Tine Orel
VILEM HECKEL postaja fotograf št. 1 v alpinističnih krogih. Njegove posnetke imenuje Hiebeler triumf črno-bele fotografije. Eno takih je prinesla četrta številka njegove revije »Alpinismus« pod naslovom »Podoba meseca«. Slike v resnici odlikuje mojstrsko zajeta atmosfera v kavkaškem bivaku v Bezengih. Poglavitna vrednota Heckelovih fotografij je pristnost občutja in neprisiljena poza njegovih »manekenov«.
PREMAGANI VRHOVI je naslov sovjetskemu periodičnemu almanahu. Naslov ni ravno po našem okusu, vsebina pa je za Evropo zanimiva, saj predstavlja almanah povzetek sovjetskega alpinizma od l. 1958 do 1961. L. 1962 je izšel tudi Kropfov vodnik po zapadnem Kavkazu v 5000 izvodih in stane 28 kopejk, žal ne v žepnem formatu.
PAINE se imenujejo markantni stolpi v Patagoniji, visoki komaj 2700 m, vendar spadajo med najtežje dosegljive vrhove posebno zaradi ekstremno kočljivih vremenskih razmer. Poročali smo že, da so bili lani tam v gosteh tudi Angleži. Bonington pravi, da sta jim najbolj lezla v kosti vihar in mraz. Ker je zadnjih 600 m treba plezati v skrajni ekspoziciji, so sunki vetra lahko usodni. Pet tednov so čakali na lepo vreme, a veter je popustil le dve uri. Šotori jim niso mogli koristiti, zato so za višinske tabore uporabljali prenosni montažni bivak z lesenim skeletom, imenovali so ga »Hotel Britannico.«
ČEŠKI ALPINIZEM se uspešno razvija. Čehi ne zanemarjajo prodora v svet in se poslužujejo vzajemne zamenjave celo z Marokom. Maroške naveze pod vodstvom dr. Alamija so bile lani v Visokih Tatrah, češke pa so obiskale Visoki Atlas. Tudi v Estoniji je oživelo alpinistično jedro, ustanovili so sekcijo, ki šteje 130 oseb. Vadijo se, kakor pri Marseillu, na obalnih pečinah, izbranci pa gredo že tudi na Kavkaz. Poljski speleologi pa so se sporazumeli s Kubanci in na Kubi preiskali 13 jam v Sierre de los Organos. Mapirali so 21 km rovov in odkrili 13 km neznanih. Našli so ostanke tabora pobeglih sužnjev izpred 200 let.
NEMŠKI INSTITUT ZA RAZISKOVANJE INOZEMSTVA, ustanovljen pred leti v Münchenu, bo letos poslal sedmo odpravo v Himalajo. To bo prvi poskus vzpona v Himalaji pozimi, to je v arktičnih razmerah. Ekspedicijo imenujejo »Rupal« in bo preizkusila vso nemško opremo, pripravljeno za odpravo na južni tečaj, ki so jo zaradi finančnih vzrokov odgodili. Nemci bi s to himalajsko ekspedicijo radi preplezali 4500 metrov visoko južno stran Nanga Parbat, najvišjo steno na svetu. Udeleženci so mladi, nova imena, nekaj je seveda izkušenih mož, vodil jih bo dr. Karl Herrligkoffer: Albert Bitterling, Hans Worndl, Erwin Bamberg, Plangger, Reinhold, Lapp in Obster. Dnevnik, kakor je v načrtu, je takle: 31. jan. 1964 gre tovor iz Munchena v Genovo, 17. febr. prispe v Gilgit, v treh, štirih dneh prispe ekspedicija v dolino Rupal v bazni tabor (3800 m). 4. maja 1964 se ekspedicija vrne v Mtinchen. S finansiranjem imajo težave, pomagajo si s pozdravnimi dopisnicami (10 DM), ki bodo opremljene s posebno pakistansko znamko, prinesle pa bodo pozdrav in podpise vseh sahibov in prstne odtise šerp. — Te dni smo izvedeli, da ekspedicija ni uspela.
DHAULAGIRI II v centralnem Nepalu je bil cilj avstrijske ekspedicije, ki jo je l. 1963 priredila Avstrijska himalajska družba. Vodil jo je 24 letni Eidher, njegov namestnik je bil zdravnik dr. Kubiena, člani geolog dr. Fuchs, geograf H. Fischer, alpinistični team pa so tvorili Gstrein, Kulhavy, Huber in Weissensteiner. Cilj alpinistov je bil najti dostop na Dhaulagiri II, III, IV in V s severa. To so poskušali že Angleži in Japonci, a brez uspeha. Avstrijci so prišli do višine 6000 m, imeli pa so velike težave zaradi pogostih snežnih metežev in pomanjkanja nosačev. 7. febr. 1963 so šli iz Dunaja in šele 15. maja so na 6200 m pod Dhaulagmjem II namestili tabor IV. V naslednjih dneh so dosegli 7000 m. Naprej niso mogli, ker so jim zboleli šerpe, pa tudi vreme jim je ukazalo vrnitev. 21. avg. 1963 so se vrnili na Dunaj. Ugotovili so, da je veriga Dhaulagirijev s severa sicer pristopna, vendar je treba bazni tabor postaviti više in imeti več nosačev.
MED ZEMLJO IN NEBOM je naslov knjigi, ki jo dobite tudi v naši centralni planinski knjižnici. Napisal jo je Gaston Rebuffat, ki je po njej posnel tudi film, s katerim potuje po Evropi. Že knjiga s svojimi ilustracijami predstavlja izreden dosežek v ponazarjanju gorskih lepot, kaj šele film! Nemcem ni bil všeč njegov romantično-sentimentalni odnos do gora, češ, nekoč je bilo to značilno za Nemce, zdaj pa, po drugi vojni, to ni več. Kdor bi v Nemčiji Rebuffata v tem posnemal, bi bil smešen. Film je sijajen, ni pa velik po svoji umetniški strani, čeprav je vodil kamero Tairraz. Je le ilustracija, slikanica k nekemu predavanju, ki je sicer lahko dovršeno, filmu pa jemlje možnost, da bi se v resnici razvil. Umetnik se z delom predstavlja, ne odkriva.
ANGLEŠKI PLEZALCI so se v zadnjih letih spet pojavili v najtežjih alpskih smereh, tako da lahko v določenem smislu govorimo o renesansi angleškega alpinizma. Dober je njihov povpreček, imajo pa tudi plezalski vršiček, ki je kos modnim najtežjim smerem v Zapadnih Alpah, dobimo jih pa tudi v Karwendlu, Wilder Kaiserju in v Dolomitih. Zmogli so Bonattijev steber, Eiger, Punta Tissi, Laliderer in direttissimo v Predigtstuhlu. Kaj pa počno ameriški ekstremisti, smo pa že poročali. V El Capitanu so petkrat bivakirali stoje v stremenih! V dobro pa je treba zapisati, da televizija in časnikarija pod El Capitan ni navalila.
HRIBOVSKO PREBIVALSTVO v francoskih Alpah narašča, pravi Germaine Veyret — Verner v La Montagne 1963/XII. Optimizem je sploh značilen za francosko populacijo zadnja leta. Štetje v l. 1962 ugotavlja stalno naraščanje rodnosti in upadanje smrtnosti, ugotavlja pa tudi, da se v severnih francoskih Alpah procent prirastka stalno veča. Vendar ne povsod: Kmečka zaselja v visokih hribih se še naprej depopularizirajo, medtem ko naraščajo zimski športni centri, širna področja sredogorja pa še iščejo svojo smer v prihodnost, Alpe stoje pred velikimi spremembami v prebivalstvu, zato niso odveč študije o gibanju prebivalstva, ki gre mestni civilizaciji v velikih višinah nasproti. To gibanje na nekaterih sektoi-jih ni mogoče ustaviti, bo pa treba zagotoviti velike cone tišine v tem gorskem urbanizmu. Druga svetovna vojna pomeni v demografiji francoskih Alp prelomnico. L. 1906 je bilo tu 920 000 prebivalcev, l. 1962 1 031 279, od tega 731 000 v severnih francoskih Alpah. Po Raoulu Blanchardu gre za tisto alpsko in predalpsko področje, na katerem so človeški in gospodarski odnosi ozko povezani z gorami. Do l. 1946 je posebno v južnem delu francoskih Alp prebivalstvo upadalo, po l. 1946 pa je povsod začelo naraščati, sprva zmerno, po l. 1954 pa vedno hitreje, tako da je v severnih Alpah od 827 628 v l. 1954 do l. 1962 naraslo na 953 203, torej za 15,1 %, nekoliko nad francoskim povprečkom. Prirastek ne poteka samo iz rojstev, ampak tudi iz močnega priseljevanja. Sodijo, da so trije departmani Haute Savoie, Savoie in Isere v 8 letih sprejeli 60 000 priseljencev iz vseh krajev Francije. Priteguje jih lepa narava s športi, ki jih omogoča, še bolj pa najkvalitetnejša industrija v naj dostopnejših in najbolj urbaniziranih dolinah. V prebivalski aglomeraciji okoli Grenobla je od 48 810 priseljencev zajel 32 062 Grenoble sam. V istem času pa so se kmečke občine še nadalje praznile. To je bilo posebno vidno od l. 1954 do l. 1962, predvsem v sredogorju v Prealpah in južno od Grenobla. Kljub nekaterim turističnim centrom se je držal samo Vercors, medtem ko so kraji Chablais, Giffre, Bauges in Chartreuse podlegali pravi »hemoragiji« in izgubljali od 18% do 7,3% prebivalstva. Upadanje je šlo zgolj na račun izseljevanja, saj je bilo rojstev 15 let vedno več kot smrti. Izseljujejo se mladi ljudje, to pa jemlje življenje kmečkim občinam, ker jim v hitrem tempu niža število rojstev, niža število prebivalstva pod neobhodno potrebni minimum (300), veča procent starejših in starih ljudi in manjša procent mladih. V departmanu Haute Savoie je bilo l. 1876 205 občin s 500 do 2000 prebivalcev, l. 1962 komaj 111. L. 1867 so našteli 30 občin z manj kot 300 prebivalci, l. 1962 102 taki občini. To izseljevanje ni potekalo samo zaradi privlačnosti mest, marveč je v glavnem vzrok to, da se majhna, vedno manjša posestveca v moderni mehanizirani civilizaciji ne morejo več obnesti.
Veyret — Verner pravi: »Kmečko stisko v hribih bomo rešili samo z živinorejo in s pridobivanjem specifičnih prvovrstnih pridelkov, vendar z novimi prizadevanji za kooperacijo in organizacijo«. Povprečna starost kmetov je visoka (večkrat nad 50 let), mladi kmetje pa večajo prebivalstvo industrializiranih dolin ali novih zimskošportnih centrov. Demografsko so se močno razširile doline in mesta z močno razvejano industrijo, predvsem z metalurgijo visoke kvalitete (soteska Grenoble, soteska Avve de Salanches, soteska Annecy, kjer je prebivalstvo naraslo od 22,7% do 40% od l. 1954 do l. 1962). Urbanizacija se je v teh okoliših v teh letih izvršila v različnih oblikah. Zdaj živi tu 49,9% prebivalcev v krajih nad 2000 prebivalcev (l. 1954 samo 41,3%). Istočasno pa v obližju teh novih aglomeracij rastejo zimskošportni centri, nekak komplementaren pojav. Ti centri dobro žive prav zato, ker so blizu mest, saj odtod prihaja v centre glavni del konzumentov. Absolutna številka porasta stalnega prebivalstva v turističnih centrih seveda ni tako velika. Tako letovišča kot zimovišča ali pa kraji z obema sezonoma sprejemajo impozantno število sezonskih prebivalcev. če sodimo po zelo enostavnem pokazovalcu, dnevni konzumaciji moke, taki kraji v sezoni popetorijo ali celo podesetorijo svoje prebivalstvo. Pa tudi absolutne številke so zanimive: La Clusaz, ki se je komaj začel razvijati, je od l. 1921 do l. 1962 narasel od 839 na 1171 prebiv., Megeve od l. 1954 do l. 1962 pa za 27,68%, Chamonix za 34,11% (od 7643 1. 1954 na 9587 v l. 1962), St. Gervais je v istih osmih letih pridobil 614 prebivalcev. Občine v območju Mt. Blanca imajo zdaj 15 624 prebivalcev, od l. 1861 so prebivalstvo podvojile. Toda Chamonix obravnavajmo posebej. Proces naraščanja prebivalstva je tu povsod šele na začetku, se šele izpolnjujejo turistični plani v celi vrsti krajev. Flaine bo razpolagal z 9000 posteljami, Tarentaise z 20 000 v treh krajih, ne glede na to, da Courchevel že ima 7000 postelj. V 20 letih bo imela Tarentaise 80 000 postelj, kar pomeni 100 000 dodatnih prebivalcev za nekaj smučarskih mesecev. Kaj to pomeni za bodočo urbano civilizacijo teh gorskih krajev, kaj cest, telekomunikacij ipd.! Ti kraji gredo torej časom »urbane civilizacije« v gorah, časom urbanizma v gorah naproti. Ob simpatičnih počitniških hišicah, raztresenih že dalj časa po hribih, rastejo veliki hoteli, trgovine, najrazličnejše nepremičnine za bivališča, večji del grajene z dvomljivim okusom. V naglici se določajo smučišča v višinah nad 1500 m v bližini novih naselij.
Težko je govoriti še o »modi«, če pa je val smučarije vsako leto večji, če smuča ne samo mladina, ampak tudi »starina«, če je evakuacija mest tudi pozimi vedno bolj potrebna zaradi stika človeka z naravo. Gorata pokrajina se opremlja za to, se zelo hitro spreminja, tako da ji je ogrožen prvotni smisel, da se trpinčeni meščan v njej sprosti, doživi »dezintoksacijo« in spremembo. Zato je alarm varuhov narave razumljiv. To ni alarm zoper »vrnitev k naravi«, ki si ga vsi želimo, marveč skrb za to, da bi gora v jutrišnji civilizaciji mogla odigrati svojo vlogo. Jasno je, da to ni krik zoper ugodnosti, ki jih nudi mehanizacija, vendar je treba najti pri tem določeno mejo in ne premeščati ravninski urbanizem in njegove sporne metode v gore.
Alpe stoje pred odločilno prelomnico v svoji demografski, ekonomski in socialni zgodovini. Emigracija kmetov se nadaljuje, vendar je dosegla svojo zgornjo mejo, priseljujejo pa se industrijski kadri, številnejši od izseljenih kmetov, pridružuje se sezonsko vseljevanje smučarjev in turistov. Aristokratskemu letnemu turizmu v večjih centrih se je pridružil številnejši — zimski. Individualne kmetije se opuščajo in nadomeščajo z bolje organizirano intenzivno agrikulturo in kvalitetno industrijo. Alpska pokrajina dobiva novo podobo. Vhodi v alpske doline se hitro industrializirajo, tu rastejo večja in manjša mesta. Predalpski masivi okoli teh, ki imajo manj pogojev za smučanje in alpinizem, se naglo depopularizirajo in pričakujejo, da se bo ob vaškem življenju le razvil tudi turizem ali pa, da bo vse skupaj prekrila gozdna samota. Velike notranje transverzalne doline s svojimi elektrocentralami in elektro-metalurgijo in kemijo v svojem razvoju stagnirajo in bodo morale misliti na preusmeritev svojih dejavnosti. Visokogorje, kraljestvo ledu, pečine in snega stoji pred svojo veliko »usodo«, povezano z vsem ostalim alpskim svetom, z ostalo Evropo in z urbanizacijo v Evropi sploh. Zato razmišljajmo o specifičnem urbanizmu gora in zavarujmo znotraj njih velike cone, ki bodo v resnici kraji dezintoksacije, sprostitve in razmišljanja o jutrišnjem svetu. Bodimo optimistični, obenem pa budni. — Francoski avtor za mali košček naših Alp ne more biti prerok. Določena adaptacija njegovih misli pa je ali pa vsaj — bo prejkone potrebna tudi pri nas.
RAZSTAVA PLANINSKE LITERATURE je tudi v programu 70-letnice našega planinstva, žal, še neuresničena, ker čakamo na istočasno razstavo »Gora v podobi«. »Tudi« pravimo zato, ker smo v začetku l. 1964 v švicarskem planinskem glasilu brali, da je tako razstavo priredila centralna biblioteka v Zürichu. V Švici intenzivno goje tudi planinski pejsaž. Tudi v jubilejnem letu so imeli Nyfelerjevo razstavo s to tematiko, tradicijo tega slikarstva pa so počastili tudi z imenitno publikacijo, o kateri bomo še poročali. Ob jubileju SAC je glasilo telesne vzgoje, oficielni organ švicarskih telesno vzgojnih, telovadnih in sorodnih organizacij pisalo, da je planinstvo za telesno kulturo nepogrešljiva vrednota, osrečujoča, zdrava, vedra in smiselna.
SAMO PREVENTIVA je učinkovito sredstvo zoper nesreče v plazovih, tako sklepa IKAR (Mednarodna komisija za reševanje v gorah). 85 % vseh plazov sprožijo smučarji sami in samo 20 % zasutih si ohrani življenje, če je reševalna služba pri roki vsaj v prvih dveh urah, potem ko je sprožila maso svojih šiber bela smrt. Zato predlaga IKAR, da morajo koncesije za žičnice in vlačilke vsebovati tudi vse ukrepe za reševalno službo na pistah in okoli njih.
UMIK LEDENIKOV zaznamujejo že več let. Mi jih v naših domačih Alpah nimamo na pretek, a še o teh dveh, ki uživata precejšnjo popularnost, zadnja leta ne pišemo več. Tisti pod Skuto obrača svoje razorano lice v svet, ki nam je zadnja leta težje pristopen, je pa gotovo eden najbolj zanimivih v vseh Alpah, saj sega do višine 1700 m (stalna plaznica Pod Podami pod Planjavsko Babo je celo v višini 1000 m neuničljiva). Iz Zapadnih in Vzhodnih Alp leto za letom poročajo, da se ledeniki krajšajo in tanšajo. Na priliko — v Dachsteinu so po l. 1900 izgubili 20 do 25 % površine in še več prostornine (ledeniki Edelgries, Gosau, Torstein, Schladming, Halstattski in Schneeloch nad Salzkammergutom in Ennstalom). Kdo bo bdel nad Triglavskim ledenikom, ki mu je bil dolga leta prof. Pavel Kunaver zvest oglednik in kronist?
ZNAN GLACIOLOG je bil 64 letni dr. ing. R. Finstenvalder. Mnogi naši alpinisti ga poznajo kot raziskovalca Nanga Parbata, l. 1928 se je udeležil ekspedicije DAV na Alai-Pamir, sicer pa je njegovo življenjsko delo v kartografiji in fotogrametriji, v geofizikalnem letu pa je vodil mednarodno ekspedicijo na Gronlandijo. Konec l. 1963 je v Miinchenu umrl.
204 000 ČLANOV šteje DAV v svojem 95. letu, med temi 22 500 mladih ljudi. To je za zapadne pojme lepo število. Finančno pa DAV kljub »boomu« ne stoji najbolje. Društveni bilten »Mitteilungen« bo odslej izhajal samo šestkrat na leto, vsak član bo moral prispevati 2 DM več kot dosedaj! Samo za ekspedit plačajo 120 000 DM), članarina znaša 16 DM na leto.
840 TEKMOVALCEV in 203 tekmovalke iz 35 držav je sodelovalo na olimpijskih igrah v Innsbrucku. Oficielnih spremljevalcev so imele vse ekipe 389, kar tudi ni malo, zadnja a ne najmanjša velesila — časnikarija se je zimske olimpiade udeležila z armado 1000 peresarjev, ki so vihteli svoje »pero in drevo« za tisk, radio, televizijo in kar je še podobnih dopovedovalcev »javnega mnenja«, ki jim sedaj že ni več nikamor več uiti. Radio emisija »Horizonti« je Avstrijcem očitala slabo organizacijo, na kar ji je innsbruški župan dr. Lugger očital »izdajo domovine«, drugi vidni mestni možje pa, da je to »svinjarija«, ne pa zdrava kritika, da kritiki za take sodbe niso kvalificirani ipd. Ker je včasih težko ugotovitvi zdravstveno stanje kritike in še težje, kdaj so kritiki zares kvalificirani, denimo k temu nekaj konstruktivnih dejstev: Varnostna služba je imela na razpolago 15 specialnih avtomobilov za zvezo, 6 letal, 10 policijskih voz, 6 avtobusov in 33 brezžičnih aparatov. Avtobusi so vozili tudi toplo kuhinjo za vse policiste, ki so bili na službi dalj kot dve uri.
KOMISIJA ZA ZAŠČITO NARAVE v Franciji sodi, da je skupina Mt. Blanca že »preveč odprta«. Zato se je izrazila zoper gradnjo žičnice na Aiguille du Gouter. CAF (Club Alpin Francais) je za to novo zvezo Chamonixa z najvišjim vršacem v Evropi.
GORA NA EKVATORJU Mt. Kenja ni — vsaj na pogled — zahtevna gora. Za Afriko impozantna višina 5193 m pa preti gornikom z gorsko boleznijo posebno zaradi velikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo. Ker so pristopi dolgi in naporni, so bivaki skoraj nujni in tudi pri najboljši opremi še tvegani. Zdaj so na Mt. Keniji Škoti, od decembra 1963 do maja 1964 vodi jih Robert Baille. Grade stalno zavetišče na jugovzhodnem grebenu vrha Nelion in preiskujejo severne stene Neliona in Bationa.
LIRUNG je himalajski vrh, ki smo ga že nekajkrat omenili. Japonci so si že dvakrat skrhali zobe in obrnili, Italijani iz Turina pa so konec l. 1963 poželi tudi polovičen uspeh, imeli pa so tudi kar dva mrtva 19. okt. 1963 na mestu, kjer so odnehali Japonci. Kljub temu so prišli na vrh treh brezimenih sedemtisočakov na nepalsko-tibetski meji. V Nepal jih je poslala sekcija UCET (CAJ) pod vodstvom Andreottija, geologa dr. Franceschetti in Alberto Risso sta šla pred njimi kot znanstvena predhodnica. Smrt je pokosila Rossija in Volanteja. Ob odhodu iz Torina so slovesno obljubili, da bodo v rodnem mestu na čast en brezimeni sedemtisočak krstili s »Torinom«. To pa že skoro ne bi bilo treba zapisati, saj smo tega že navajeni.
MT. ATNA (2745 m) je kanadska gora, 75 km vzhodno od mesta Kitinad. Čeprav skromna po višini je čakala na prvi človeški obisk do 1. 1963 (Pat 0’Connor, Heberle, Wipfli). Naveza je do podnožja priletela, nato pa ob reki Atna prodirala skozi grmovje na višino 1850 m, kjer je bivakirala. Od tu do vrha je prišla v 4 urah, torej nič posebnega. Sestopili so na drugo stran, kjer jih je že čakalo letalo.
SVETOVNI ZEMLJEVID v merilu 1 : 1 000 000 se pripravlja (IKW = Mednarodna svetovna karta). L. 1962 so dosegli svetovno enotnost na konferenci 42 držav (vzhodni blok se je ni udeležil) glede znamenj za ceste, glede poimenovanj in pisave imen pa je obveljalo načelo lojalnosti do nacionalnega ozemlja, seveda v latinskem črkopisu po določenem sistemu substitucije, v oklepaju pa naj bi stala »nelojalna« imena, to je tista poimenovanja, ki so nastala mimo načel o enakopravnosti narodov in držav. — Tako se novi časi odražajo tudi v kartografiji in toponomastiki. Za nas, mali narod, je to toliko bolj važno, saj so nam sosedje do nedavno dosledno kratili pravico do prostora na soncu tudi z dosledno potujčenimi, spačenimi potvorbami naših domačih imen.
MYTIKAS (2917 m) se imenuje najvišji vrh Olimpa. Dobrih 50 let je komaj, kar sta ga prva imela pod seboj F. Boissonnas in D. Baud Bovy iz Ženeve, vodil ju je Hristos Kakalos. 50-letnico bodo Grki z majhno zamudo praznovali 20. julija 1964 na »Iljinden«.
EOS (Ellinikos Oreivatikos Syndesmos — grška planinska zveza, CAH = Club Alpin Hellenique) bo priredil mednarodno srečanje alpinistov in to tistih, ki imajo kako zaslugo za odkrivanje in raziskovanje Olimpa.
EOS deluje od l. 1930 in je njen častni predsednik grški kralj. Podpredsedniku EOS dr. Mihael Deffnerju je gotovo znano, da imajo slovenski alpinisti ing. V. Modec, ing. Fr. Avčin, prof. Lipovšek, ing. Lev Pipan in še kdo v Olimpu zapisane upoštevanja vredne smeri iz tridesetih let tega stoletja. V enem od pregledov grške alpinistične zgodovine smo ugotovili, da je francosko orientirani pisec šel molče mimo naših stopinj. Naj že gre proti, mimo ne bi smel. Prav bi bilo, da bi PZS EOS-u uradno osvežila spomin, slovenske alpiniste, ki so plezali v Olimpu, pa prosimo, da nam pošljejo izpiske iz svojih takratnih dnevnikov, če so jih ohranili.
MOMHIL SAR IN BUGHAN SAR (7342 in 7200 m) sta vrhova v Karakorumu. Letos jim gredo v goste sosedje iz avstrijske Štajerske pod Schnellovim vodstvom, med znanimi alpinisti beremo tudi ime Leo Schlommer. To bo prva štajerska ekspedicija v Karakorumu in bo stala 50 000 DM, številka zanimiva za našo orientacijo, saj so avstrijski organizatorji ekspedicij znani kot najbolj varčni in sistematični pri stiskanju do vinarja. Nedvomno je v tej varianti tudi eden od vzrokov, da so tam ekspedicije že 12 let na dnevnem redu.
SMUČANJE postaja kljub tekmovalnim ekscesom stvar množic. Išče tudi vedno nove »transfuzije« v obliki raznih senzacij. Ena lakih je gotovo smuški tek od Ellesmere Island v severni Kanadi na geografski severni tečaj in od tod v severno Sibirijo ali na zapadno obalo Spitzbergov. Ta načrt se je rodil v glavi 25-letnega Bjorna Staiba, norveškega smučarja — vojaka. Ta je že l. 1962 na smučeh prečil Grenlandijo s fotografom Reesejem iz Osloja. Na severni tečaj bo vzel 12 mož in 100 polarnih psov, finančno pa ga bodo podprli Amerikanci, Danci in Kanadčani. »Najdaljši smuški tek na svetu« bo trajal tri mesece. Staibu bomo sledili, žal, samo na papirju.
KOLEKTIVNI VZPONI na Kavkazu »gredo v nos« nemškemu planinskemu biltenu. Imenuje jih »karavane v gorah« in omenja sovjetski »eksercir« iz l. 1935, ko je bilo na Elbrusu 2000 planincev, med temi 638 Kabardincev, ki so se udeležili kolhozne alpiniade. No, nepotrebno razburjenje, če pomislimo na ugotovitev našega Juvana iz l. 1963, da je vzpon na Elbrus nekak naš Krvavec. Isti nemški publicist obsoja tudi Campiottija in njegovo organizacijo ženskih množičnih vzponov na Monte Rosa in Mt. Blanc. O tem smo večkrat poročali in je sodba o tem jasna. Nima smisla kovati v zvezde individualne naveze ali celo samohodce. Ti imajo gorske tišine na samotnih stezah še vedno dovolj, pota, ki so jih pionirji izkrčili pred 100 leti, pa zdaj vabijo, privabljajo in omogočajo pristope tudi množicam. In ali ni to tudi ena od oblik »demokratizacije« gora? Gorski svet ni samo za aristokrate duha ali »športnega« telesa, je tudi in še kako za vse, ki ga lahko dosežejo. Kdo more ustaviti turistično in prometno industrijo, ki omogoča, da se hitro v enem dnevu izpraznijo mestne aglomeracije na masovna smučišča? V majhni Avstriji je bilo konec leta 1963 že 950 raznih žičnic, 53 pa jih je v delu. Kaj so tu za hitro preseljevanje v gorski svet naredili v zadnjih dveh letih! Saj ni dolgo, kar smo govorili o 600 takih napravah. Avstrija ima med drugim v delu 80 naprav za motorne tekme na cestah, jezerih, avtodromih in motodromih. Švicarji se ob tem avstrijskem turističnem boomu tolažijo s tem, da bodo v Švici vendarle spoznali, kaj pomeni mirna alpska pokrajina. Zdi se, da to tolažbo spričo razvoja na planetu le preveč ogreva romantično hrepenenje po starih dobrih časih, ki pa se nikoli ne vračajo. S tem pa seveda ni rečeno prav nič zoper varstvo narave. Denimo še enkrat: Naravo varujemo in varujmo zoper človeka, vendar — zanj!
HOLLOCH V dolini Muota je decembra 1963 dovolil švicarskim jamarjem 200 ur bivanja v podzemlju. Zaradi suše so lahko raziskali velike komplekse, tako da je je zdaj odkritih 78 km, doslej največja odkrita jama, saj Colossal Cave v ZDA zabeležuje le 60 km.
FILMSKI FESTIVAL V TRENTU oktobra 1963 je bil že omenjen v letniku 1963. vendar z nepopolnimi zaključki. V natečaju je bilo prijavljenih 56 filmov, izbranih je bilo 28. Povprečna kvaliteta, tako tehnična kot umetniška, je bila zadovoljiva. Festival je utrdil svojo tradicijo, vendar še ne uživa dovolj publicitete med alpinisti in geografi. Tu bi morala planinska in geografska društva več storiti. Naj omenimo, da je francoski Jannu v kategoriji 16 mm dobil prvo nagrado CAI (Terray), nič ni zaostajal Casatijev film »Šesta stopnja v Patagoniji«. UIAA je dala svojo nagrado japonskemu filmu v Alpamayu. Prav bi bilo, da bi se po več letih tudi naš film upal nastopiti, prav tako pa tudi. da bi se udeležili drugih prireditev na festivalu, na priliko, letos fotografskega bienala. Za mednarodno uveljavljanje je Trento lepa in nepredraga priložnost. Propagandna komisija PZS je našim fotografom vabila že poslala.
STOLETNICO SAC V LONDONU so slovesno praznovali. Sekcija SAC v Londonu spada med najbolj delovne. Ustanovila sta jo l. 1909 Ženevčana Roget in Correvon, oba botanika. L. 1912 so dobili kočo Britannia, l. 1921 so na njej odkrili spominsko ploščo padlim članom SAC, proslave se je udeležil sam general Bruce, vodja prve angleške ekspedicije na Mt. Everest. — Sekcija šteje danes 800 članov in je priredila tri pomembne stvari. British Museum je razstavil Lloydovo zbirko 2000 starih gravur o Švici in prvih časov planinstva, gotovo ena najdragocenejših zbirk. Švicarski ambasador v Angliji je osebno otvoril veliko dokumentarično razstavo o SAC, tretja prireditev pa je bila v »Connaught Rooms«, slovesna večerja, na katero so povabili 150 odličnikov. Posebno hvalijo tipični »after dinner speech«, mešanico humorja in resnobe, ki tako prija Angležem. Govorili so Sir Arnold Lunn, T. Howard Somervvell, predsednik Club Alpine, doyena planinskih klubov na našem planetu. Somerwell je star himalajec, saj je dolgo živel v Indiji. Njemu je lahko odgovoril samo dr. Ed. Wyss-Dunant iz Ženeve, ki je priletel na »dinner«, da sporoči pozdrave SAC kot njegov predsednik. Navzoči so bili med drugimi tudi Egmond d’Arcis, predsednik UIAA, polkovnik J. R. G. Finch, ki je bil nekaj časa »najvišji človek na svetu«, ko je dosegel 1. 1922 višino 8326 m na severni strani Everesta, dalje prof. N. E. Odeli, prav tako zelo znan himalajec, dalje T. H. Blakeney in D. F. Dangar, urednik Alpine Journal.
MONT BLANC DE CHEILON ima v severni steni štiri sijajne smeri, v glavnem po izredno strmem snegu in v vrhnjem delu po požlednih robeh. L. 1938 je bil v steni prvi Steinauer z neznanim soplezalcem, do l. 1963 se je nato vpisalo komaj 7 navez. Ena najlepših, a tudi ena najresnejših tur v Valiških Alpah!
AIGUILLE VERTE je 9. jan. 1964 zvabila plezalce na najdaljšo turo — greben Grands Montets. Konec dec. 1963 so zmogli 200 m »atletske« smeri v zapadni steni Aiguille du Midi Desmaison, Mazeaud in Giovanni. Jan. 1964 sta severovzhodno steno Barre des Ecrins zmogla Parat in Cheze. Prvič pozimi je bila preplezana severna stena Chaval Blanc, sreča se je nasmehnila švicarski navezi Villigerju in Winistolferju, ista dva sta ponovila tudi direktno smer v Grand Miroir.
V jan. 1964 je imel goste tudi Zinalrothorn, skratka kljub vsemu izjemno naklonjeno zimsko sonce in sinje nebo nad gorami. ZIMA 1963/64 je nudila idealno priložnost za prvenstvene zimske vzpone, bila pa je taka, da so nekateri na prvi pogled sklepali že o diskvalifikaciji teh uspehov.
Michel Vaucher, znani ženevski plezalec, pa pravi, da se je treba zahvaliti predvsem solidnim vremenskim razmeram, medtem ko zima s svojimi okoliščinami tudi to pot ni prizanesla ne v južnih ne v severnih straneh (pregovor, da zima in davkarija (fronki) ne prizaneseta, še kar drži naprej).
Švicarji Etter, Gantenbein in Heckel so 29., 30. in 31. dec. 1963 sestopili po severni steni Eigerja in so v zgornjem delu »pajka« našli trupli španskih plezalcev Nayarra in Rabade, ki sta zmrznila avgusta 1963. Švicarska naveza ju je pobrala in ju vzela s seboj, vendar sta jima mrliča pri »likalniku« (Fer du repasser, Bugeleisen) ušla in padla pod steno.
Guido Tonella je dan nato v Tribune de Geneve slavil navezo in trdil, da Eiger terja predvsem dobro »ledno« tehniko in da je pozimi manj nevaren, lažji: padajoče kamenje primrzne, dereze pa omogočajo solidno stopinjo tudi na strmem požledu, kjer je poleti krušljiva pečina. Seveda težave poveča kratek dan in mraz.
12. do 16. januarja 1964 so znani Sieger, Kauschke, Bittner in Ehner poskušali speljati direktno smer v severni steni Eigerja. Prišli so do višine 2700 m, petina stene je bila za njimi, pomagala ni niti »ledna« tehnika, morali so se umakniti. 4. jan. 1964 pa sta se v severni steni poskušala Michel Darbellay in Vaucher. Računala sta z dvema bivakoma, pa sta se uračunala, ker sta prvi dan prišla le 200 m visoko. Morala sta nazaj pod steno. 7. jan. 1964 so bili v steni Francozi Payot, Devouassoux in Ivan Masino. Z žičnico iz Lognana so dobili hitrejši pristop, v treh bivakih dosegli vrh, 12 ur pa rabili za sestop.
TRIGLAVSKI NARODNI PARK (TRINAP— bi okrajšali Poljaki in Čehi) je v daljši notici omenjen v februarskem biltenu SAC »Les Alpes«. Znani urednik dr. M. Oechslin poroča o mejah tega parka z imeni v naši grafiki in navaja procente visokogorskega gozda, planin, planšarij in goljav, nato pa citira članek dr. Angele Piskernikove v »Mitteilungen des DAV« (okt. 1963) ter povzema: »Geologu in hidrologu, botaniku in prijateljem tihega alpskega sveta nudi ta slovensko-jugoslovanski narodni park množico prelepih stvari v glavnem še nedotaknjene narave.« V isti številki je po dolgem času navedek iz »Planinskega Vestnika« (1963/12) o naši planinski organizaciji.
S HELIKOPTERJEM NA MT. BLANC je prišel poleti 1963 imeniten gost Sir Arnold Lunn, ustanovitelj znanega tekmovanja Arlberg-Kandahar. Na Mt. Blanc je skušal priti pred 8 leti v starosti 68 let, toda slabo vreme ga je ujelo na koči Aiguille du Gouter. Z Aloutte III, helikopterjem lokalne žandarmerije, se je temu danes svetovno znanemu možu izpolnila davna želja, Chamonix pa je ob tem izrabil priložnost in ga imenoval za častnega meščana.
SNOWMAKER je že pojem v turizmu. Chateau d’Oex v kantonu Waadt je eno švicarskih zimovišč, ki si je napravo uredilo in z njo pokriva s snegom klanec 200 X 100 m. Trije topovi »snowmaker« vzdržujejo vso zimo najboljše snežne razmere za smučarje iz Waadta, Freiburga in Berna, sneg se producira iz stisnjenega zraka in vode. Temperatura mora biti vsaj 0° C. Vlažnost snega se poljubno uravnava, planinski hoteli z napravo lahko podaljšujejo zimsko sezono. Snowmaker so nabavili tudi Berlinčani za Teufelsberg, dalje sekcija SAF Autun, 300 km od Pariza. V 30 urah en snežni top pokrije 4 ha z odejo 10 do 20 cm visoko. Naprava je pravzaprav epohalna. Kakšne možnosti odpira za trening, posebno če naravnega snega ni!
MEDVEDJE v Alpah postajajo že najredkejša prikazen, saj je njihov stalež v gozdovih Trentino iz leta v leto manjši. Dr. Krott je trentinskega medveda proučeval od l. 1958 do 1962 in ugotovil, da jih je kvečjemu še pet, medtem ko Francoz Couturier govori o tridesetih, milanski prof. Barigozzi pa o desetih. Italijani so se trudili, da bi zavrli izumiranje, vendar niso računali s tem, da trentinski gozdovi ne nudijo medvedom dovolj hrane, saj je vegetacija kratkotrajna, ovce in govedo pa tudi ni dosegljivo razen poleti. Dr. Krott trdi, da je trentinski medved hujši mesojedec kot karpatski ali balkanski.
SREČANJE S PEKLOM je doživel znani Francoz Pierre Mazeaud na Islandiji, če bi se izražal po naslovu znanega Tazieffovega filma o vulkanih. Mazeaud je decembra 1963 z Laffonom in novinarjem Geryjem prvi obiskal vulkanski otoček pri Islandiji, ki je takoj po nastanku zrasel za 100 m. Na najvišji koti so Francozi zasadili trikoloro, kmalu nato pa je vulkan spet silovito izbruhnil. Spremljevalci, ki so to iz čolna opazovali, so že naredili križ čez francosko trojico. Vendar so za las ušli. Mazeaud je izjavil: »Ne morem razumeti, da smo še živi«.
O PLANINSKEM FILMU smo pri nas zadnje čase nekoliko več pisali. To seveda filmske mrtvice ne bo obudilo, treba bo močnejših pobud, dobra beseda ni dovolj. Pred kratkim je praznoval 75-letnico dr. Arnold Fanck, filmski režiser iz dobe nemega filma, ki v zadnjih 20 letih ni ustvaril nobenega zvočnega filma. Kot otrok je iskal zdravja v Švici, kot študent geologije je vlačil po gorah velike aparate. l. 1914 pa je izdelal prvi dokumentarni planinski film »Vzpon na Monte Roso pozimi«. Ob njem se je odločil, da bo pričaral gore in njihovo lepoto na celuloid. Šele l. 1920 je mogel zavrteti svoj prvi film (Das Wunder des Schneeschuhs), v katerem je gledalca popeljal preko gora Evrope, Japonske, Južne Amerike, Patagonije in Ognjene zemlje. Film je omogočila posebna družba za planinski film, ki pa je niso podprle niti banke niti filmska industrija, sredstva so dali vsi sodelujoči. Naslednji njegovi filmi so: V boju z goro (1921), Lov na lisico v Engadinu (1922), Usodna gora (1924), Sveta gora (1925), Beli stadion (Olimpiada v St. Moritzu 1928), Beli pekel na Piz Palii (1929), Vihar nad Mt. Blancom (1930), Bela opojnost (1931), SOS ledena gora (1933), Večni sen (1934), Samurajeva hči (1937), Robinson (1939). Glavni igralci: Hannes Schneider, Luis Trenker, Leni Riefenstahl, Gustav Diessl, Sepp List, Brigite Horney, Ernst Petersen in letalec Ernst Udet. S temi filmi je postala »freiburška kamera« svetovno znana in to predvsem zaradi izrednega Fanckovega talenta za umetniško dojemanje prirodnih podob. Fanck je prejel mnogo mednarodnih priznanj, nazadnje v Mannheimu na XII. mednarodnem filmskem tednu, l. 1957 tudi v Trentu. Danes pri 75 letih še vedno piše scenarije, ki še vedno obravnavajo prastari boj med naravo in človekom. Njegovi filmi so z odkrivanjem gora osrečili milijone ljudi in jih obenem pretresli. Koliko od teh se jih je pri tem navdušilo za pot v gore!
