Tine Orel
NARAVNE KATASTROFE v gorah se pripete, vendar jih čas in razdalja zagrne s prizanesljivim plaščem pozabe. Pred katastrofo v Longaronu so poročali o velikanskem zemeljskem plazu blizu sedla Tanusin v sovjetskem Daghestanu (turško »gorata pokrajina«) med Kavkazom in Kaspiškim morjem. 200 milijonov m3 zemlje se je v 6 dneh premaknilo 2 km daleč z vsem kar raste na tamkajšnji grudi. Reka Močoh se je zajezila in 7. okt. je bilo že 44 ha jezera, globina 70 m. Pravijo, da zaradi dežja, kdo bi to vedel!
POLJAKI so tudi l. 1963 poslali ekspedicijo v Hindukuš, je Chwaszinski že l. 1960 požel lepe uspehe obenem z Japonci. Kljub Visokogorski je l. 1962 spet organiziral ekspedicijo v dveh grupah Poznanj — Krakow. Obe grupi sta imeli lepe uspehe. Prvo je vodil Zierhofer, drugo Biel, Poljaki so se l. 1962 uveljavili tudi kot geografi. Tretja poljska ekspedicija v Hindukuš l. 1963 je imela smolo, njen pratež je prepozno dospel v Afganistan.
MEJA MED PAKISTANOM IN KITAJSKO še pred kratkim ni bila določena. To je bilo upoštevanja vredno dejstvo za vse ekspedicije, ki bi bile rade v tem mejnem predelu nastopile. Zdaj so se spričo trenja med Indijo in Kitajsko le zmenili za naslednjo mejno črto: glavna razvodnica v Karakorumu med Indusom in Tarimom, vzhodno sedlo Muztagh, vrh K2, Broad Peak, Gašerbrum II, sedlo Indirakola, vrh Teram Kangri na sedlo Karakorum.
NANGA — PARBAT je imel v letu 1963 spet nemške goste. Bili so Kinshofer, Scheck, Haller, dr. Karl Herrligkoffer. Slednji je prišel za svojimi z letalom. Ogledovali so 1500 m visoko južno steno Nanga Parbata, najvišjo steno na zemlji, doslej še nepreiskano in nerekognoscirano. Zadnjo Herrligkofferjevo ekspedicijo preko severozapadnega pobočja imenujejo Nemci začetek direttissim v Himalaji. Tudi južno steno so si šli ogledovat z namenom, da najdejo prehod. Ogledniška akcija je stala 28 000 mark, vsak udeleženec je moral prispevati po 2000 mark. Prišli so do višine 5000 m in to po takem svetu, ki ga plazovine ogrožajo. Kako bo smer dalje potekala, niso mogli ugotoviti. Stopiti bo treba še na Rupal Peak (5971 m), ki stoji nasproti južne stene Nanga Parbata.
Herrligkofer je že začel pripravljati ekspedicijo za l. 1965, največjo v zgodovini Nanga Parbata. Cilj ekspedicije ne bo samo južna stena, ampak tudi vzpon na vrh po južni strani, sestop pa po vzhodnem grebenu. Sestopajočim bo prišla v pomoč druga grupa, ki bo pripravila višinske tabore, nato pa bosta obe grupi sestopili v bazo, ki bo v Rupalu (3600 m). Na Srebrno planoto pod vrhom Nanga Parbata bodo opremo za višinske tabore odvrgli iz letala. Pravi, da to ne bo težko in da bo k uspešni izvedbi tega velikega načrta mnogo doprineslo.
Nanga Parbat (8125 m) pomeni »golo goro« ali tudi »kralj gora«, Nemci pa ga radi imenujejo »usodno nemško goro«. L. 1953 je prvi sam prišel na vrh Nanga Parbata Hermann Buhl, enkratno dejanje v zgodovini alpinizma in himalaizma.
ŠPANIJA je pred nekaj leti začela z ekspedicijami v Južno Ameriko. Morda so kot bled odsev nekdanjih conquistadorjev, vsaj od rok jim je do zdaj na ekspedicijah šlo. Drugo je vodil spet Jose Anglada, bila je čisto alpinistična, imenovala pa se je Expedicion »Barcelona« a los Andes del Peru 1963. Organizirali so jo privatniki.
VAUCHER, zelo renomirani plezalec iz Ženeve, ki je bil l. 1960 na 8222 m visokem Dhaulagiriju, se je oženil z zelo sposobno plezalko Yvette Pillard — Attinger. Vaucher je z njo zmogel najtežje smeri v Vzhodnih in Zapadnih Alpah, l. 1962 pa je z Loulou Boulaz in Michelom Darbellayem poskusil preplezati severno steno Eigerja. Moral pa je obrniti na »rampi«, ki je že v zgornjem delu stene.
VILEM HECKEL je ime češkega alpinista — fotografa, ki se že nekaj časa pojavlja v najboljših evropskih alpinističnih revijah s svojimi dovršenimi posnetki, ki jih štejejo med najboljše v današnjem času. Fotografiral je na Kavkazu, Visoki Tatri, Elbsandsgebirge in v Alpah. Njegov vodilni motiv je: Človek v gorah. In vedno ga perfektno zrežira. V Pragi je imel lani razstavo. V treh tednih si jo je ogledalo 130 000 obiskovalcev, razstavo je prenašala tudi televizija.
ALTAJ je bil donedavna meglen geografski pojem, zadnja leta pa postaja čislan center za dopustnike pod platnenimi strehami iz vse SZ, predvsem pa iz dežel, ki so Altaju bliže. 1700 letnih taborišč sprejema poleti lovce, ribiče, alpiniste, izletnike, brodarje. 88 poldnevnik loči zapadni ruski Altaj od vzhodnega mongolskega. Južni in centralni del Altaj a ima visokogorski značaj, najvišji vrh je Beluha (4540 m).
HELIKOPTERSKE NESREČE so se že pripetile v Dauphineji. Na ledeniku la Meije je helikopter reševal ponesrečeno planinko, pa ga je vrglo v skale, vsa posadka je bila mrtva. Nekaj dni nato je helikopter interveniral na Pointe de Chamois (3317 m). Policijski helikopter je prav tako startal iz Grenobla, in spet so se smrtno ponesrečili vsi trije reševalci. Helikoptersko pristajališče 448 m pod vrhom Mt. Blanca pa je menda že dejstvo.
SAHARA ima tudi gore, vredne, da jih obiščejo ekspedicije. Od 4. marca do 25. aprila 1963 je bil v Sahari akademski alpenverein iz Münchna in DAV. Z unimogom in VW so predejali 12 000 km po puščavi. Najprej so se povzpeli na 6 vrhov v pogorju Akakus v Libiji, visokih do 1260 m. Bile so tu težavnosti do IV. stopnje. V Alžiriji so obrali 19 vrhov v pogorju Tassili in Ajjer do višine 1360 m s težavnostjo do V. stopnje. Nato so šli še v Hoggar in Ilamane in se tu povzpeli na 2763 m, najvišji vrh v Hoggarju. Bili so v Sahari na 37 vrhovih, od tega je bilo 35 prvenstvenih vzponov.
SOVJETSKA ZVEZA je zadnja leta začela močno pospeševati turistični promet. »Bolje je enkrat videti kot stokrat slišati«, s tem geslom propagirajo obisk SZ. Predstojnik Instituta Vladimir Višnjakov je o potnih olajšavah izjavil naslednje: »Sovjetsko vizo danes dobiš že v petih do sedmih dneh in to zastonj. Formalnosti okoli prehoda čez mejo so se zelo poenostavile.« Ni čuda, če je l. 1962 iz 120 držav prišlo v SZ okoli 1 milijon turistov, medtem ko so jih, npr. v l. 1956 našteli komaj 486 274 iz 84 dežel.
PETROLEJ slutijo geologi pod Alpami. Vzhodno alpski apnenec sega preko Dunaja proti severu in tu rastejo vrtalni stolpi. Če je nafta tu, zakaj ne bi bila še drugod v predalpskem svetu.
RADOVAN KUCHAR, češki mojster športa, je l. 1962 vodil 15 čeških alpinistov v Kavkaz. Rusi jim niso dovolili plezati 2000 m visoko severno steno vzhodnega vrha Šhare (5184 m), ki je del orjaške stene Bezengi. Po vojni so jo ruski plezalci prečili v 19 dneh. Prečenje velja še danes kot najdaljše plezalsko dejanje na Kavkazu. Studnička in Černik sta odšla v steno brez dovoljenja Rusov in brez vednosti Kuchara. Že prvi dan ju je pokopal plaz. Kuchar, Zibrin in Kopal pa so preplezali 2000 m visoko severno steno Dych-Taua v 19 urah z enim bivakom. Ta tura spada med najtežje na Kavkazu in je l. 1954 zanjo dobil Vitalij Abalakov zlato medaljo. Drugo in tretjo ponovitev so izvršili Rusi l. 1957 in l. 1962 (Jerohinem in naveza iz Moskve, Pipin s tovariši iz Leningrada). Ko je Kuchar prišel iz Dych-Taua, so mu za l. 1962 prepovedali nadaljnje udejstvovanje v Kavkazu, ko pa je prišel domov, je bil za dve leti izključen iz vodilnega moštva češke alpinistike. Vzrok: premalo je pazil na člane svojega moštva.
Iz Kavkaza še to: 107-letni Čoka Zalihanov se je lani povzpel na 5629 m visoki Elbrus. Grupo je vodil njegov sin. V višini 3900 so bivakirali. Zalihanov je vse zlahka prebil kakor ostalih 200 udeležencev ture. 107-letni starec je bil na Elbrusu 208-krat.
NORSKAY TENZING, svetovnoznani sirdar iz Darjeelinga je bil po sestanku himalajcev, ki spadajo med veterane Everesta, gost »Inter Nationes« v Bonnu in v neki kasarni v Mittenwaldu, kjer so mu pokazali najmodernejše reševalne priprave nemške vojske. S helikopterjem so ga odpeljali v Wetterstein, da je bil priča reševanja iz stene. Tenzing v Darjeelingu šola Šerpe in tudi indijsko planinsko vojsko.
RAČUN ZA REŠEVANJE pod severno steno Matterhorna pri smrtni nesreči bavarskega alpinista Lentnerja je znašal 4209 sfr. Na osem gorskih vodnikov odpade 800, na letalo 320, na letalca Geigerja 869 sfr. itd. Lentnerja je zadel kamen, mu razbil čelado in ga močno ranil, vendar je naveza sama sestopala do vznožja stene, kjer je Lentner podlegel zaradi izgube krvi. V steno je s Haiderjem vstopil prepozno (ob 6 uri). Njegov plezalski dnevnik vsebuje mnogo najvidnejših tur, posebno v Dolomitih.
ROYAL ARMY MEDICAL COLLEGE v Milbanku (vojni medicinski zavod) v Južni Dakoti je priredil posvetovanje 200 znanih alpinistov in vojaških zdravnikov. M. P. Ward iz londonske klinike je povzel, da morajo v visokih gorah ekspedicije računati z naslednjimi boleznimi: akutna gorska bolezen, akutni pljučni edem, trombotična stanja, ozebline, infekcije v dihalnih in prebavnih organih. Šerpe je pa — za povrh — treba upoštevati kot vir vseh mogočih infekcij.
MATTHIAS REBITSCH je bil l. 1963 na daljši predavateljski turneji po Poljski. Rebitsch je bil pred vojno znan po svojih vzponih v Laliderer, po vojni pa zaradi andinističnega delovanja v Puna de Atacama.
NOETOVO BARKO na Araratu še vedno išče Amerikanec John Libi, rojen v Bolgariji. Ararat se dviga na sovjetsko-turški meji 5165 m visoko. Že car Nikolaj II je ne dolgo pred Oktobrsko revolucijo finansiral veliko akcijo in so objavili, da z uspehom. Kaže, da je Libi manično zagledan v to biblično zadevo, ko se je s četrte ekspedicije vrnil brez uspeha (24 mož, 5 milijonov din stroškov), je izjavil: Zame je to moje poslanstvo. Strokovnjaki pa pravijo, da gora Ararat s podatki o Noetovi ladji v bibliji nima nobene zveze.
KANALIZACIJO so zaradi tifusne epidemije v Zermattu začeli urejevati. Bilo je 400 bolnih, trije so umrli. Stroški za kanalizacijo so preračunani na 5 milij. sfr., kar je čedna vsota.
AVSTRIJSKO-SOVJETSKO DRUŠTVO je avgusta 1963 imelo v gostih 15 sovjetskih alpinistov, med njimi tudi alpinistko Lidijo Romanov. Ostali so bili zelo vidni zaslužni mojstri športa: Jakob Arkin, Borovikov in Kiril Kuzmin. Borovikov je predsednik Federacije alpinizma ZSSR, dolgoletni tovariš v navezi V. Abalakova. Kuzmin je bil na petih sedemtisočakih, med drugimi na Pik Komunizma v Pamiru. Poleg njih so bili v Avstriji še trije mojstri športa. Dajbog, Kaunov in Tur. Razen slednjega so bili vsi starejših letnikov. V SZ je 36 zaslužnih mojstrov športa in okoli 300 mojstrov športa. Imajo kakih 50 000 alpinistov, ki se lahko merijo s povprečkom v nemških in avstrijskih »hochturistengruppen«. Federacija ima 1 milij. članov in je l. 1963 praznovala 40-letnico obstoja. Posebnih tur Rusi niso naredili, ker so imeli smolo z vremenom. Borovikov in Arkin sta izjavila, da v SZ niso podvomili v kitajski uspeh na Everestu. Wang — Fu — Čou je v Moskvi vrtel film o vzponu na Everest. Vodilni trije kitajski alpinisti da so v resnici mojstri svojega športa. Isti vir napoveduje kitajsko-pakistansko ekspedicijo na K2. K tej »aziatski« ekspediciji je Kitajce povabil Pakistan.
L. 1961 so — po istem viru — v zapadni steni Kirpiča (= opeka – Южная стена горы Кирпич) speljali nekaj podobnega, kot je saška superdirettissima v severni steni Velike Cine. 300 klinov in 200 svedrovcev, 600 m visoka stena. Baje so to dejanje močno kritizirali.
NA NORVEŠKEM IN ŠVEDSKEM se zadnje čase tudi razvija alpinizem na domačih tleh. Junija 1963 so Norvežani preplezali 1000 m visoko steno Skarfjell (Innerdalen). Plezalca Apdal in Vigerust sta izjavila, da jo ocenjujeta s VI+ , A2 — A3. Blizu Narvika so pozimi prišli na Stedtind, vodil je Arne Naess, ki je l. 1950 vodil ekspedicijo v Hindukuš na Tirich Mir (7700 m). Vzpon na Stedtind je terjal skrajne napore. Švedi so pozimi 1963 prišli na 1700 m visoki Tuo-lpagorni v masivu Kebneka j (najvišji vrh 2123 m). Rabili so dva bivaka pri minus 15 C in 23 ur čistega plezanja. Turo štejejo kot začetek zimskega alpinizma na Švedskem.
SEVERNA STENA MATTERHORNA je do poletne sezone 1963 zabeležila 35 vzponov. L. 1963 so bili v steni med drugimi tudi Italijani Brignolo, Castelli, Mellano in Perego. Mellano in Perego sta l. 1962 preplezala Eiger. V Matterhornu jih je ujel vihar. 11. avg. so odšli iz koče Hornli, 18. avgusta so stopili na vrh kot druga italijanska naveza.
KUBA se pod Castrovim vodstvom tudi uvršča med turistične dežele in pri tem postavlja na tržišče tudi svoje gore. Nad Karibskim morjem je Sierra Maestra z 2560 m visokim Pico de Turquin. Vzpon na ta vrh je častna dolžnost partijskih kandidatov kubanske socialistične stranke.
SUPERDIRETTISSIMA v Veliki Cini je poleti 1963 doživela že prvih 6 ponovitev. Naveze so bile naslednje: Baldessari — Maestri, Kuen — Haim — Zlabinger (Avstrija), Zeni — Ploner (Italija), Claude Barbier — Noseda (Belgija, Italija), Bonafede — Dibona — Menegus. Ponavljalci so se izrazili, da je to veliko dejanje, da pa ni interesantno.
KANJAVEC ima 1500 m visoko steno. 20/21 apr. 1963 so jo preplezali Ante Mahkota, Nadja Fajdiga in Brane Pretnar v zimskih razmerah. Natančnega opisa te ture, ki jo ocenjujejo s III — V, žal še nismo prejeli.
KOZOROGI so v Visokih Turah izumrli pred 200 leti. Salzburški škofje so celo s smrtjo kaznovali divji lov na kozoroge, toda tudi to ni pomagalo, l. 1776 je padel zadnji kozorog v Floitengrundu v Zillertalskih Alpah. Tudi v Švici je kmalu izumrl, obdržal pa se je v Aosti, v italijanskem nacionalnem parku, kjer so imeli lovsko pravico samo italijanski kralji. Od tu so jih dobili Švicarji, ki se jim je končno posrečilo zbrati kakih 700 kozorogov okoli Pontresine. Tudi v avstrijske Alpe so prenašali družine kozorogov, vendar ne sistematično in ne s posebnim uspehom. L. 1963 pa so s pomočjo vojske, ki je imela v Visokih Turah manevre, prepeljali iz Pontresine 4 kozoroge in jih spustili v prostost. Pravijo, da krmljenje ne pride v poštev, ker prej škodi kot koristi. Nabavili bodo še en par, to bo dovolj, da se bodo kozorogi razplodili tudi na tem področju Alp v skupini Venedigerja. Pobudo za to je dal OAV, nakup je podprlo tudi društvo za zaščito narave v Münchnu. V salzburškem arhivu hranijo listino o lovu na kozoroge iz l. 1200.
SEZNAM EIGERJEVCEV je bil izpopolnjen — kot 17. ponovitev so vpisali Roberta Stiegerja in Hansa Griinleitnerja, ki jima je T. Hiebeler spodbijal vzpon zaradi Grünleitnerjevih posnetkov. Dr. Max Oechslin se je za korekturo odločil po korespondenci s Stiegerjem. Seznam, ki smo ga po »Les Alpes« zabeležili tudi mi, je zaključil prvih 30 vzponov in oznanil Eiger kot goro, ki je knjižena med popolnoma odkrite. 36. vzpon sta zabeležila od 2. do 6. 9. 1962 brata Fredi in Edi Brunner.
ZAPADNE JULIJSKE ALPE se od vzhodnih močno razlikujejo, pravi neznana švicarska planinka v »Nos montagnes« konec l. 1963. V Vzhodnih Julijskih, da je vse »odprto«, vse na očeh, dobro vzdrževano, koče napol hoteli, komfortne in močno obiskane, tujski promet cvete, živa je sedanjost. V Zapadnih pa se sprehajaš po preteklosti. Tu predstavljajo sedanjost le bele ceste, zasekane v črne lesove. Po cestah drve avtomobili, 100 m od ceste pa je že samota. Bili so v Zapadnih Julijcih en teden, pa niso srečali niti enega popotnika z nahrbtnikom. Iz Trbiža so si ogledali najprej Kanalsko dolino in Belopeška jezera. Pri prvem jih je odbilo letoviško življenje, pri drugem pa je bilo živžava že manj, poldrugo uro višje ležečo kočo Zappi pa že malo kdo obišče. Avtorica ve povedati, da je zavarovana pot od Velike Ponce preko Vevnice na Mangrt iz l. 1921 danes večji del neuporabna. (Škoda, če je, je gotovo ena najlepših poti v našem gorskem svetu!) Bili so tudi na Predelu, pri Rabeljskem jezeru, na sedlu Neveja. Tu so bili manevri in »alpini so ležali na soncu kot mrtve muhe, za nič se niso brigali, stregli so le ,bratu — telesu’, utrujeni po nočnem maršu.«
Pot na Rif. Corsi so komaj našli, tako malo je uhojena. Švicarkam je bil izredno všeč razgled z Višarij, imele pa so vtis, da so predvsem nemška božja pot, danes dosegljive z dveh strani po vzpenjači, z Ovčje vasi in iz Trbiža. Z Višarij so šle peš v Zajzero, odtod pa na Rif. Pellarini in Attilio Grego, kjer so bile edine gostje. Velik vtis so nanje naredili ostanki utrdb iz prve svetovne vojne, še večjega »usodno težke« stene Poliškega Špika in Viša. In Božje police — Kugyjeve — daleč od Olimpa in njegovega božanskega špetira. Tu je bil Zevs zares brez skrbi, kadar je bežal pred jezikavo Hero, pravi pisateljica. Švicarke so obiskale nato tudi Ojstrnik in Zahomško planino, vse v l. 1963.
O slovenskem življu in slovenskih krajevnih imenih nista našli sledu. Bolj se je v zgodovino Kanalske doline poglobil R. Hoesch iz Dunaja, čigar opis ture v Zapadne Julijce je v OAZ izšel nekako v istem času, sredi nov. 1963. Kakor drugi Avstrijci tudi njega bode omrtvelost planinstva v tej alpski skupini. Pravi, da se v 30 letih za planinstvo ni nič naredilo.
ČEMU SFAC, zakaj neki je treba Švici imeti ženski planinski klub, je vprašanje, na katerega morajo funkcionarke SFAC večkrat odgovarjati. Na proslavi 100 letnice SAC v Interlakenu se je predsednica Egli ob izročanju darila predsedniku SAC odrezala na gornje vprašanje takole: SAC je moški klub, v Švici pa je mnogo žensk, ki so navdušene za gore. Sicer pa si SFAC in SAC ne konkurirata, pač pa se dopolnjujeta, med drugim tudi tako, da marsikaka članica SFAC postane življenjska in planinska družica članu SAC, saj v SFAC niso same sufražetke, v SAC pa tudi ne sami »mizogini«, zagrizeni odljudni samci. Tudi možje, ki so dejali imena goram, niso bili sovražniki žensk. Saj bi potem v Švici ne imeli vrha z imenom »Devica« (Jungfrau).
SANGAKU je naslov glasilu JCA (Japanese Alpine Club). Izhaja 58. leto. Za Sangaku je značilno, da se mu pri objavljanju japonskih Pogostih in velikih dosežkov v himalaizmu in andinizmu nikamor ne mudi. Zato Japoncem uide marsikako priznanje. Nosilci japonskega planinstva so profesorji in študentje. Kadar kaka univerza praznuj e jubilej, ga gotovo proslave z odpravo v Himalajo, Hindukuš ali v Ande, na vse kontinente. Glasilo izhaja v japonščini brez povzetkov v kakem svetovnem jeziku.
VEČNI LED V džungli južnega morja opisuje Slovencem dobro znani Heinrich Harrer, predvojni trener naše smučarske reprezentance na Krvavcu. O njegovi ekspediciji na Novo Gvinejo smo poročali. O njej je zdaj Harrer napisal knjigo, ki ji je pripravljala PM široka publiciteta v tisku, radiu in televiziji. Pri vzponu na najvišji vrh v Tihem Oceanu Carstensz-Pyramide (5000 m) je za ekspedicijo več tednov izginila vsaka sled. Harrerja je odnesla voda in padel je v slapu 20 m globoko. Cilj ekspedicije pa je bilo prečenje otoka po kartografsko neobdelani pokrajini, raziskovati planinske vrhove in običaje Papuancev, ki so še danes na kulturni stopnji kamene dobe. Zato je Harrer svoji knjigi dal naslov »Prihajam iz kamene dobe«.
Carstensz-Pyramide se zdi Harrerju najlepša gora na svetu (najlepših na svetu je cela truma, pa nič ne de, tem bolje!). Pri vzponu je bila ena izmed težav in nadlog neprestano deževje. Dalje ogromna prodišča in končno dokaj strm sneg in led, a končno je bila avstrijska zastava vendarle zasajena tudi na tem koncu planeta.
ZNANSTVENI PLEN nemških in avstrijskih znanstvenikov, ki se že več let mude v Nepalski Himalaji kot štipendisti ustanove Fritz-Thyssen, je kar zajeten. Biološka zbirka, ki so jo lani prinesli v Munchen, obsega 350 sesalcev, 1700 ptičev, 50 000 insektov, 800 fanerogamov in 1500 kriptogamov. Tako Indija kot Nepal sta dovolila, da nemški znanstveniki nadaljujejo z raziskovanji v Himalaji: meteorologi, botaniki, entomologi, zoologi, geologi, fiziki in drugi. S seboj imajo tudi najmodernejše merilne priprave za merjenje žarčenja. S pomočjo 31 šerp so opravljali kartografska merjenja celo v višini 6700 m nedvomno najvišje »delovišče« na trdnih tleh doslej. Kartografi so imeli na razpolago tudi letalo Pilatus-Porter in tako imamo zdaj 6 prvovrstnih kart za področje od Čo-Oju do Makaluja v merilu 1:25 000 oz. 1:50 000. Zanimivo je to, da so v te fotogrametrične študije vključili tudi Mt. Kenjo v Afriki, da bi primerjali usihanje subtropskih himalajskih ledenikov z regresijo tropskih ledenikov v Afriki. Izdelali so za Mt. Kenjo karto 1:5000 in za ledenik Lewis 1:2000. V Himalajo je l. 1963 prišla že sedma grupa avstrijskih znanstvenikov. Limnolog Loffler iz Dunaja je tu primerjal limnološke izsledke na Keniji in v Andih z limnološkimi raziskavami v Himalaji. Kakšne dimenzije! V prostorskem diapazonu vsaj! Zanimive so bile tudi mikrometeorološke raziskave na ledeniku Khumbu. Štirje avstrijski znanstveniki so imeli s seboj osem Šerp in 117 nosačev, delali pa so v višini 4800 m.
Avstrijci in Nemci so se pod Everestom sešli tudi z uspešno ameriško ekspedicijo pod vodstvom Normana Dyhrenfurtha in s Hillaryjevo »Himalayan Schoolhouse Expedition«. O obeh ekspedicijah smo že poročali. Uživali so tudi gostoljubje Švicarjev, ki imajo v dolini Rolwaling v Jiri svojo »Swiss Association for Technical Assistence«, o kateri smo tudi v zadnjih letih večkrat poročali. Ustanova Fritz-Thyssen bo dala tudi denar za objavo vsega tega delovanja, pri roki pa so tudi že sredstva za nove raziskovalne grupe. Poleg ustanove so znanstvenike podprle tudi razne firme, tako športna hiša Schuster v Munchenu, Maggi, celo firma Schweissfurth iz Dachaua s herta — klobasami je na seznamu mecenov, in seveda vrsta drugih znanih. DAV ima 200 000 članov. V l. 1963 je izdal 1 milijon DM za koče in pota. En sam industrijalec je lani poklonil 50 000 DM nemški planinski organizaciji. V proslavo skupščine DAV 1963 so v Ravensburgu, kjer so zborovali, priredili gledališko predstavo v stilu Abrahama a Santa Clara, Sailerjevo »Schopfungsgeschichte«, baročno dramsko pesnitev, polno švabskega »genius loci«.
VARSTVO PRIRODE na znamkah naj bi opozarjalo široke množice na to pomembno dolžnost sodobnega človeštva. Lani je češkoslovaška pošta izdala več takih znamk, ki so prikazovale razne prirodne redkosti in posebnosti iz zoologije, botanike, planinstva in jamarstva.
HINDUKUŠ je nenadoma postal dnevno geslo ekspedicionizma. O tem smo že poročali, zabeležimo še, da so šli v Afganistan tudi alpenvereinovci iz Salzburga in jih je vodil znani Marcus Schmuck, dalje Štajerci iz Leobna, ki so se tam zadržali kar tri mesece, in še Švicarji, Nemci, Italijani itd.
60 000 ZVEZKOV je imela predvojna planinska knjižnica v Münchnu. Bila je pridružena planinskemu muzeju in je njen pomen segal daleč preko nemških mej. Sredi l. 1963 je umrl dr. Buhler, dolgoletni planinski bibliotekar in bibliograf, ki se je po drugi svetovni vojni trudil za vzpostavitev zbombardiranega planinskega muzeja in knjižnice. Kot bibliograf se je uveljavil z bibliografijo Himalaje od 1801—1933.
PUSCANTURPA je južni del Huayhuaša v perujskih Andih. Junija in julija tu skoro ni padavin in tako so Švicarji, ki so l. 1963 odšli v to stran, dosegli lepe uspehe. Vrhove Puscanturpa je dr. Kinzl že kotiral, imen pa večji del še nimajo. Švicarji so prišli kot prvi na šest šestisočakov (Jarou, Kocha Cuyorayu, Cutatambo, Suerayu itd.). Ekspedicijo je vodil Hauser, med udeleženci ni bilo nobenih znanih imen. Švicarji so po vzponih potovali po Peruju, v domovino pa so leteli preko Rio de Janeira in Dakarja.
HRIBOVSKE DOMAČIJE se umikajo v dolino po vsem alpskem področju, ne samo v Švici. Tako piše švicarska revija za planšarsko gospodarstvo konec l. 1963. Člankar pravi, da je to logično iz čisto ekonomskega gledišča, ni pa tako z demografskega in državno-političnega stališča. Ali lahko pogozdene površine, kjer je nekoč živel gorski kmet, res nadomeste tvornost kmečkih družin? To je jedro vprašanja o hribovskem kmetu. V Angliji so pred 100 leti rekli, da so »ovce pojedle kmete«, po izkušnjah prve in druge svetovne vojne pa danes korigirajo svojo agrarno politiko. Zanimivo, je, da člankar ne priteguje turizma kot osnovo za ekonomsko in kulturno sanacijo hribovskega kmeta, ampak gradi svoje zaključke na zvestobi do rodne grude in družinskega izročila. To seveda še ni dovolj, vendar nikjer ni rečeno, da je ta miselnost »la quantite negligeable« pri presojanju hribovskega kmetijstva in kmetstva.
LOUIS SEYLAZ, profesor, častni član CAS in sekcije Diablerets, nekdanji urednik »Les Alpes«, znameniti planinski pisatelj, se je v gorah smrtno ponesrečil 27. okt. 1963 na Lexu v Pare aux Feyes (1866 m) nad Corbeyrierom. Vodil je svojo tradicionalno turo »Stran od uhojenih steza«, z njim je bilo 78 članov njegove sekcije. Ko so prišli do Lexa, je popeljal skupino še na vrh po ne težki plezalni poti. Pri sestopu je nekdo sprožil kamen, ki je prof. Seylaza udaril v tilnik in ga pri priči ubil. Mrtvi Seylaz se je nato valil po žlebu še kakih 200 m niže. O njegovem delu bomo še poročali.
GRAND PILIER D’ANGLE v MtBlanški skupini ima steno visoko 1500 m. 11. in 12. okt. 1963 jo je preplezal Walter Bonatti s Cosinom Zappellijem, svojim tovarišem v zadnjih letih. Najprej sta premagala 400 m ledu, ki se grezi v ozebnik pod col Peuterey, nato 600 m pečine, ki tvori vzhodno južno steno Grand Piliera, za tem ledom greben z vrha Grand Pilier na Mt. Blanc de Courmayeur. Bivakirala sta v višini 3700 m. L. 1920 se je iz srede te stene odtrgal ogromen podor, ki je spremenil videz ledenika Brenva vse do Entrevesa. V steno sta Italijana zabila 60 klinov, 7 jih je ostalo v steni, težavnost pa ni presegla V. stopnje. Bonatti je imel v Grand Pilieru že dve smeri, v severovzhodni steni z Gobbijem, z Zappellijem še severno.
