ZIMSKI TEČAJ GRS
Foto: arhiv DGRS Jesenice
Kljub muhasti in nekam nezimski zimi je komisija za GRS pri PZS tudi letos organizirala zimski tečaj. Tečaj je tekel od 16. do 23. februarja v prijaznem Domu pod Storžičem pod vodstvom starega znanca — kajpak Staneta Koblarja z Jesenic.
Obdal se je z dvema zdravnikoma, dr. Robičem in dr. Andlovcem, ter pritegnil številne inštruktorje, od katerih se zavoljo zadržka v tovarni ni mogel odzvati le tovariš M. Salberger.
Prve dni tečaja je nagajalo vreme; dež, požled, pičel sneg in megla pa niso preprečili dejavnosti. Na sporedu so bila predavanja iz prve pomoči, teorija in praksa boja s plazovi, tehnika reševanja in transporta, improvizacije, pomen preventive.
Sredi tedna je zapadlo nekaj novine, vrhovi so se zalesketali v deviško beli odeji. Tečajniki z inštruktorji so se podali na Javorniško planino in na V. Javornik, odkoder je prekrasen razgled na vrhove od Košute do Stola, na Storžičevo skupino in večji del Kamniških Alp.
Vajam v smučanju se je pridružil uspel nočni alarm. Tečajniki so vadili še sondiranje na plazu, ki pa je bil — žal — trd in zaledenel. V nedeljo so tečajniki po sobotnih izpitih pričevali vajam lavinskih psov. Jeseniška Činč in Črt sta zaplodila že vrsto sposobnih psov — reševalcev. Tudi trd sneg in hud mraz nista preprečila, da bi vešče živali ne našle skritih predmetov in prostovoljcev. Z uspehom smo lahko zadovoljni, saj so psi odkrili »ponesrečence« zelo hitro. Prizadevanja Cveta Jaklja in Naceta Horvata z Jesenic že dajejo sadove. V lepem nedeljskem popoldnevu se je 16 tečajnikov razšlo. Odšli so v Prevalje, Bohinj, Kranj, Ljubljano, na Jesenice in v Tržič, odkoder bodo opravljali svoje človekoljubno delo, če bo tako zahtevala potreba.
Ing. Pavle Šegula
OBČNI ZBOR AKADEMSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA
Že ob začetku občnega zbora, ki ga je otvoril predsednik APD, je bilo čutiti, da v društvu ni vse tako, kot bi moralo biti. Zadnji občni zbor je bil 11. januarja 1962. Od tedaj pa do 20. februarja 1964, to je do letošnjega XIV. občnega zbora, sta pretekli torej dobri dve leti. Kaj je bilo temu vzrok? Pomanjkanje starejših in na splošno velika fluktuacija članov, stalno menjavanje odbornikov, težave s študentovskim planinskim domom v Tamarju in ne nazadnje zanemarjena administracija in knjigovodstvo ter pomanjkanje finančnih sredstev. Vse to je bilo čutiti ob poročilih predsednika in tajnika.
Že tako nizko število članov (808 članov) je padlo lani na 584, upravni odbor društva pa z 11 na 9 članov, med katerimi pa je bilo že skoraj pol novih. Propagandna dejavnost je šepala, predavanj in izletov je bilo malo, prav tako tudi stikov s študenti, ki bi morali tvoriti jedro društva.
Šele poročilo alpinističnega odseka je vneslo med 66 navzočih članov nekaj več vedrine. Kljub težavam v društvu beležijo alpinisti še vedno precej uspehov. Obe leti (1962 in 1963) je bilo več ko po 300 vzponov in to ne lahkih (v preteklem letu jih je bilo npr. kar 51 pete in 29 šeste stopnje), število članstva pa je variiralo okoli 40, poleg številnih pripravnikov. Le nekaj odsek še vedno moti, majhna zimska aktivnost. VTK memoriala pod Jalovcem, ene naših zadnjih smučarskih prireditev, se je lani udeležilo kar 87 tekmovalcev, med njimi tudi 6 iz JLA. Kot priprava na to tekmovanje je društvo organiziralo tudi prvenstvo AO s prostim spustom s Kotovega sedla. Organiziran je bil samostojen tabor v Martuljku, zimski tečaj na Korošici, plezalna šola.
Poročilu AO je bilo priključeno še poročilo ekspedicijskega komiteja in tehnične komisije. Tudi ta dva organa sta opravičila svoj obstoj. Odprava v Ande je bila že pred odhodom; organizacijsko in tehnično je bilo vse pripravljeno. Obljubljena so bila finančna sredstva (od tega za raziskovalno delo 1 200 000 — iz Sklada Borisa Kidriča), pa tudi devize smo že našli. Le da se je pri njih zataknilo! Sekretariat za finance v Beogradu jih ni dovolil izrabiti in odhod je moral biti odložen. Letošnje leto pa je prineslo nove upe in nove načrte, tako da bo morda že konec leta odplula ladja z našo prvo odpravo.
Tehničnih komisij, vsaj takih, ki bi se ukvarjale s problemi alpinizma in planinstva, pri nas ni veliko. Ena takih pa je pri APD. Res da so njeno delo opravljali bolj nekateri poedinci kot komisija kot celota, toda uspehi so vidni; pred njo pa je tudi še mnogo nalog. Tudi mladinski odsek se ni mogel pohvaliti. Nekaj skupin po šolah je bilo povsem opuščenih, ostale pa so le životarile. Nekaj izletov in predavanj, pa v l. 1962 smučarski tečaj, to je bilo skoraj vse, čeprav je odsek nekdaj dosegal izredno lepe uspehe.
Diskusija o poročilih je pokazala, da le ne gre obupati. Res si članstvo še ni povsem edino v tem, ali naj dom v Tamarju obdrži ali ne, zato pa je enotnost v tem, da je treba pritegniti mladino in za to poiskati specifične poti, ki ne bodo skrbele le za rekreacijo, pač pa tudi za pravilno vzgojo. V novi UO APD so bili izvoljeni večinoma starejši člani, ki so v društvu že delovali. To daje upanje, da bo v novem obdobju delo ponovno zaživelo, društvo pa zavzelo v naši organizaciji nekdanje mesto. Po občnem zboru je dr. Miha Potočnik pokazal še okoli 200 diapozitivov lanske odprave na Kavkaz.
Franci Savenc
