju z Markom za dva dni zaklenil v hotelsko sobo, saj je hotel dodatni denar, ki mu ni pripadal. Rekel sem mu, naj njihova planinska organizacija od naše zahteva denar, če misli, da smo jim kaj dolžni, a se je potem očitno malce prestrašil, saj ni bilo nič iz tega.
Natančen sem tudi pri učencih. Nič me ne “pogreje” bolj, kot če si pri teku skrajšajo progo. S tem, da si za par metrov skrajšajo petstometrsko progo, ne pridobijo nič, dober občutek imajo zaradi zavedanja, da so nekoga ogoljufali. Namesto da bi imeli slabega. To pa je zame nesprejemljivo! Če na primer pobereš tuje jabolko s tal ali ukradeš fabriko, gre za enaki dejanji – kraj je kraja, razlika je le v materialni vrednosti. Etično ravnanje in poštenost sta zame najpomembnejši vrednoti.
Kako bi opisali idealen vzpon?
Hmmm, vzpon, pri katerem nič ne ostane v steni in pri katerem greš po eni smeri gor in po drugi dol. Na velikih višinah sta pomembni še hitrost in dolžina smeri. Idealnih vzponov je vedno več, torej gre alpinizem v pravo smer. Vzponi, ki se opravljajo na šest- ali sedem tisočakih, so raziskovalni, odlični, a če bi jih prestavili više, bi bili fantastični. Je pa tveganje na osemtisočakih znatno večje, čeprav so danes vremenske napovedi dokaj natančne in preveriš jih lahko kadar koli, včasih pa smo dvignili prst v zrak, da smo videli, od kod piha, in se odločili, kako naprej. A osemtisočaki so žal preveč skomercializirani in že precej dobro raziskani.
Pravite, da je idealnih vzponov vedno več, vedno več pa je tudi t. i. instantnega alpinizma. Kaj menite, zakaj?
Ker smo obsedeni z varnostjo. Hočemo adrenalin, ampak na varen način, to pa ni možno. Ne razumite narobe, vedno moramo narediti vse, da bo plezanje varno, kolikor je možno, da ne bomo delali napak, da bomo imeli znanje … Težava je neka druga “varnost”. Zavarovani smo na sto načinov in to zlorabljamo. Naj pojasnim s primerom. Z Marijo sva bila v Vratih, ko so s helikopterjem iz zahodne stene pripeljali dva plezalca, s katerima ni bilo nič narobe. Niti utrujena nista bila. In kaj se je zgodilo? Po preplezani smeri, ko sta proti vrhu naletela na šoder, sta dvakrat zašla, čas je tekel, bližala se je noč in ker nista našla markirane poti, po kateri bi sestopila, sta poklicala helikopter. Če bi se kaj takega zgodilo meni, bi počepnil pod prvo skalo, drgetal celo noč in naslednji dan izplezal, potem pa niti pisnil ne bi o tem, saj nikomur ne bi upal povedati, da sem tako trapast, da nisem znal priti na vrh stene. Idealni vzpon ima veliko skupnega z etiko. Na srečo se naši perspektivni alpinisti tega zavedajo.
In tukaj spet pride v ospredje vzgoja …
Vsekakor!
Z Marijo sta bila prvi zakonski par na vrhu Everesta. V nekem intervjuju ste reki, da je bil ta vzpon idealen. Kaj ga je naredilo takega?
To, da sva bila tam skupaj z ženo, zagotovo. Je pa bila zaradi dveh majhnih otrok ta odločitev res težka … Sploh zaradi Ledenega slapa … ( Ledeni slap velja za enega najnevarnejših odsekov vzpona na Everest. Je strm labirint majavih serakov in ledeniških razpok ter kosov ledu, ki padajo 610 metrov globoko v globel med zahodnim grebenom Mount Everesta in Nuptsejem.) Najprej sva se dogovarjala, da bova tam hodila vsak zase, ampak na koncu sva šla kar skupaj. Na Južnem sedlu, kjer smo imeli zadnji tabor, je ponoči bril močan veter, zato sem se odločil, da nadaljujem s pomočjo kisika, saj nisem hotel tvegati ozeblin. Zaradi vetra smo se začeli spraševati, ali bi sploh šli na vrh, a ko smo zjutraj začeli hoditi, se je veter umiril, vreme je bilo lepo, moči smo imeli dovolj … (Odprava je bila mednarodna, z Andrejem in Marijo pa sta se 7. 10. 1990 na vrh sveta povzpela še Janez Jeglič – Johan in šerpa Lakpa Rita.) Vrv smo uporabili samo v Hillaryjevi stopnji, saj smo se vsi počutili zelo dobro in šlo nam je odlično. Na vrhu smo preživeli kar celo uro.
Idealen vzpon je bil tudi zato, ker na vrh sploh ne bi prišli, če bi se vzpenjali po prvotnem načrtu. Tabor III smo namreč kar “preskočili”, saj smo imeli dovolj časa in moči, da smo brez težav prišli do četrtega. Če tega ne bi naredili, bi izgubili en dan, kar bi pomenilo konec odprave, saj so se potem razmere tako poslabšale, da smo tisto sezono zadnji stali na vrhu. Idealen vzpon je bil zato, ker se je vse tako dobro “poklopilo”.
Bi peljali gosta na Everest?
Odkar sem videl film Šerpa, ne. Pa sem pred tem še razmišljal o tem. Kolona od tabora III do Južnega sedla je zdaj nepretrgana. To za človeka, ki je doživel romantično dobo alpinizma, ni sprejemljivo.
Se strinjate, da je bistvo sanj v tem, da si jih uresničimo?
Ne bi rekel, da so to, kar si želim v prihodnosti, sanje. Mislim, da je med sanjami in željami razlika: sanje so “v oblaku”, želje pa nekoliko bolj realne. Je pa res, da če želja ni dovolj močna, potem se seveda ne uresniči. Zdi se mi, da sem bil v svojih željah vedno realen, zato so se mi tudi uresničile, če bi pa sanjal (čez svoje sposobnosti), bi bil pa razočaran, ker se sanje ne bi uresničile. Sanje so sanje, niso realne, želje pa so realne.
In kakšne želje imate zdaj?
Zdaj počasi prihajam do tega, da mi za uresničevanje želja zmanjkuje časa – imam pa velike in majhne. Ampak za nekatere postajam prestar in se mi ne bodo uresničile. (Smeh.) Ampak to predvsem zato, ker očitno niso bile dovolj močne, dovolj močne želje si vedno izpolnimo.

Marta Krejan Čokl