»Slovenski plezalci v tujino, Črnokalske stene pa prazne.« To je kratek, a zgovoren zapis enega izmed najbolj »preizkušenih in nagrajenih« slovenskih alpinistov. Gorske stene, ki so jih pretekle generacije spoznale in v njih splezale ogromno (novih) smeri, sicer niso (bile) povsem prazne, a zagon gre v drugo smer. Dolgoletni »ohranitveni« plan ali pa načrt, če vam je ljubše, se izpolnjujeta do potankosti … Nihče pa si nekoč ni mogel predstavljati, da bodo razmere v najznamenitejših alpskih stenah na sredini pomladi takšne, da se naveze v severni steni Grandes Jorasses, v kombinaciji Slovenske in Crozovega stebra vrstijo ena za drugo, …
NOVOSTI IN PONOVITVE OD TAM
Les Berbères – Pré de Bar: zaključeno poglavje okrog »Les Barbares 4« – in (verjetno) rojstvo nove trilogije
V severni steni Pré de Bar, na francoski strani Mont Dolenta, se je aprila spet zgodil napredek. Esteban Daligault, Virgile Devin, Baptiste Obino in Symon Welfringer so po enem letu vztrajanja, vračanj, dvomov in neštetih poskusov končno povezali vse raztežaje smeri, ki je bila sprva zamišljena kot Les Barbares 4 (BB4) – nadaljevanje legendarne sage, ki se je začela pred 23 leti. A ko so fantje 18. aprila letos stopili na vrh, je bilo jasno, da so ustvarili nekaj novega. Smer so poimenovali Les Berbères, in kot pravi Daligault, je to »začetek nove trilogije«.
Leto dni prej je ekipa že skoraj zaključila smer, a južni del stene je bil prekrit z neuporabnim, krhkim ledom, ki je onemogočil napredovanje. Zadnja dva raztežaja sta ostala nedotaknjena, kot odprta rana, ki je čakala na pravi trenutek. Vse do letošnje pomladi, ko so se vrnili — močnejši, bolj povezani in odločeni, da dokončajo, kar so začeli.
Smer se nameri na približno 500 metrov, razdeljena v 15 raztežajev, od katerih so prvi štirje snežni, nato pa se stena postavi pokonci in preide v svet previsov, tankih razpok in tehničnih sekvenc, ki jih Devin opisuje kot »morda najpomembnejše v zgodovini modernega dry‑toolinga«. Najtežji raztežaj doseže oceno M11, kar v kombinaciji z izpostavljeno višino in alpskim okoljem pomeni, da gre za enega najzahtevnejših mix projektov v celotnem masivu Mont Blanca.
Daligault je ob zaključku zapisal, da je bila smer »odiseja dvomov, izpuljenih pitonov, mokrih noči in febrilnega čakanja«. Projekt je bil zasnovan v četverici, kot alkimija različnih karakterjev: Baptiste kot vizionar linije, Devin kot tehnični motor, Esteban kot gonilna sila in Welfringer kot glas razuma. Prav ta dinamika je omogočila, da se je projekt iz »hitre dvodnevne ideje« preoblikoval v enoletno potovanje, ki je ekipo povezalo globlje, kot bi si lahko predstavljali.
Welfringer, eden najbolj izkušenih v ekipi, je priznal, da je bil to prvič, ko se je navezal z mlajšimi plezalci. Sprva je dvomil, ali bo lahko sledil tempu, a že po prvih gibih je bilo jasno, da se je rodila nova naveza, ki združuje generacije in sloge. »Alpinizem se razvija z neverjetno hitrostjo,« pravi »in čudovito je biti del tega.«
Devin, ki je v smeri doživel svoj »krst« v alpskem prvencu, je bil povsem iskren: na četrtem poskusu je psihično popustil. »Mislil sem, da sem strahopetec,« pravi. »A zdaj vem, da je bila to prava odločitev. Brez prave motivacije gore izgubijo svojo magijo.« Prav ta iskrenost in sposobnost ustaviti se sta bila ključna, da je ekipa letos lahko dokončala projekt.
Ko so 18. aprila 2026 stopili na vrh, ni šlo za triumf nad steno, temveč za trenutek, ko je gora končno odprla vrata. »To ni bila zmaga nad naravo,« pravi Daligault, »ampak dan, ko je bila gora spet naša sopotnica.«
Les Berbères je tako več kot nova smer. Je nov »preskusni kamen« nedosegljiv za večino, je prelomnica, ki združuje zgodovino »Barbares« in odpira novo poglavje v razvoju mešanega tehničnega alpinizma. Smer, ki bo verjetno postala referenca za generacije, ki prihajajo — in ki bo, kot pravi ekipa, »obrabila nekaj jeklenih konic in pustila nekaj zgodb«.
Jeff Mercier in soplezalca: dve novi smeri v sedmih dneh v osrčju Mont Blanca
V zadnjem tednu marca je Chamonix znova postal prizorišče tiste vrste alpinistične ustvarjalnosti, ki jo lahko pričakujemo le od ljudi, kot je Jeff Mercier – gendarme PGHM, mojster drytoolinga in eden najizvirnejših sodobnih alpinistov. Skupaj s Cylianom Denetom in Jérémyjem Glaisom je v samo sedmih dneh odprl dve novi mešani smeri, obe v značilnem granitu nad ledenikom Vallée Blanche.
Mercier, ki je znan po svojem neposrednem humorju in zvestobi »terenskemu« alpinizmu, je zapisal, da sta se tokrat prvič v sezoni vreme in njegov službeni urnik »poravnala s soncem«. Rezultat: dva nova M8 bisera v območju, kjer se zgodovina alpinizma piše že več kot stoletje.
1) »Collectif PGHM« – M8, 700 m, Rognon du Plan
Prva nova smer poteka v Rognon du Plan, granitnem stolpu med Aiguille du Midi in Aiguille du Plan.
Smer »Collectif PGHM« (M8, 700 m) v spodnjem delu deli dve raztežaji s smerjo Trace de Serpent, nato pa zavije v lastno linijo, ki sledi sistemu razpok in previsnih odstavkov.
Gre za dolg, raztegnjen teren, ki zahteva kombinacijo: natančnega drytoolinga, občutka za granitne razpoke ter psihične trdnosti v izpostavljenih prehodih.
Mercier je smer posvetil svojemu »sanjsko službenemu kolektivu« – enoti PGHM Chamonix, kjer deluje kot gorski reševalec.
2) »Trace de Crampons« – M8, 250 m, Pointe Adolphe Rey
Druga nova smer, »Trace de Crampons« (M8, 250 m), poteka v Pointe Adolphe Rey, enem najbolj fotogeničnih stolpov nad ledenikom Géant.
Krajša, a intenzivna linija s poudarkom na: strmih mešanih prehodih, tankih razpokah ter tehničnem plezanju, ki zahteva popolno zaupanje v orodje.
Smer je nastala v duhu Mercierjevega značilnega pristopa: brez pretvarjanja, brez mitologije, z veliko veselja do odkrivanja novih metrov v dobri skali.
Mercier je ob objavi dodal tudi ironičen komentar o sodobnih pričakovanjih v gorah.
Ni prišel s kolesom, na dostopu je bil »torse nu«, naveza ni bila mešana, v bivaku so jedli gluten in pili kravje mleko, na vrhu ni bilo križa, v dolino niso prišli v osmih v eni Clio, dan pa so zaključili s hamburgerjem.
Toda bistvo je drugje: »Preživeli smo čudovite dneve med prijatelji, občudovali sončne vzhode in zahode ter uživali v vsakem metru novih razpok.«
Naveza se je zahvalila tudi osebju Refuge des Cosmiques, ki je že desetletja izhodišče številnih novih smeri v Mont Blancu, ter legendarnemu vremenoslovcu Yannu Giezendannerju, čigar napovedi so pogosto ključne za varno izvedbo takšnih projektov.
Posebna omemba gre tudi dvema wingsuiterjema, ki sta ju med plezanjem preletela in poskrbela za »brezplačen spektakel« – še en dokaz, da je Mont Blanc danes prostor, kjer se srečujejo različne oblike vertikalne ustvarjalnosti.
Dve novi smeri v enem tednu potrjujeta, da je Mercierjeva generacija še vedno izjemno dejavna in da se v granitu nad Chamonixom še vedno najde prostor za nove linije.
Smeri »Collectif PGHM« in »Trace de Crampons« sta poklon službi, prijateljstvu in tistemu staromodnemu, a vedno aktualnemu veselju do odkrivanja.
V iskanju zmaja – nova smer v duhu Messnerjevega »nemogočega«
Vzhodni Breithorn (41414 m) SV stena, 27. april 2026, 800 m, 14 raztežajev, R4, AI4+, M7
François Cazzanelli, Étienne Janin, Stefano Stradelli – Alla ricerca del drago
Na manj obiskani, skoraj pozabljeni steni so François Cazzanelli, Étienne Janin in Stefano Stradelli 27. aprila 2026 preplezali novo, izrazito alpsko linijo, ki so jo poimenovali Alla ricerca del drago. Smer je dolga 800 metrov, razdeljena v 14 raztežajev, tehnično raznolika in v celoti zahtevna: brez izrazito ekstremnih mest, a brez enega samega lahkega raztežaja. Gre za tisto vrsto alpinistične izkušnje, kjer se napetost in angažiranost ne spustita od prvega do zadnjega metra.
Cazzanelli je le nekaj dni pred vzponom sodeloval na pogovornem večeru Trento Film Festivala, kjer je razpravljal o sodobnem alpinizmu z nekaterimi najboljšimi italijanskimi in mednarodnimi alpinisti. Kot pravi sam, je prav ta izmenjava misli ponovno prebudila željo po »čisti« pustolovščini. Ko so skupaj z Janinom in Stradellijem opazili linijo, je bila odločitev hitra: treba je iti pogledat in poskusit.
V spodnjem delu so sledili kombinaciji med levo vstopno varianto Couloir Vanis in severovzhodnim rebrom. Od vznožja izrazitega gendarma naprej pa se je začelo pravo raziskovanje: teren, ki ga pred njimi ni preplezal še nihče.
Stena je surova, resna in ne dopušča improvizacije. Vsak raztežaj zahteva koncentracijo, vsak meter preverjanje snega, ledu in skale. Ocene AI4+ in M7 odražajo tehnično zahtevnost, oznaka R4 pa resnost varovanja in izpostavljenost.
Ime smeri ni naključje. Zmaj je simbol, ki ga je Reinhold Messner uporabil v znamenitem eseju Uboj nemogočega — kot metaforo za tisto prvinsko, neukročeno jedro alpinizma, ki ga ne sme zasenčiti športna logika ali tekmovalnost.
Cazzanelli in soplezalca so želeli prav to: najti svojega »zmaja«, svojo različico nemogočega, svojo pristno izkušnjo na pozabljeni steni.
Kot pravi Cazzanelli, je bila motivacija preprosta: živeti nekaj edinstvenega, brez filtrov, brez bližnjic — samo oni in stena.
Kombinacija Božanske previdnosti in Osrednjega Freneyskega stebra
Da so bile vremenske in druge razmere v preteklih aprilski dneh v Alpah prave pričajo, 3 divje noči z divjimi fanti na divjih krajih – Mirco Grasso, Giacomo Mauri in Luca Ducoli opisujejo, da se je začelo kot trening za našo naslednjo skupno odpravo in se spremenilo v neverjetno potovanje v osrčju Mont Blanca …
SMUČANJE
Scena se seli v Alpe – Barbey couloir: ko ostane le volja, snega pa skoraj ni večAiguille d’Argentière (3901 m), severovzhodna stran
Rea Kolbl, Sascha Mörtl, Andraž Istenič, Luka Podlogar, Tadej Bolta, Lovro Krišto in Adrien Estienne
Barbey couloir je ena tistih linij, ki jih smučar vidi že od daleč — in se mu v želodec naseli mešanica navdušenja in nelagodja. Dolg, eleganten žleb, ki se izpod vrha Aiguille d’Argentière preliva proti Švici, je klasika, ki jo mnogi nosijo na seznamu želja. A kot pogosto v Chamonixu, je tudi tokrat narava pokazala, da se ne uklanja našim načrtom.
Rea Kolbl je po vrnitvi zapisala, da sta bila »morda dva zavoja v tisoč metrov res dobra«. Vse ostalo je bil katalog zvokov: skorja, ledene plošče, predirajoča se plast, napihan sneg, drobni plazovi. Prav zato je pustila originalni zvok v videu — ker je Barbey v takih razmerah bolj poslušan kot gledan.
Skupina sedmih se je proti vrhu podala zgodaj, a ne dovolj zgodaj, da bi ujeli idealno okno. Že med vzponom je bilo jasno, da bo dan dolg:
– nad 3500 metri je vročina topila zgornjo plast snega,
– kamenje je začelo padati že dopoldne,
– višina je pobirala energijo,
– tempo je bil neizprosen.
Eden za drugim so obračali. Ne zaradi tehničnih težav, temveč zaradi kombinacije utrujenosti, vročine in objektivnih nevarnosti. Ko sta Rea in Adrien stopila na vrh, sta od prvotne skupine ostala sama.
To je tisti del Barbeyja, ki ga vodniki pogosto poudarjajo: linija je dolga, izpostavljena in psihično zahtevna, še posebej v razmerah, ki niso idealne. In letos aprila so bile daleč od idealnih.
Spust je bil vse prej kot estetski. A včasih je prav to tisto, kar naredi dan nepozaben.
Rea je zapisala: »Raje smučam slab sneg kot pa sploh ne smučam.«
To je misel, ki jo razume vsak, ki je kdaj stal na vrhu velike linije in vedel, da je razmerje med trudom in užitkom povsem nesorazmerno — a se vseeno splača.
Barbey je v takih razmerah vaja iz potrpežljivosti:
– kratki zavoji na trdi podlagi,
– previdno prečenje napihanih odsekov,
– iskanje mehkejših žepov,
– in predvsem zavedanje, da je 1000 metrov dolg žleb vedno resna stvar.
Ko sta prišla v dolino, je bila zadnja gondola že zdavnaj mimo.
S tem se je začel drugi del dneva — tisti, ki ga včasih ne omenimo, a ga vsi poznamo: dolga hoja, improvizacija, utrujenost, smeh, tišina, in tisti občutek, da si iz dneva iztisnil vse, kar se je dalo.
Rea je zapisala, da ni imela več energije niti za snemanje. To pove vse.
DOMAČE STENE
Spominsko smer Mihe Laha sta 26. aprila 2026 plezala Urban Bečan in Vid (AO Domžale) … ter pohvalila skalo.
Klemen in Feliks (z AO Tržič) sta v torek, 28. aprila 2026 plezala Broadway (VIII-/VII+) v steni Kogla. Odločila sta se za plezanje do gredine, tako da sta plezala originalni Broadway. Prvi in drugi raztežaj se pleza po plat(k)ah, kjer na nekaterih delih zmanjka oprimkov in stopov. Klemnu je uspelo vse prosto splezati na pogled. Do police je smer dobro opremljena, potrebovala sta samo par manjših metuljev, …
FESTIVAL TRENTO
ID
