Včasih je treba za napredovanje napraviti korak nazaj
V času, ko se v gorah vse vrti okoli hitrosti, lahkosti in prostega (plezanje prosto – z orodji je precej kočljivo poimenovanje) sloga, se zdi tehnično plezanje — artif kot ga imenujejo tam kjer je alpinizem še vedno bolj doma — skoraj arhaična disciplina. A prav tam, v počasnem ritmu kladiva, raznoraznih klinov in lestvic ter improvizacije, se skriva znanje, ki ga sodobni alpinist ne more nadomestiti z lahkimi čevlji ali dobrim vremenom.
To potrjuje tudi nedavni projekt francoske nacionalne alpinistične ekipe ENAM, ki je v začetku aprila v Vercorsu splezala dve novi tehnični smeri: Sure Shepherd in Pilier du pêcheur. Obe sta nastali v okviru večdnevnega artif-staža, ki ga je vodil gorski vodnik in inženir Laurent Thevenot. O tehničnem plezanju pa so nekaj zapisali pri Grimperju.
Zakaj artif sploh še obstaja?
Thevenot na vprašanje odgovarja brez oklevanja: »L’artif omogoča, da preplezamo pretežke ali neproste odstavke. Uči nas organizacije, branja terena, postavljanja varovanja, logistike in improvizacije.« V dobi, ko se mladi plezalci v okviru alpinističnih šol pogosto najprej srečajo z dobro opremljenimi športnimi smermi, artif ostaja šola: postavljanja lastnega varovanja, ocenjevanja stanja starih klinov,
upravljanja z vrvmi, velečenja oprem, dela v previsih in razumevanja, kako se gibati, ko prosti gibi niso več možni.
To je znanje, ki ga v resnih stenah — od Dolomitov do Himalaje — ni mogoče nadomestiti.
Dve novi smeri v Vercorsu
Pilier du pêcheur
Smer poteka po izraziti (raz)poki, ki jo prekinjajo strehe in previsi.
Kombinacija: tankih piči (različni klini), širših razpok(plezljivih z metulji), ter odstavkov, ki jih je mogoče plezati prosto (6c–7a).
Thevenot o njej pravi: »Skoraj vi raztežaji so previsni, nekatere tudi po deset metrov. Želeli smo homogeno smer v razumnih tehničnih ocenah (A3 max).«
Sure Shepherd
Druga smer je povsem drugačnega značaja: zaporedje velikih, »old school« kaminov, kjer se izmenjujeta prosto in tehnično plezanje. V zgornjem delu je prosto plezanje (6c–7a) skoraj nujno, da se ohrani tempo.
Zakaj je tehničen način še vedno prehod v višji razred in nujen v procesu alpinističnega šolanja?
Ker uči tisto, česar športno plezanje ne more:
1. Delo z opremo, ki rešuje življenje
»Spoznati moraš, kako postaviti zaščito, oceniti star klin, ga zamenjati ali okrepiti.«
V času, ko v Alpah starajoči se klini postajajo resen problem, je to znanje neprecenljivo.
2. Logistika večdnevnih sten
Organizacija visečih bivakov, fiksiranje vrvi, dvigovanje tovora, upravljanje s časom, sprejemanje odločitev v negotovosti. »V veliki steni se redko prepleza več kot tri raztežaje na dan.«
To je šola potrpežljivosti, ki jo sodobni alpinist pogosto preskoči.
3. Branje terena in improvizacija
Tehnično plezanje je laboratorij za kreativnost.
Ko zmanjka logičnih razpok, ko je skala kompaktna, ko je vreme slabo — takrat pridejo na vrsto: specialčki, zagozde iz različnih materialov (po lesenih se niso preveč uveljavile plastične), krempeljci, improvizirana sidra, itd, …
»Najbolj se izostri občutek za ‘bricolage’ in iznajdljivost.«
4. Prehod v velike stene in ekspedicije
Zato ENAM in ENAF tehnično plezanje učita že v prvem letu.
Tretje leto jih čaka ekspedicija v tuje gorstvo — in tam je znanje tehničnega plezanja pogosto odločilno.
Artif kot skupinska izkušnja
Mladi alpinisti so v Vercorsu delali v dveh ekipah, vsak je vodil raztežaje, vsi so nosili tovor, vsi so se učili. »Mladi ‘delajo’, mi pa svetujemo, pomagamo pri odločitvah in skrbimo za varnost.« Bivak je bil v vznožju stene, dostop pa po fiksnih vrveh — kompromis med udobjem in hitrostjo.
Ali sta smeri lahko prosto preplezani?
Da — a ne brez tehničnega načina.
V Pilier du pêcheur so tri dolžine že skoraj športne (6c–7a), ostale pa bi bile v prostem slogu med 7b in 8a.
V Sure Shepherd je zgornji del prosto plezljiv, spodnji pa ostaja izrazito tehničen.
To je sodoben trend: smeri, ki združujejo oba svetova.
Zaključek: zakaj način, ki se vse bolj opušča, ostaja pomemben?
Thevenot povzame bistvo: »Priporočam vsem, da se vsaj malo posvetijo tej disciplini. Znanje pomeni več varnosti, več učinkovitosti in več samozavesti v gorah.« Za mnoge mlade plezalce je to morda pozabljena pot. Za ENAM in ENAF pa ostaja ključ do prihodnjih generacij alpinistov. Dopišemo lahko le: da so se nekateri drugi narodi (na področju alpinizma) že do konca predali ležernosti in navidezni varnosti, ki jim jo nudi ustanova …
