Povabilo k ponovnemu odkrivanju bližnjih gora – Dejavnost v gorah se tesno prilagaja tudi aktualnemu času in s tem mora dobiti tudi ustrezne pridevnike – Pa mora res biti tako?
Alessandro Ruffi, gorski vodnik (i)z Apeninov Tosko‑Emilije, predlaga preprosto, a radikalno idejo: vrniti se k goram, ki jih imamo pred pragom, in se odmakniti od logike »socialnega alpinizma«, ki temelji na spektaklu, potrošnji podob in dolgih potovanjih za iskanjem »prave« gore.
Ruffi poudarja, da Apenini nimajo velikih sten in visokih višin, a prav njihova krhkost, efemernost in nepredvidljivost ustvarjajo poseben tip alpinizma. Tu so razmere kratkotrajne, linije obstajajo le nekaj dni ali celo nekaj ur. Zato je alpinist prisiljen v opazovanje, čakanje, intuicijo in pravi trenutek.
To je alpinistično okolje, kjer šteje občutljivost, ne pa predstava ali rekord.
Iz večletnega opazovanja stene Cimoncina sta nastali dve novi smeri: Via dell’Amicizia in Via Pian e Ben. Ruffi poudarja, da to niso »velike smeri«, temveč priložnosti – načini, kako ljudem, ki živijo v Apeninih, omogočiti pristno zimsko gorniško izkušnjo brez stotin kilometrov vožnje.
Vodnik opisuje, da delo v Apeninih pomeni živeti z negotovostjo: razmere se spreminjajo iz dneva v dan, ni stabilnih sezon kot v Alpah. Mnogi zato gledajo drugam, a Ruffi trdi, da prav ta spremenljivost ustvarja izjemno raznolikost možnosti, ki jih večina spregleda.
Kritika »socialnega alpinizma«
Današnja kultura gora je pogosto filtrirana skozi družbena omrežja: lov na ikonične točke, ponavljanje istih fotografij, potovanja brez razumevanja konteksta. To vodi v površno izkušnjo, kjer je pomembnejša podoba kot doživetje.
Ruffi predlaga drugačen pristop: manj potovanj, več pozornosti do lokalnega okolja, več spoštovanja do ritmov narave, več pristnega stika z ljudmi in kraji.
Apenini so lahko izjemna učilnica: dostopni, raznoliki, manj obljudeni.
Bližinski alpinist se uči opazovanja, prilagajanja in skromnosti.
Ruffi sklene, da alpinismo di prossimità ni nadomestek za »pravo« gorništvo, temveč zavestna izbira:
izbira, da ne gledamo vedno drugam, temveč končno vidimo, kar imamo pred seboj.
Se-ve-da lahko napišite, kako Vi poimenujete ta – »sodobni potovalni« – alpinizem – praznih domačih sten … oziroma si odgovorite, zakaj se že alpinistične šole izogibajo domačega okolja in od česa bi pa potem živeli gorski vodniki?
