Tine Orel
STOLETNICO CAS so slovesno praznovali tudi v ZDA AA — CAS — M = American Associety of Swiss Alpine Club Members), v Peruju (perujski andinisti so se v počastitev povzpeli na Nevado Ranrapalca — 6162 m) in v Angliji. V British Museum so priredili razstavo planinskega tiska in razstavili 5000 podob iz švicarskih gora. Alpine Club pa je v svojih prostorih priredil razstavo o 150-letni zgodovini CAS. Obe razstavi sta bili odprti v drugi polovici novembra 1963.
ZIMSKI VZPON V POINT WALKERJU je v oktobrski številki 1963 La Montagne opisal René Desmaison. Takole nekako pravi: »Ne vem, če bi še imel pogum vstopiti v tako steno in to v slabem vremenu. Plezanje v Walkerju je pač tveganje. Če se ne upaš, pač ne vstopiš. S prijateljem Jacquesom Batkinom sva trenirala v Fontainebleauju. Tiste skale ne narede alpinista, alpinist pa najde v njih trening za vse. Ko sva bila povsem pripravljena, sva zvedela, da sta v Walker že vstopila Bonatti in Zappelli. Razočaranje je bilo hudo, vendar sva Italijanoma želela vso srečo in nekaj dni nato sva že taborila na moreni ledenika Leschaux.
2. febr. ob treh zjutraj sva vstopila v idealnih razmerah. Računala sva z dvema bivakoma. Toda med prvim bivakom se je vreme spremenilo, steno je potihoma pobelil sneg. Sestopila sva v Chamonix. Zdajci se je vreme spremenilo. Če sva hotela nadomestiti izgubljena dva dneva, sva morala pod steno s helikopterjem.
5. februarja naju je jekleni ptič položil v vznožje Grandes Jorasses in v dveh urah sva bila že na vrhu vstopne zajede. Snežne razmere so bile boljše, snega pa je bilo še vedno precej.
6. februarja naju je zbudilo lepo jutro, »meteo« se je očividno zmotil. Ta dan sva hitro zmagovala vse poglavitne težave in pod noč skoro stopila iz območja znamenitih črnih plošč. Kakor da ni bilo V in VI stopnje! Nastopil je drugi, zelo optimistični bivak kljub ozeblim prstom. Jasno noč so proti jutru zagrnile megle. Ni bilo drugega izhoda kakor prehiteti sneg, priti iz vseh težav pred snegom. Brez ozira na tveganje! Doživeti zimsko vihro v tej steni, ne, to je nemogoče. Batkin je dejal: »Ti odločaš«. To zaupanje mi je dalo novih moči, vse je postalo lažje. S krova sva vrgla vso odvišno težo, vzela s seboj samo 12 klinov, iz nahrbtnikov zmetala vso hrano, ki je zmrznila. Požirala sva najtežje raztežaje, ob 11 uri 7. febr. pa naju je zajel sneg. Neslo ga je s silovito brzino horizontalno, vetru ni bilo mogoče obrniti hrbta, kakor da je piš vrel iz stene. Ko sva prišla do kaminov, je snežilo, kakor da bi trgal cunje. Odložiti sva morala naočnike, pa tudi brez njih nisva več razločila oprimkov znanem previsu. Za kamine sva potrebovala štiri ure, klinov nisva več pulila. Sneg je zmrzoval na vekah in obrveh, oči nisva mogla več zapirati, živčni napor nama je jemal poslednjo moč. Za 20 m lahkega sveta nama je potekla cela ura. Tik pod izstopom sem zdržal težak plaz, brez klina, ob slabem oprimku in na slabem stopu. Hip nato sem segel po zadnjem izstopnem oprimku in z divjim veseljem sem zarjul Batkinu: »Sem že zunaj!«, kakor da bi bil res že na vrhu Walkerja. Imel sem za seboj najtežji in najbolj tvegani raztežaj v življenju. Ko je bil Batkin pri meni, je legla temna noč. Izkopala sva v led dva sedeža in nato so začele teči ure. Oba sva imela ozeble roke, vse krvave. Bila je dolga, kruta noč.
Zjutraj nama je sneg segal do pasu. Z derezami sva se zagrizla v greben, varovala vedno za robom, če bi prišlo do plazu. Še ni bilo konec težav, tik pod vrhom sva morala tvegati vse, ne da bi mogla drug drugega varovati. Preveč je bilo snega.« Desmaison končno pravi, da sta se na vrhu jokala in smejala obenem. Batkin da je neverjetno močan, vztrajen in sijajen tovariš. »Prišla sva iz pekla. Nisva osvojila Walkerja, ampak svoje življenje. Ubogi človek, kje je neki tvoja zmaga? Ni dolgo tega, kar si bil enostavno vesel, da si še ostal živ. A kljub vsemu naju je zalilo čustvo ponosa«. Slike, s katerimi je Desmaison opremil svoj članek, so edinstveni dokumenti zimskega Point Walkerja v Grandes Jorasses, po vsebini in obliki zgled moderne, dinamične fotografije, ki ji statika ne pomeni nič, reportažna dinamika vse.
MAZEAUD spada med vrhove francoske alpinistike zadnjih let. Tudi v pretekli letni sezoni ni miroval. 21. julija je kot prvi premagal severni zid Mt. Blanc du Tacul v spremstvu Andreja Contamina, Tsinant pa ga je spremljal pri prvenstvenem vzponu po zapadni steni Pointe Durier. Skupno s Tsinantom in Laffontom, so v južni steni Aig. du Midi plezali varianto Rebuffatove smeri. Ocena VI—.
V Aig. du Fou pa so s prvenstveno smerjo uspeli Amerikanci Frost, Harlin, Hemming in Anglež Fulton.
Tudi v Aig. du Blaitiere so Anglosasi uspešno ponavljali »la voie britannique«, čeprav je uspeh zasenčila težja nesreča. Škota Nivena je zadel kamen in mu zdrobil lobanjo. Francoz Belleville se je takoj odvezal od svoje naveze in pomagal britanski navezi. Klice na pomoč so reševalci zaznali šele 6 ur po nesreči, na kar so s helikopterjem takoj nastopili inštruktorji in profesorji ENSA, GRS in javna varnost. Profesorja ENSA sta v dežju, toči in ponoči priplezala ob 23 do ponesrečenca. Reševali so ponoči in ob 4 uri zjutraj je bil ponesrečenec pod steno, nakar ga je helikopter v kratkem pripeljal v chamoniško bolnišnico.
POLETNA SEZONA 1963 v Alpah, posebno v Zapadnih, je bila zelo slaba. Julij je bil v glavnem povprečen, proti koncu pa se je vreme izboljšalo, v avgustu pa je v glavnem deževalo in snežilo, v drugi polovici avgusta pa se je večkrat hudo zmrazilo. Začetek septembra ni bil nič boljši, v drugi polovici pa se je vreme izboljšalo, vendar je sneg v večjih višinah ostal.
V Chamonixu je ENSA spet priredila mednarodno srečanje alpinistov, vodili so ga Jean Franco in vodnika Andre Contamine in Yves Pollet Villard. 41 alpinistov je zastopalo 21 držav. Med drugim so ponovili velike smeri: greben Peuterey, voie Major, angleška smer v zapadni steni Aig du Blaitiere, štiri naveze so bile isti dan v zapadni steni Druja. Tu se je smrtno ponesrečil Van der Leek. Kriva je bila lesena zagozda.
Amerikanca Frost in Harlin sta kot prva prišla čez zapadni steber Freneya, premagala več mest V in V+ , ključno mesto v višini 4000 m je dolgo štiri raztežaje, drugi je As, tretji VI—, četrti pa V + in VI—. Poljaka Sadus in Zawadzki sta v južni steni Mt. Maudit potegnila varianto smeri Kagami.
SEVERNO STENO GRANDS CHARMOZ je kot prvi samohodec zmogel vodnik Barthelemy v osmih urah, v Point Albert pa so Constant, G’Sell in Velin potegnili novo smer v zapadni steni. Poljaki so bili 30. in 31. julija 1963 spet v Grandes Jorasses: Juskowski in Nowacki sta prišla čez Pointe Walker, kar pomeni, da je poljski alpinizem dinamičen, pojavljajo se vsako leto novi kandidati za najtežje smeri. Štirje Poljaki so kot druga naveza prišli na Aig. Verte preko Argentiere. Bili so Potočki, Sadus, Utracki in Zawadzki.
V PETITES JORASSES sta l. 1963 plezala Norvežana Hoibakk in Apdal v smeri, ki jo primerjajo zapadni steni Druj a in zapadni steni Aig. du Blaitiere. Je zelo naporna smer. Isti čas so bili v smeri tudi Angleži. Mladi angleški alpinisti so v l. 1963 nastopali v takem številu kakor že desetletja ne. J. Brown je s tovariši preplezal tudi Bonattijevo smer v Aig. du Dru. Zapadno steno Aig. dr Dru je kot prvi samohodec v dveh dneh zmogel Rene Desmaison. Severno steno Les Courtes sta preplezala kot četrta naveza avstrijca Krempke in Shlommer, smer je težja kot znani kuloar Contamine-Lachenal v severni steni Triolet.
MATTERHORN je v severni steni imel spet večje število navez. 24. naveza so bili Italijani Brignolo, Castelli, Mellano in Perego, morali so dvakrat bivakirati in so močno ozebli.
EIGERJEVA SEVERNA STENA je zabeležila 37. do 41. ponovitev. V steni so bili Švicarji, Avstrijci, Angleža Baillie in Haston, samohodec Darbellay in Nemci. Darbellay je bivakiral 200 pod vrhom, zadržali so ga curki vode, ki so bili preko vršnih poči. Darbellay je poskušal že l. 1962 in je prišel do »rampe«. Sam je uspel zaradi izrednih plezalskih sposobnosti, v kopnem in ledu, in seveda zaradi izrednega tempa, ki ga zmore.
MARMOLADA je še vedno interesantna za nabiralce prvenstvenih smeri. 30. jul. do 2. avg. 1963 sta Nemca Scheffer in Uhner potegnila novo smer v jugozapadni steni, ki sta jo neka j dni nato ponovila Belgijec Barbier in Nemec Schubert. Smer ni dosti lažja od slavne Soldine smeri, najtežja v Marmoladi pa je še vedno smer Vinatzer-Castiglioni. Solidno smer je lani ponovila tretja francoska naveza.
CIVETTA je združila lani na pobudo FFM imenitne francoske plezalce pod vodstvom Georgea Livanosa in neka j italijanskih. Plezali so skoro vse najtežj e smeri v Civetti. Andrichevo in Tissijevo v Torre Venezia, vzhodno steno Cima del Bancon, Da Roitovo v Busazzi, Carlessovo v Torre Trieste, Phillippovo, Rattijevo, Cima Su Alto in še druge. Tudi na tem plezalskem zboru j e prišlo do nesreče, z vrvjo se je zadušil pri nihalni prečnici v Cima Su Alto H. P. Phathey. Menegus je sam sestopal, a je dvignil tovariša prepozno. V Civetti je bilo tudi več nemških in avstrijskih navez, posebno v zajedi Philipp-Flamm. Štejejo jo za težjo od direktne v Veliki Cini, vsaj tako so jo ocenile prve naveze, ki jih je bilo do lani koma j sedem. Od plezalcev terja dovršeno ravnotežje v prostem plezanju. Visoka je 900 m. V Cima de Gasperi so de Francesch, Sonja Livanos in George Livanos, Belleville, Martin in Negri v 19 urah preplezali severno steno*. Imeli so slabo vreme, zabili so 50 klinov. V Veliki Cini so plezali novo direktno v severni steni Ploner-Zeni, Barbier-Noseda Pedraglio, Bonafede-Ivano Dibona-Menegus, dalje plezalca iz Nizze Ruggeri in Ughetto.
TOURS DU PAINE v Patagonskih Andih so nekakšni dvojčki Treh Cin. 18. jan. 1963 sta Angleža Clough in Walker ponovila smer italijanskih plezalcev iz l. 1958. Smer sta ponovila tudi Angleža Bonington in Whillans. Italijanski plezalci, ki so si v Tours du Paine zapisali svoja imena, so bili Aiazzi, Aste, Casati, Nusdeo in Taldo.
ALPINIZEM V GRČIJI je za oktobrsko številko 1963 »La Montagne et Alpinisme« obdelal Jason Hadjidinas.
Sicer pa je v Stuttgartu izšel vodnik »Die Bergwelt Griechenlandes«, vendar brez plezalnih smeri. Poleg CAH (Club Alpin Hellenique deluje v Grčiji še Zveza izletniških klubov (Federation des Club Excursionistes de Grece). Hadjidinas omenja Comicija in Anno Escher in neka – tere nemško govoreče plezalce, ki so plezali med l. 1930 in 1940. Niso pa mu znani vzponi slovenskih plezalcev (Lipovšek, Avčin, Lev Pipan). CAH ima zdaj 27 sekcij in 9 skupin. Alpinisti so ustanovili svojo organizacijo AAH (Association des Alpinistes Hellenes), ki združuje kakih 100 članov, nekaka kopija francoske G. H. M. Njegova ideologija je »larpurlartistična« (a la Lachenal, Maduschka). Izdali so tudi svojo revijo »Orivassia« (oros = gora, baino = grem, torej Bergsteigerei — alpinizem). V Alpah se ti alpinisti še niso uveljavili, čeprav so ponovili že lepe smeri: Rebuffatovo v Aig. du Midi, Dibonovo, Contaminovo v Mt. Blanc du Tacul, južni greben Noire de Peuterey, severno steno Petit Dru in še nekatere.
70-LETNICA SPD je našla svoj prostor tudi v OAZ, v sept.-okt. številki 81. letnika. Na kratko je povzeta zgodovina našega planinstva in njegova dejavnost. Prav je, da se v isti sapi omenjajo tudi »Triglavski prijatelji« iz l. 1871. Članek je izšel obenem s člankom o 100 letnici SAC in CAI. V isti številki je izšla razprava dr. Adolfa Diembergerja iz Salzburga, očeta Kurta Diembergerja, znanega alpinista, o ekspedicijah v Hindukuš v zadnjih letih. Spričo vedno večjega zanimanja za Hindukuš ima razprava trajno vrednost. Prinaša tudi karto, pri kateri je sodeloval tudi Dieter Hasse (priobčena v »Die Erde« 1961). Hasse je v drugi polovici o Hindukušu predaval v Sloveniji in v Zagrebu. Dr. Diemberger za Hindukuš ni to, kar Dyhrenfurth ali Kurz za Himalajo, vendar je gradivo vestno zbral in pregledno uredil. Če je res, kar pravi Hasse, da je Hindukuš za ekspedicionizem dežela bodočnosti, potem je razprava še več vredna. Naj pripomnimo, da so k odkrivanju mnogo doprinesli Poljaki in da so svoje delo objavili v Alpine Journal (1961/2), v Rivista Mensile (1961/9-10), seveda pa tudi v Taterniku (1962). Objava v obeh svetovno priznanih glasilih kaže, kako globoko je v Poljakih zasidrana zavest, da je alpinistični uspeh pri odkrivanju velegorstev za narod in državo velepomemben, vreden tveganja in sredstev. SNOWMAKER je nov pojem, v Evropo iz Amerike uvožen l. 1961. Lani je firma AMF uvozila stroj za izdelovanje snega tudi v Anglijo, škotskemu hotelu »Dahnunzie«. Sneg izstreljujejo ponoči pri temperaturi od 0° C. »Snowguni« izdelujejo sneg iz vode in stisnjenega zraka, zato lahko producirajo bolj ali manj vlažen sneg.
KATASTROFA V DOLINI VAJONT je uničila 8 krajev, največji med njimi je bil Longarone. 2000 ljudi je izgubilo življenje. Iz višine 262 m v Monte Toc je zgrmelo v umetno jezero 30 do 50 milijonov m3 skal in prsti (za predstavo: kocka z robom 350 m). V Alpah je to ena največjih nesreč. Zgodovina pozna tri podobne V Alpah: V Plursu l. 1618 (2500 mrtvih), v Goldauu l. 1806 (457 mrtvih) in v Elrnsu l. 1881 (115 mrtvih). Geolog Albert Heim sodi, da so podobni podori samo v Švici doslej uničili 4500 do 5000 ljudi, vsaj v zgodovinskem času. Po ledeni dobi je moralo biti takih podorov še več, ker ni bilo več protipritiska ledu na obe strani ledeniških dolin. Potres je l. 1348 povzročil orjaški podor na Dobraču, ki je uničil 17 vasi, tri gradove in devet cerkva.
O ŠESTI STOPNJI, o ekstremizmu se v alpinizmu govori že leta in leta, pravzaprav že desetletja. O tem je pisal George Livanos: Predhodnik VI. stopnje je Hans Dülfer. »Ni dovolj, da stojimo na ravni težav, ki bi jih radi premagali, stati moramo nad njimi«, je pisal Dülfer. Že l. 1913 je napovedal ta samohodec, da bodo severno steno Velike Cine preplezali, da je to le vprašanje časa in klinov. L. 1925 je Emil Solleder preplezal severozapadno steno Civette, 1200 m visoko in prestopil »mejo človeških možnosti«. Domenico Rudatis je pisal tedaj: »V kraljestvo šeste stopnje stopiš tam, kje r gora najjasneje razkazuje svojo moč.« 8 let za Sollederjem sta Comici in Dimai preplezala severno steno Velike Cine. To je bilo l. 1932 pomembnejše kot l. 1951 Cima Su Alto ali direttissima v Veliki Cini iz l. 1958. Spustila sta se v steno, ki se je zdela nepreplezljiva. Ko sta prišla čez, so pisali: »Vse zavisi od tega, če lahko zabiješ kline«. Umetelno plezanje s tehničnimi sredstvi je nato od 1934 do 1938 doseglo pravi razcvet, šesta stopnja si je utrla pot. Cima Su Alto in direttissima v Cini temeljita v prodoru iz l. 1933.«
TEKMOVANJE je za alpinizem prav tako značilno kakor za druge športe, pravi Robert Paragot, eden najvidnejših francoskih plezalcev po vojni. Tudi v alpinizmu gre za individualno in kolektivno tekmovanje, kdo bo »zmogel« in kako bo »premagan« ta ali oni vrh, zadnje čase pa alpinisti tekmujejo tudi v hitrosti plezanja. Ni še norm, ni kriterijev, ni enakih okoliščin, ampak tekmuje se kljub temu. Posebno je vidno tekmovanje v Dolomitih in ga bo zmeraj več. V SZ in v vzhodnih deželah pa so dali tekmovanju že določeno obliko, pravila, kriterije, sodnike, zdravnike, časomerilce itd. Tudi o tem športnem gledanju na alpinizem se je že mnogo napisalo in bilo je mnogo prerekanja. In ga bo še, zakaj neki ne!
Isti Paragot je sodeloval pri »umetni gori«, ki jo je v Parizu postavila Union Nationale des Centres de Montagne iz lesa v obliki lesenega stolpa s previsi, oprimki in stopi, pribitimi na leseni stolp. Prireditev je za Parižane režiral Guido Magnone, plezali pa so na 22 m visoki »rekvizit« Berardini, Desmaison, Paragot, Contamine, torej sami asi, pokroviteljstvo pa je prevzel Maurice Herzog. Speaker je bil Magnone. Stolp so postavili na neko športno razstavo in z njim naredili originalno propagando, malo reklame zase, predvsem pa so na tisoče Parižanov poučili, kako se pleza, kaj pomeni previs, varovanje, streme, prečnica itd. In zakaj množice tega ne bi smele videti in vedeti?
FRANCOSKA PLEZALNA ŠOLA je danes po vsem svetu znana in priznana. Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme za državni sekretariat za mladino in šport mnogo pomeni. Šolo so ustanovili že 1. 1938 v Val d’Isere in jo l. 1943 prenesli v Huez in La Grave. L. 1945 je postala finančno avtonomna, sedež pa ima pozimi v Val d’Isere, Chamonixu ali Alluesu, poleti v Chamonixu. ENSA usposablja smučarske učitelje in njihove pomočnike. Kdor nima za seboj pettedenskega tečaja v ENSI, ne more biti nameščen kot smučarski učitelj. L. 1950/51 je naredilo izpit 42, l. 1962/63 52, v sezoni 1963/64 pa bodo usposobili 100 smučarskih učiteljev, na vsakega učitelja pa tri pomočnike. Tudi tečaji za gorske vodnike trajajo pet do šest tednov. Vpišejo se lahko 18 do 32 let stari kandidati. Vpisni pogoj: priporočilo ene od sekcij FFM ali vodniške zveze, lista vzponov. Izpit traja štiri dni. L. 1963 je izpit opravilo 51 vodniških kandidatov, 13 je bilo odklonjenih pri izpitu, 51 pa že pri vpisu. Za pravega gorskega vodnika so pogoji težji: Starost 23 do 35 let, dve leti kandidatske prakse; lista vzponov; priporočilo FFM. ENSA usposablja tudi inštruktorje v tečajih, ki trajajo 2 do 3 mesece. Kandidati morajo imeti splošno izobrazbo, morajo biti dobri tehniki in pedagogi. V l. 1963 je opravilo vodniški izpit 28 vodnikov, 16 pa izpit za inštruktorja. ENSA prireja razna tekmovanja za izbor reprezentanc, podeljuje naslove »zvezni trener«, »pokrajinski trener«, prireja tečaje za inozemce in mednarodno srečanje alpinistov vsake dve leti.
EIGER PO NARODNOSTI. Doslej so severno steno te najbolj razglašene stene preplezali: 20 Nemcev, 37 Avstrijcev (začenjamo s temi, ker sta bili prvi dve navezi v Eigerju nemško-avstrijski — Heckmair, Vorg, Harrer, Kasparek), 39 Švicarjev, 9 Francozov, 3 Angleži, 1 Amerikanec, 6 Italijanov, 2 Čeha, 2 Poljaka, 1 Rodezijec (Baillie z Angležem Hastonom). Relativno so torej švicarske naveze tu največ naredile, tudi če računamo z nemško-avstrijskim planinskim »anšlusom«. Med smrtnimi žrtvami te gore je 11 Nemcev, 5 Avstrijcev, 2 Švicarja, 2 Angleža, 3 Italijani, 2 Španca, skupaj torej 25 žrtev od 1. 1935 do 1963. Prva žrtev Nemec Kari Mehringer je dosegel »smrtni bivak« pri »likalniku« 25. VIII. 1935. Njegove ostanke so našli 3. IX. 1962 na drugem snežišču Švicarji Asper, Voltolini, Dalphin in Haberzaat, torej po 28 letih.
ITALIJANSKI ANDINIZEM je bil tudi v l. 1963 zelo aktiven. Italijanske naveze so bile v Ekvadorju (cilj, žal, nedoseženi cilj naše akademske ekspedicije!) in v Peruju. Prve je vodil Tremonti iz Udin (Vidma) na Cerro Alta (5318 m) in Chimborazo (6269 m), alpinistično nezahteven cilj. Drugim je načeloval Fulvio Ratto na ekspediciji »Citta di Biella 1963 alle Ande peruviane«. Ta je odšla v Paucartambo z vrhovi Ayacachi, Condovani, Payacrata in Paccopampa, drugi cilj pa je pokazala že ekspedicija Citta di Como 1958 pod vodstvom Maria Fantina: Terijuay. V tej skupini so Italijani krstili nekaj vrhov, kakor imajo že navado: Nevado Biella (5350 m), Nevado Gallo (5190 m), Nevado De Agostini (5050 m), Nevado Padova (5020 m), Nevado Raimondi (5430 m). O teh imenih bo odločilo še geografsko društvo v Limi. Guido Monzino, nekoliko spremenjeni alter ego pokojnega ing. Piera Ghiglioneja, je bil lani spet na Gronlandiji med vzporednikoma 71. in 73. Alpine Club ga je imenoval za svojega člana, kar je izredno redka čast.
DIETRICH HASSE, znani avtor direttissime v Veliki Cini iz l. 1958 je za Hiebelerjem l. 1961 prevzel redakcijo »Bergkamerada«, z decembrom 1963 pa je redakcijsko delo zaključil in prevzel vplivno mesto v vodstvu glavne pisarne
DAV. DAV spada med najmočnejše planinske organizacije na svetu.
CHAMONIŠKA GRS je poleti 1963 spravila z gora 21 smrtno ponesrečenih, 47 ranjenih, 24 pogrešanih, največ s Petit Druja (5 žrtev), Mt. Blanc du Tacul, Whymperjevega kuloarja in Aig. Verte. V 45 primerih je šlo za inozemce, 19 smrtno ponesrečenih je bilo inozemskih. V 48 primerih je posredoval helikopter, stroški so znašali povprečno 120 000 za vsak poseg. Vendar si ne delajmo iluzij, da Societe Chamoniardi de Secours en Montagne poceni rešuje. Kdor bi si hotel privoščiti, da ga s škripcem potegne iz Pointe Walker, naj se zavaruje kar za 2 do 2 in pol milijona dinarjev.
125-LETNICE deželne topografije so se lani spomnili v Švici. L. 1837 so po naročilu generala Dufourja ustanovili državni biro za topografske meritve. Trajalo je več kot sto let, da je biro dobil lastno poslopje. V člankih, ki govore o dosežkih tega biroja, poudarjajo, da je tudi po fotogrametriji še vedno zelo važen risar karte. Če ta ni dober, posnetki zemlje iz zraka še ne zadostujejo za dobro karto.
1 390 000 POLDNEVNIH SMUŠKIH LEKCIJ je v zimi 1962/63 opravilo 122 švicarskih smučarskih šol. V 30 letih je te šole obiskovalo 14 milijonov smučarjev. Število šol stalno raste: l. 1933 jih je bilo 70, 1. 1954 pa že 85. Šole morajo za vežbališča plačevati odškodnino, letno 1 šv. fr. za tekoči meter šolskega vežbališča. Lastniki trdijo in to po pravici, da množice smučarskih šolarjev delajo škodo: z robniki npr. zatro podmladek v gozdu, na pašnikih odmetavajo vse mogoče stvari, ki utegnejo biti živini nevarne itd.
176 339 ČLANOV je imel OAV v l. 1962, kakor je razvidno iz poročila na skupščini oktobra 1963 v Innsbrucku. 100-letnica OAV je močno pomnožila vrste OAV. Za mladino je OAV v enem poslovnem letu izdal 1 141400 šilingov. 140 sekcij ima mladinske skupine. Za inozemske ekspedicije je dal OAV sam komaj 42 000 šilingov, ima 48 plezalskih skupin s 1200 člani, med drugim tudi v Amsterdamu (te imajo svoje prve vaje v gasilskem domu). OAV ima 170 planinskih koč z zavarovalno vrednostjo 140 000 000 šilingov. Imele so blizu 700 000 obiskovalcev s 405 000 nočninami.
PRIJATELJI GORA se združujejo v SAC, ne samo plezalci, zatrjujejo v Švici onim, ki se boje vpisati v planinsko organizacijo. Plezalcev da je od 44 700 članov koma j 400, samo toliko je torej »specialistov in plezalskih fanatikov«.
LOUIS LACHENAL je bil nedvomno eden od najdrznejših alpinistov naših dni. Že kot gimnazijec je živel samo za gore. V navezi s Terrayem je opravil najtežje ture v Alpah, s Herzogom pa prvi prišel na Annapurno in s tem odprl zlato dobo himalaizma. Smrt ga je zatekla v gorah, a to na lahki smuški turi — padel je v ledeniško razpoko in ga niso mogli več rešiti. Gerard Herzog je o njem napisal knjigo 230 strani.
O INDIJSKI ALPINISTIČNI ŠOLI poroča dr. Scherer, ki je l. 1961 obiskal Darjeeling (2170 m). Imenuje se Himalayan Mountaineering Institute in stoji na izredno razgledni točki, tako da ima stalno pred seboj Kangčendzongo in njene sosede. Stavba ima moderno fasado z velikim indijskim gorniškim znakom, v notranjščini pa najprej velik planinski muzej, ki pa predstavlja tudi favno in floro Himalaje. Šolo vodi brigadni general Gyan Singh, vodja prve indijske ekspedicije na Everest. Biblioteka ima skoro vse planinske periodike iz vsega sveta. Pred leti je od nas terjala tudi naš Planinski Vestnik. Singh sam je mnogo potoval, da je spoznal največje planinske centre v Evropi. Šola je doslej v 25 tečajih izobrazila 600 tečajnikov, med njimi tudi dve ženski, Tenzingovo nečakinjo in hčerko političnega oficirja Sikkima. Uspehi indijskih gornikov so razmeroma lepi: Npr. mornariški poročnik M. S. Kohli je 6. maja 1961 s sirdarjem Sonam Girmi in Sonam Gyačo prišel na 7578 m visoko Anna – purmo III, l. 1958 so bili Indijci na 8157 m visokem Co-Oju, šestem najvišjem vrhu na zemlji, l. 1961 so bili na 7121 m visokem Trisulu, 6800 visokem Maiktoli in 6700 visokem Devistanu, da ne omenjamo ekspedicije na Everest l. 1960, ki sicer ni uspela, je pa pokazala izreden nivo, ki so ga Indijci v himalaizmu v kratkem dosegli. V Indiji je zdaj zraslo že neka j planinskih društev, v Bombayu pa celo podobna ustanova, kakršna je ta v Darjeelingu. »V gorah ni nobenega nasprotja med človekom in goro«, je zapisal eden od udeležencev 18. tečaja v Darjeelingu, potem ko je mesec dni preživel v Himalaji v trdem treningu, »je le nasprotje med boljšim in slabim jazom v človeku. V gorah se lahko uveljavi samo boljši jaz, ker slabši ni kos naporom, zaprekam in dolžnostim do tovarišije v težkih položajih. Ker se tu uveljavi boljši jaz, grem z gora boljši«.
NAJVEČJE UMETNO SMUČIŠČE imajo Japonci. Mecen Shoriki je dal na razpolago 10 milijonov jenov, v našem denarju 21 milijard, za izgradnjo velikanskega »Pratra« nedaleč od desetmilijonskega mesta Tokia v Yomiuriju. Na tisoče kubikov zemlje so premetali, da so tu uredili 200 m dolgo in 50 m široko smučišče z umetnim snegom, ki je tudi v najbolj pasjih dneh dober za smuko. Uredili bodo tudi skakalnico na bregu miniaturnega oceana, skratka to bo pravljična dežela na robu enega največjih človeških mravljišč na zemlji.
WALTER BONATTI je gotovo izredna osebnost med sodobnimi najuspešnejšimi alpinisti. 33 let star je stalno na nogah, ne mine letna ne zimska sezona, da bi ne zabeležil katero od najtežjih smeri. Lani je v januarju zmogel Point Walker v Grandes Jorasses, pri čemer je cela dva dneva čakal na boljše vreme. Bonatti je začel z 19 leti in to tako, da je svetovna alpinistična javnost takoj postala pozorna nanj. Pri devetnajsti pomladi je ponovil nekaj šestič: južno steno Croz dell’Altissimo, Piz Badile, Aig Noire de Peuterey, Point Walker in še južno steno Punte Campiglio v skupini Brenta. V l. 1950 do 1952 je sicer mnogo študiral in služil vojake, vendar je še našel čas za ponovitev severozapadnega raza Cengalo, za prvenstveni vzpon v severnem razu Punta S. Anna in v vzhodni steni Grand Capucin (VI +), s čimer je v tem predelu odprl novo dobo plezanja. L. 1953 je z Maurijem posegel po najtežjih zimskih vzponih: preplezal je Commicijevo smer v Veliki Cini, greben Furggen v Matterhornu, kje r je bivakiral pri —25″ C in je v takem mrazu izdelal še varianto VI. stopnje. L. 1953 je bil sprejet v CAAI, zunanje priznanje za njegove uspehe, Desio pa ga je l. 1954 vzel na K 2. L. 1954 in 1955 mu je italijanska republika dodelila dve visoki odlikovanji (Cavaliere al merito della Republica in Medaglia d’argento al valore civile). L. 1955 je sam preplezal jugozahodni steber v Petit Dru, ki velja še danes za najtežje alpsko plezanje v kopni skali. Posvetil se je vodniškemu poklicu in dosegel nove časti in odlikovanja. L. 1956 je smučal od Kanina čez Mont Blanc do Nizze, l. 1957 prvi preplezal Pilier d’Angle (1500 m visoka stena, do l. 1963 neponovljeno), l. 1958 je bil v Patagoniji in na Gašerbumu IV od l. 1959 do lani pa je naredil vrsto ekstremno težkih prvenstvenih vzponov v masivu Mt. Blanca: greben Brouillard, jugovzhodno steno Mt. Maudit, vzhodno steno iste gore, Chandelle v vzhodni steni Tacula, Sentinelle v Brenvi, severno steno Pilier d’Angle, poleg tega pa se je še povzpel na severni vrh Rondoy (5820 m). Bonatti spada med najuspešnejše alpiniste na svetu, morda med najuspešnejše vseh časov. Italijani so mu poskrbeli primerno publiciteto, njegova knjiga pa je planinski bestseller, kakor jih je malo.
