Mountain Wilderness Switzerland opozarja na eksplozijo helikopterskega turizma — pri nas pa različica »moje darilo«, I feel Slovenia panoramska različica letov
V Švici se je v zadnjih mesecih ponovno razplamtela razprava o eliskiju. Mountain Wilderness Switzerland je z vrsto protestnih akcij po Alpah opozorila na hitro rast helikopterskih pristankov v visokogorju — dejavnosti, ki jo organizacija že desetletja označuje kot eno najbolj škodljivih za alpsko okolje.
Čeprav se v Alpah krepi okoljska zavest, se hkrati krepi tudi luksuzni, adrenalinski turizem, ki gore razume kot kuliso za doživetja, ne kot občutljiv ekosistem. Eliski (brez h, ker je zadeva elitistična – pravi Luca Rota) je postal simbol tega trenda.
Švica: 70‑odstotna rast pristankov v zaščitenih območjih
Že leta 2012 je švicarska Komisija za varstvo narave in krajine opozorila, da so pristanki helikopterjev v območjih nacionalnega pomena (t. i. IFP cone) nezdružljivi z varstvom krajine. Kljub temu se je število pristankov v naslednjem desetletju močno povečalo.
2007: 10.112 pristankov v IFP‑območjih
2024: 17.024 pristankov
Skupna rast: skoraj 70 %
Približno polovica teh letov je povezana s turizmom: (h)eliski, »aperitivi na ledeniku«, komercialni dogodki in panoramski pristanki na snežnih planjavah.
Mountain Wilderness Switzerland ocenjuje stanje kot »neprihvatljivo«. Švicarske gore so že prepredene z več kot 2.400 žičnicami, zato so dodatni pristanki helikopterjev — še posebej v zaščitenih območjih — po njihovem mnenju »luksuz brez potrebe«.
Organizacija zato zahteva, da švicarski zvezni urad za okolje (DETEC) preveri zakonitost pristankov v IFP‑conah in uvede prepoved.
Italija: podobno, če ne še slabše
V Italiji je stanje še bolj zapleteno. Država nima enotne zakonodaje, zato o (h)eliskiju odločajo posamezne regije. Rezultat je: fragmentiran sistem, težko nadzorovanje, pogosta zloraba izjem in »promocijskih dogodkov«, normalizacija (h)eliskija kot »sprejemljive« dejavnosti.
Mountain Wilderness Italia opozarja, da je (h)eliski v Italiji postal de facto legaliziran skozi vrzeli v zakonodaji, kljub jasnim negativnim vplivom na divjad, mirna območja in ledeniške ekosisteme.
In pri nas? Drugačna tradicija — panoramski leti, ne (h)eliski
V Sloveniji je slika precej drugačna kot piše Luca. Heliski je (načelno) prepovedan, helikopterski dostop v gore pa je strogo reguliran in omejen na: reševanje (prevoz nepoškodovanih je neproblematiziran), oskrbo planinskih koč, nujne službene prevoze.
Komercialni helikopterski leti se pri nas pojavljajo v drugačni obliki: kot panoramski poleti, ki ne vključujejo pristankov v visokogorju in (načelno) ne posegajo v občutljive alpske habitate.
Primer (prvi zadetek ob vpisu ključnih besed): Helikopterski polet nad Triglavom (Lesce) — 25‑minutni panoramski let za dve osebi z modeli AS350 ali EC120, ki poteka nad Bledom, Bohinjem in Triglavom, brez pristankov v zavarovanih območjih.
Gre za obliko letalskega turizma, ki — čeprav ni brez vpliva — ne posega neposredno v visokogorska mirna območja, ne pristaja na ledenikih in ne odpira vrat množičnemu adrenalinskemu turizmu, kot ga poznajo v Švici ali Italiji.
Gore kot prostor miru ali kot kulisa adrenalina?
Mountain Wilderness Switzerland poudarja, da so gore: prostor tišine, prostor naravne izkušnje, prostor redkih in občutljivih habitatov.
Helikopterski turizem pa te vrednote pogosto izniči: hrup, izpušni plini, motnje divjadi in normalizacija dostopa brez napora spreminjajo odnos do gorskega sveta.
V Sloveniji se ta razprava ne odpira, a primeri iz Švice in Italije jasno kažejo, kam vodi deregulacija: v komercializacijo gorskega prostora, ki ga je potem težko vrniti v prvotno stanje.
Zaključek: prihodnost gora je odvisna od odločitev danes
Eliski ni le športna dejavnost — je simbol širšega vprašanja: kakšne gore želimo?
Gore kot prostor miru, narave in odgovornega obiskovanja, ali gore kot kuliso za luksuzne adrenalinske produkte?
Mountain Wilderness Switzerland opozarja, da je treba zaščititi najdragocenejše alpske krajine, preden bo prepozno.
Slovenija ima priložnost, da se z zelo resno revizijo obstoječega sistema, tudi vse bolj problematičnega zakona o TNP, izogne napakam drugih alpskih držav — in ohrani gore kot prostor, kjer je tišina še vedno vrednota.
