JUGOSLOVANSKI ALPINISTI NA ALPINIADI V BOLGARIJI
(V Vratcih od 12. 9.-23. 9. 1963)
Srečen sem, da sem bil udeleženec bolgarske alpiniade, tega edinstvenega mednarodnega srečanja alpinistov v Evropi, srečen, ker sem videl bolgarske gore, lepoto podzemskih jam, še posebno pa, da sem spoznal bratski bolgarski narod.
Po dolgi in prijetni vožnji v družbi alpinistov drugih sosednjih držav smo iz Sofije prispeli do mesta Vratca. Vsi prepoteni od neznosne vročine smo končno prišli do težko pričakovanega cilja. Mesto s 40 000 prebivalci nas je pričakovalo v prazničnem razpoloženju. Na izhodišču mesta, koder poteka avtocesta v smeri gorate soteske do samih Vratc, po katerih je dobilo mesto ime, nas je obkolila večtisočglava množica domačinov in bolgarskih alpinistov ter nam s cvetjem in zastavicami priredila prisrčen sprejem.
Letošnja alpiniada v Bolgariji ni bila kot druga leta samo mednarodno srečanje alpinistov, to je bila manifestacija bolgarskih športnikov in vsega bolgarskega naroda v težnji za mirom in prijateljskem sožitju z drugimi narodi. Prav zaradi tega je bolgarska turistična zveza pripisovala temu srečanju še poseben pomen, kar smo čutili ob pogledu na prekrasno dekoracijo po okoliških objektih in na samem kraju alpiniade ter po pestrem kulturnem programu, posebno ob slovesni otvoritvi.
Ogledoval sem svet okoli sebe, toda s tega mesta še nikjer nisem videl primernega terena, ki bi ustrezal našemu namenu. Kje so torej stene, ki bi vabile alpinista? Valoviti svet, ki nas je spremljal že od Sofije, se je res tukaj pri Vratcih precej dvignil, toda višje planote so bile še vedno travnate, pobočja pa poraščena z drevjem in grmičjem. Le tu in tam so se iz ožganega rjavega pobočja prikazovale neznatne sive pečine. Na tem mestu na j omenim, da je pogorje Stara planina kraški svet z mnogimi podzemskimi jamami. Povedali so nam, da je v Bolgariji preko 2000 jam in prav blizu Vratc jama Ledenika, ki je bila odkrita šele pred dvema letoma. — V Bolgariji letos že več mesecev ni bilo dežja, zato je pogled na hribovje okoli Vratc kaj malo privlačen, — le kaj nam bodo pokazali prihodnji metri naše poti?
Jugoslavija je poslala na to mednarodno srečanje alpinistov šest člansko delegacijo, med temi tri Slovence in tri Bosance iz Sarajeva. Par dni pred odhodom sem zvedel za imena svojih dveh sopotnikov iz Ljubljane in iz Črne na Koroškem: Franc Štupnik-Cic in Ferdinand Pušnik-Dodi. To sta fanta 18 in 25 let, toda oba že izkušena alpinista. Najbolj me je skrbela razlika v letih, saj jih imam za seboj že 58 in lahko sem si mislil, da se ne bosta posebno dobro počutila v moji druščini. Pred nami je bila dolga pot in med mladimi je treba biti mlad. In to med potjo v pogovoru in zabavi — kaj pa v steni? — Pravijo, da je vožnja iz Ljubljane do Beograda dolga, vendar moram priznati, da je minila, kot bi mignil. Vsega zanimivega je bilo več kot za tiste kilometre od Ljubljane do Beograda, tako da nam je še veliko ostalo do Sofije. Ponavljali smo vsak svoje plezalne vzpone, že na vožnji sem spoznal, da sta fanta v stenah doma in da jima tudi najtežje smeri, ki se jih bosta prav gotovo lotila v Vratcih, ne bodo delale preglavic.
V Sofiji so nas ob izstopu iz vagona pričakali zastopniki Turistične zveze Bolgarije, med njimi sekretar, saveza Ivan Bogoev ter nam izrekli dobrodošlico. Neka deklica nam je poklonila ob tej priliki šopek cvetja. Iz istega vlaka je izstopil tudi zastopnik avstrijskega planinskega društva iz Celovca. Skupaj smo potem odšli iz postaje do avtomobilov, s katerimi so nas prepeljali v hotel, koder smo to noč prenočevali. Med potjo smo se sešli z alpinisti iz Poljske.
Z zastopniki ostalih držav smo se seznanili šele naslednji dan na avtobusu v Vratca. Pred odhodom so dodelili vsaki ekipi svojega tolmača, katerega naloga je bila skrbeti za nas, obveščati nas o event. spremembah programa ter v vseh pogledih biti nam na razpolago. Vsi ti tolmači so bili alpinisti ter so nam predstavljali živi leksikon bolgarskega gorstva, pa tudi drugih zanimivosti. Tolmač naše ekipe je govoril angleško, nemško, rusko in srbohrvatsko. Bil je zelo uslužen in prikupen.
Po sprejemu v Vratcih nas je avtobus zapeljal še zadnji kilometer ceste do mesta, kjer se je vršila alpinijada. Tu se nam je pred zadnjimi hišami predmestja odprl popolnoma drug razgled. Cesta zavija ob strugi izsušenega potoka v sotesko. Še preden pa smo prišli do same soteske, so se nam z desne strani prikazale strnjene skalne čeri, vrhu katerih so plapolale rdeče zastavice. Ali naj to skalovje pomeni mesto, kje r na bi plezali? Saj je to, kar je bilo videti s tega mesta, vendar vse prenizko in se plezalne skupine tu niti ne bi mogle razvrstiti. Kaj naj potem pomenijo zastavice na grebenu? Toda še preden smo povsem zavozili v sotesko, se nam je nudil presenetljiv pogled. Ob desni strani ceste je pred našimi očmi zraslo silno vertikalno pečevje. Stena za steno — kot v nekem preračunanem zaporedju postavljene kulise — je s svojimi navpičnimi razi in zajedami kipela k nebu. Z vsakim metrom vožnje so stene spreminjale svojo obliko. Kar nismo mogli verjeti, da se sredi nižinskih hribov najde pravi dolomitski sistem pečevja. Stena ob steni se niza v dolžini ca. 700 m vzdolž asfaltne ceste, po kateri se pretaka dnevni promet. Zanimivo je, da ta veličastna skalnata tvorba nima nobenega imena. Razčlemba samega pečevja je tako neizrazita in vertikalna, da bi jo človek ob bežnem pogledu zamenjal s kulisami. Tu v teh stenah, visokih od 200 do 500 m, bodo alpinisti vzhodnih držav prihodnje dni preizkušali svojo plezalsko sposobnost.
Ta večer ni bilo več časa za ogledovanje posameznih plezalnih smeri, ker se nam je mudilo na zborno mesto, od koder so nas razmestili po weekend hišicah na zaraslem pobočju nad hotelom. Poleg planinskega doma je ležalo majhno jezerce, nocoj okrašeno z lampijončki. Dom je žarel v neonski razsvetljavi in vse je bilo v prazničnem razpoloženju. Na terasah pred domom in na cesti se je trla množica v pričakovanju otvoritve. V določenem času smo se morali vsi tujci zopet zbrati pred domom, od koder smo odkorakali ob spremljavi godbe do spomenika padlega heroja. V luči vojaških žarometov in streljanju raket je predsednik Turistične zveze Bolgarije otvoril tretjo bolgarsko alpiniado. Višek te slavnostne otvoritve pa je bil, ko je godba zaigrala državno himno, med katero je vsa tisočglava množica pokleknila. Po končani otvoritvi je sprevod z godbo krenil nazaj do planinskega doma, žarometi pa so razsvetljevali skalovje. Po večerji smo se udeležili odlikovanja dveh najboljših bolgarskih alpinistov v čin »zaslužni mojster športa.« Ta dva sta letos preplezala steno Druja v Mt. Blancu. Po odlikovanju so nastopile še folklorne skupine, nakar se je začelo splošno rajanje.
Naslednji dan je bila nedelja 14. septembra, za nas inozemce dan počitka. Bolgarski alpinisti so nam razkazovali plezalne smeri, precej plezalnih navez pa je šlo na plezalne ture. Čez dan smo tudi zvedeli za številčno udeležbo posameznih držav in to: Rusija 13, Čehoslovaška 2, Poljska 4, Avstrija 3, Nemčija vzh. 2, Romunija 2, Jugoslavija 6 alpinistov.
V ponedeljek 14. 9. sta Cic in Dodi že zgodaj zjutraj pripravljala plezalno opremo. Plezalno smer sta si ogledala že prejšnji dan iz velike razstavljene fotografije sten, kje r so bili označeni vsi plezalni vzponi. Sicer pa sama slika ni dosti povedala o vzponu: zanesljivejšo orientacijo je nudila pri vsakem vstopu v plezalno smer velika rdeča markacija s puščico, ki je bila vidna že izpred planinskega doma. — Za nas Jugoslovane ni bil obvezen zdravniški pregled pred vsako turo, sicer pa so zahtevali tudi od nas, da že prejšnji večer prijavimo komisiji alpiniade smer, ki jo mislimo naslednji dan plezati. Te prijave so bile predvsem potrebne zaradi event. nesreče, zaradi razporeda plezalnih navez in zaradi registracije vzponov. Nazivi smeri se nanašajo največ na imena padlih herojev v partizanih. V teh stenah so po težavnosti ocenjene smeri od 3a—6b stopnje.
V času alpiniade so preplezali slovenski alpinisti na slednje smeri:
1. Alleko, 4/b zajeda, plezala Štupnik — Pušnik.
2. Bizenga, 5/b zajeda, plezala Štupnik — Pušnik.
3. Kučkin zub, 3/b raz, plezala Štupnik — Kemperle.
4. Centralni raz, 6/a raz, plezala Štupnik — Pušnik.
5. Čajka, 4/b raz, plezala Štupnik — Pušnik.
Sarajevčani so preplezali smer desno od Bizenge tež. 3/a, eden od njih je plezal z nekim Bolgarom centralni raz tež. 6/a.
Ves čas alpiniade je bila v pripravljenosti gorska reševalna služba. Imel sem priložnost seznaniti se z načelnikom GRS Bolgarije Stepanom Kamburovom iz Sofije. Pokazal mi je reševalno opremo. Pri snemanju filma alpiniade sem videl spuščanje ponesrečenca iz stene. Spuščanje je potekalo z vrha stene po sistemu žičnice preko ceste do planinskega doma. Gorska reševalna služba je med alpiniado stalno dežurala. Reševalci so imeli na razpolago velike vojaške daljnoglede, montirane na stativih, s katerimi so nadzorovali naveze v plezalnih smereh. Dogodila se je tudi težka nesreča v ruski navezi v prvenstvenem vzponu, pri kateri si je eden od dvojice zlomil obe nogi. Poljska, češka in bolgarska naveza pa so med drugimi naredili tudi vsaka po eno prvenstveno smer.
Med alpiniado smo se vsi že dobro seznanili tako z inozemskimi kakor tudi z bolgarskimi alpinisti. Jugoslovani smo bili nekega večera povabljeni v tabor bolgarskih alpinistov. Skupaj smo kurili kres in prepevali dolgo v noč. Počutil sem se zares mlad v družbi Cica in Dedija, ki sta postala ljubljenca festivala in žela posebne simpatije tudi pri mladih bolgarskih alpinistkah. Cic se je zaljubil v bolgarsko planinsko pesem »Bojano« in zanjo delal propagando ob vsaki priložnosti. Na koncertu planinskega pevskega zbora Sofije, ki je nastopal na alpiniadi, so zapeli to pesem prav za Cica. Izven rednega programa pevskih in folklornih nastopov so nas inozemce povabili na ogled Kmetijske zadruge, t. j. posestva s 40 000 ha zemlje. Ob prisrčnem sprejemu pred zadružnim domom so nam ponudili po staroslovanskem običaju sol in kruh, nam zavezali okoli vratu pionirske rdeče rutke ter vsakemu posebej podarili šopek cvetja.
Po ogledu posestva so nam priredili banket, kjer je bilo vsega v izobilju, med tem tudi dobre volje in rajanja. Za konec obiska smo zaplesali bolgarsko kolo.
Naslednji dan smo šli ogledovat turistične zanimivosti: staro turško utrdbo pri mestu Belogradčiku in znamenito podzemsko jamo Maguro. Jama slovi poleg lepih kapnikov še posebno po risbah na skali in sledovih ognjišča pračloveka. Vodnik nam je povedal, da je v Bolgariji preko 2000 podzemskih jam, vendar je samo nekaj od njih raziskanih.
Še isti dan smo si ogledali še drugo po obsegu veliko večjo jamo »Ledenika«, seveda smo morali do nje prevoziti še kakih 100 km. Jama »Ledenika« je dolga 25 km. Na povratku iz jame Ledenika smo z avtoceste visoko nad Vratci videli že od daleč snop žarkov žarometa. Ko smo prišli do našega bivališča, smo bili priča snemanju nočnega reševanja iz stene. Naslednji dan, to je bilo v petek smo bili povabljeni k podjetju »Vinoprom« v Vratca. Po ogledu velikanskih cistern in drugih naprav za shranjevanj e vina smo odšli na banket. Naslednji dan smo imeli namen preplezati še eno smer. Zadnji dan v Vratcih.
Zgodaj zjutraj nas je prebudil oskrbnik weekend hišic in nas seznanil s programom tega dne. Pričelo se je pripravljanje za odhod. Med tem sem opravil še nekaj obiskov pri naših sosedih Poljakih in Čehih. — Do nameravane plezalne ture pa ni prišlo, ker sta bila moja tovariša utrujena od prejšnjega dne.
V soboto dne 21. 9. smo jemali slovo od bolgarskih tovarišev. Alpiniada je bila končana. Po kosilu, na katerega so bili povabljeni tudi vsi bolgarski alpinisti — (vseh udeležencev nas je bilo preko 300) — je bil pregled posameznih alpinističnih enot in razdelitev diplom, dva alpinistična odseka iz Sofije in Varne pa sta dobila alpinistične prapore. Posebna zahvala je bila izrečena inozemskim alpinistom. Tudi mi smo prejeli darila. Pri večerji smo se še zadnjikrat zbrali s češkimi, poljskimi, romunskimi, nemškimi in avstrijskimi alpinisti. Pri tem naj omenim, da so se ruski alpinisti poslovili od nas že pri Rilskem samostanu, od koder so odšli v pogorje Maljovica na alpinistični tečaj. — Pri večerji so bili navzoči še vsi naši bolgarski spremljevalci iz Vratc in župan mesta Sofije, ki nam je zaželel srečno pot v domovino. — Ta večer smo res mislili in govorili samo še o domu. — Za Jugoslovane je bil rezerviran voz ob 12. uri naslednji dan, toda mi smo sklenili, da odpotujemo že zjutraj z ekspresnim vlakom, zato smo se že pri večerji poslovili od prirediteljev alpiniade in ostalih inozemskih tovarišev ter se zahvalili za gostoljubnost.
Kamnik, dne 4. oktobra 1963
Pavel Kemperle
ZMAGE NAD GORAMI
V opisih gorskih vzponov in v razpravah filozofov alpinizma beremo o človekovi zmagi nad goro. Zlasti kadar o takih podvigih poroča časopisje — tudi naše — je vse naježeno napihnjenega zmagoslavja. Stvar je podobna pisarjenju o osvajanju vesolja in astronavtiki, ko človek od vesolja ni osvojil niti atoma, pa že govori o medzvezdni plovbi. Walter Bonatti je skupno z Zapellijem z njemu lastno tehniško preračunljivostjo in fizično sposobnostjo »premagal« Walkerjev steber Grandes Jorasses pozimi po Cassinovi poletni smeri. Doslej največja čista alpinistična zmaga v Alpah, pravijo! Takoj za njim sta prišla Rene Desmaison in Jacques Batkin, ki sta že dolgo gojila iste namene. V dveh dneh sta opravila isto kot Bonatti v domala tednu dni. Še večja zmaga? Bilo je tako, da jima drugega tudi ni kazalo, saj bi ju snežno neurje sicer požrlo, uničilo, odpihnilo. Da sta prehitela čas, sta morala v steni pustiti večino opreme, železja, jedi, obleke. Od zadnjega klina naprej je bil vzpon le še umik pred silami narave, panični beg ne glede na vsa tveganja, igra na eno samo karto; samo še Hamletov »to be or not to be«, samo še za biti ali ne biti. In le za las je manjkalo.
Desmaison zaključuje svoj poznavalcu gorske narave vprav grozljivi opis (La Montagne, oktober 1963, str. 114) bega iz stene z naslednjim priznanjem svojih občutkov na vrhu, ob rešitvi: »Pauvre homme, ou est ta victoire? II y a quelques instants seulement, tu etais simplement heureux d’etre encore vivant. — »Bedno človeče, le kje je tvoja zmaga? Komaj nekaj trenutkov je tega, ko si bil srečen, da sploh še živiš.« Končno iskreno javno priznanje samokritičnega človeka.
Tako je s človekovimi zmagami v gorah in nad naravo sploh. Vsaka planinska kavka se lahko kadarkoli usede nad še tak previs, vsak pajek ga igraje prepleza, vsak kondor bi se dvignil nad slednji himalajski vrh. Sleherni gams je fizično desetkrat sposobnejši od najutrjenejšega človeka, stokrat hitrejši, če le-ta izgubi svojo tehniko, da se znajde gol v gorah. Zato dajmo, prenehajmo že z našimi »zmagami«, ne smešimo samega sebe. Lastna telesna nemoč, to je vse kar lahko premagamo z duševno silo in pa — seveda — z dobro, ne boljšo tehniko. Gora ni sovražnik, ne napada nas in nič nas ne sili k njej. Vse, kar v njej vidimo, je zgolj odraz nas samih. Gora samo je. Hvaležni ji bodimo, ne pa sovražni. Tako nam bo nudila največ v teh časih opasnega človekovega odtujevanj a naravi.
France Avčin
