ODPRAVA AO KAMNIK V CENTRALNE ALPE
Po 10 letih je v juliju 1961 končno spet odpotovala odprava AO Kamnik v tuje gore. Razen uspešnega delovanja članov AO v preteklih letih je uresničenje tega načrta omogočilo predvsem PD Kamnik z izdatno finančno podporo, prav tako pa tudi Planinska zveza Slovenije — komisija za alpinizem, postaja GRS Kamnik in PD Mengeš. Na udeležence same je odpadlo približno polovico stroškov.
Odprava je odpotovala iz Kamnika 20. julija 1961 in se vrnila 8. avgusta 1961. Sestavljali so jo naslednji alpinisti: Tone Škarja, Humar Metod, Pavle Šimenc, Jožica Trobevšek, Marko Voljč, Helena Lužar, Miha Habjan.
Delo in uspehi odprave bodo najbolje razvidni, če jih razčlenimo po dnevih in sicer od odhoda do povratka:
20. VII. Odhod iz Kamnika. 21. VII. Prihod v Chamonix in Montenvers. 22. VII. Odhod iz tabora in prihod v kočo na Grand Mulets. — Vsi člani odprave. 23. VII. Vzpon od Grands Mulets po normalni smeri na vrh Mont Blanca v 7 urah, sestop po isti smeri v 2. urah. Vreme lepo, le na sestopu megla. — Vsi člani odprave.
25. VII. Štirje člani odprave so dobili na Mont Blancu močne sončne opekline — zdravljenje v taboru. Metod Humar in Tone Škarja popoldne z Mihom Habjanom na skalni greben med ledenikoma Dru in Nant Blanc (višina ca. 2650 m). Habjan se vrne v tabor, ostala dva bivakirata. Vreme lepo. 26. VII. Metod Humar in Tone Škarja vstopita v severozapadno steno Aiguille Verte in jo preplezata v 13 urah v direktni smeri (Charlet-Platonov). Vreme je lepo; glavne ovire, ki presegajo običajne težave so padajoči ledeni kosci, o južen in plažo vit sneg v tretji četrtini stene ter dereze Univerzal (vezava, vijaki). V vršnem delu močan veter in oblaki pršiča. Sestop ponoči po Whymperjevem kuloarju na ledenik Talefre. (Južen sneg na ledu, oblačno). Ob 1 uri ponoči prispela v kočo Couvercle. Ostali člani odprave ta dan do koče Couvercle in nazaj v tabor. 27. VII. Miha Habjan, Pavel Šimenc, Joži Trebov-šek, Helena Lužar in Marko Voljč po ledeniku Nantillons pod severovzhodni kuloar Aig. de Blaitiere. Zaradi slabega vremena in močne odjuge so se vrnili v tabor. Metod Humar in Tone Škarja se preko Mer de Glace vrneta v tabor. 28. VII. Dežuje. Tabor. 29. VII. Nabava hrane v Chamonixu. Tabor. 30. VII. Miha Habjan, Pavel Šimenc in Marko Voljč gredo na ledenik Argentiere in bivakirajo ob skalnem pomolu pod severovzhodno steno Aig. Verte. Metod Humar, Tone Škarja, Jožica Trobevšek in Helena Lužar pridejo do koče Charpoua.
31. VII. Humar, Trobevškova, Lužarjeva in Škarja se v 7 urah preko ledenika Charpoua in preko južne stene vzpnejo na Col du Dru. Po prečenju sedla nameravajo še na vrh Grand Dru, vendar zaradi popolnoma zaledenele in zasnežene stene (nov sneg), in pomanjkanja časa opuste načrt. Opreme za bivak nimajo s seboj niti kuhalnika. V 7 spustih po 50 m se spuste pod steno in do noči sestopijo preko ledenika v kočo Charpoua. Miha Habjan, Pavel Šimenc in Marko Voljč preplezajo
v 15 urah severovzhodno steno Aig. Verte po kuloarju Couturier. Precej jih zamudi plezanje v treh in pa zelo trd led. Bivakirajo v snegu ca. 15 m pod vrhom v spalnih vrečah, višina ca. 4100 m. 1. VIII. Habjan, Šimenc in Voljč sestopijo po Whymper-jevem kuloarju in preko koče Couvercle, ostali 4 pa iz koče Charpoua v tabor na Montenversu. 2. VIII. Počitek v taboru, nabava hrane v Chamonixu. Dežuje. 3. VIII. Slabo vreme. Tabor.
4. VIII. Ob 2 uri zjutraj vsi člani odprave iz tabora, razen Marka Voljč (zamrznjen prst na nogi). Pavel Šimenc, Jožica Trobevšek, Miha Habjan in Helena Lužar izvrše vzpod preko ledenika Nantillons in po severovzhodnem ozebniku na glavni vrh Aig. de Blaitiere (od krajne poči do vrha 1 uro). Sestop isti. Pavel Šimenc in Jožica Trobevšek takoj nato izvršita še vzpon po jugo — jugozahodnem grebenu na Grepon. Zaradi pomanjkanja časa ne izvršita prečenja Grepon-Charmoz, ampak se spustita po isti smeri nazaj. Sestopita v tabor na Montenvers. 4. VIII. Tone Škarja in Metod Humar preko ledenika Thendia vstopita v severno steno Grands Charmoz, smer Merkl-Welzenbach. V spodnjem delu stene je edina resna ovira gladek in poledenel kamin, skozi katerega pada v slapu voda. Zaradi poledenelih skal v zgornjem delu si izbereta Heckmair-Kronerjev izstop, ki je sicer precej težji in direktnejši kot prvotna smer in poteka po ledenem kuloarju. Za zadnjih 100 m prečita po ledeni vesini v levo in po zaledenelih počeh in plateh dosežeta vršni greben ob 20.30 uri. Za to 900 m visoko steno sta rabila v celoti 14 ur, od tega samo za zadnjih 250 m 7 ur, predvsem zaradi izrazito neugodnih razmer (požled). Na grebenu bivakirata brez vsake opreme za bivak (višina ca. 3400 m). 5. VIII. Škarja in Humar se zjutraj spustita po kuloarju Charmoz-Grepon na ledenik Nantillons in sestopita v tabor na Montenversu. 6. VIII. Pakiranje opreme. Slabo vreme. Tabor. 7. VIII. Odhod iz Chamonixa. 8. VIII. Prihod v Kamnik.
Namen odprave je bilo predvsem seznanjanje s plezanjem v ledu. Izkušenj v suhi skali imamo dovolj iz naših sten, medtem ko v pravih ledenih stenah še nismo plezali (zimski vzponi v naših stenah se ne morejo šteti za ledne vzpone). Ta namen je odprava nedvomno izpolnila, kajti od prejšnjih jugoslovanskih odprav se kljub boljšim razmeram še ni nobena lotila tako izrazitih ledenih sten, kot so severna stena Grands Charmoz ter severovzhodna in severozapadna stena Aig. Verte. Izjema je le severna stena Ailefroide (Mahkota-Stefan). Žal so bila obdobja lepega vremena kratka posebno v začetku, pa tudi kasneje so bile ohladitve s padavinami prepogoste, da bi izginil požled po skalovju severnih sten. Tudi južne stene so bile še močno poledenele, ker se je ozračje nekoliko ogrelo šele v začetku avgusta. Vendar nas vreme pri plezanju ni oviralo in je bilo v glavnem ugodno.
Oprema je odgovarjala zahtevnosti vzponov, razen prestavljivih derez Univerzal, ki so jim v najstrmejših ledenih detajlih popuščali vijaki in vezava. To je obenem tudi njihova edina šibka točka, vendar lahko postane nadaljevanje vzpona precej problematično, če popusti vijak ali se pretrga vezava. Vsekakor so potrebni močnejši vijaki (tudi kvalitetnejša izdelava) in po možnosti usnjene vezi. Ostali deli derez so odlični in vzdrže vsako obremenitev.
Literaturo — predvsem opise — je težko dobiti. S tem v zvezi priporočamo komisiji za alpinizem, da poizkusi (po možnosti) priobčevati v Planinskem vestniku opise naših novih plezalnih vzponov.
Zasedanje Mednarodne komisije za vrvi
Mednarodne unije alpinističnih asociacij, 23. do 24. junija 1961 na Dunaju.
Navzočih je bilo pet alpskih držav (Avstrija 11 delegatov), Francija (3 delegati), Jugoslavija (1 delegat, podpisani za Planinsko zvezo Slovenije), Švica (3 delegati), Nemčija (8 delegatov) poleg teh še Čehoslovaška (1 delegat). Zasedanje se je vršilo na dunajski Tehniški visoki šoli. V uradnem delu je udeležence v imenu rektorja pozdravil dekan TVŠ in kot predstavnik Zveze avstrijskih planinskih društev (VAVU) njen podpredsednik …
Zasedanje se je spomnilo pravkar umrlega dr. Karla Prusika z enominutnim molkom. Ob smrti velikega predstavnika klasičnega in pionirja modernega alpinizma je v imenu alpinistov vseh navzočih držav avstrijskim tovarišem izrazil sožalje slovenski delegat, potem ko je podčrtal vse velike pokojnikove zasluge za moderno alpinistično tehniko in njegove velike vzpone v Alpah (n. pr. Prusikov raz v severni triglavski steni!).
Zapisnik lanskoletnega zelo uspelega zasedanja na Bledu (1960) je bil sprejet. Norma I, tičoča se aparature Dodero je bila potrjena, pri normi II, ki govori o preizkusu samem, je bila potrjena preizkusna masa 80 kg za enojne, oz. 40 kg za dvojne vrvi ter maksimalna dopustna sila v vrvi ob preizkusu 1200 kilopondov za enojne, oz 600 kp za dvojne vrvi; s toleranco +25% začasno (1500 kp).
Na Bledu ni bilo mogoče doseči sporazuma glede preizkusne dolžine vrvi, ki je po francoskem kvalitetnem znaku enako 2 m že od 1951, Nemci in Avstrijci pa so jo zahtevali 2,50 m. Docent dr. inž. M. Lotsch od avstrijskega Zavoda za preizkušanje materiala na TVS Dunaj1 je zgradil preizkusni aparat Dodero v mehansko doslej najpopolnejši obliki. V vsem ustreza blejski normi I in omogoča zanesljivo elektronsko registracijo dogajanj v vrvi med dinamičnim preizkušanjem (sile, raztezki). Pokazalo se je, da se statična in dinamična karakteristika vrvi ločita za manj kot 10 % v pogledu sile ob porušitvi vrvi. Ustrezna izredno vestna in izčrpna študija je posvetila v mnoga dogajanja o vrveh ob padcu. Povedala je tudi, da pri prehodu z 2 m na 2.50 m zraste maksimalna sila za ca. 7 % , da ostane število padcev, potrebnih za porušitev, isto in da je za iste karakteristike treba metrsko težo vrvi Povišati z 80 na 90 gramov. Tako so lahko vsi sprejeli že vpeljano francosko dolžino 2,50 m. S tem je tudi blejska norma II o poizkusnih pogojih povsem definirana, kar je nedvomno največji uspeh zasedanja: vrvi se odslej preizkušajo povsod na enak način in rezultate je mogoče primerjati. Primerjati pa jih bi bilo treba tudi z rezultati na ljubljanski aparaturi na nihalni udarec (Institut za preizkušanje materiala, Univerza prof. dr. D. Avsec). Ta zanimiva aparatura je namreč fizikalno preprostejša in njeni rezultati preglednejši. Vsekakor bi se morala najti sredstva, da bi jo dovršili in opremili s potrebnimi registracijskimi pripravami. Zanjo je dokaj zanimanja tudi v inozemstvu.
Spričo doseženega sporazuma ni bilo težko pripraviti mednarodni kvalitetni znak za plezalske vrvi. Po dolgi debati o tehniških, praktičnih, komercialnih in pravnih tozadevnih vprašanjih, ki naj uporabnikom garantira zahtevano kvaliteto, so bili sprejeti naslednji principi:
1 Znak naj pove, da vrv izpolnjuje sprejete preizkusne pogoje in da je enakomernost njene fabrikacije zagotovljena. Eventualne ostale karakteristike in številski podatki so prepuščeni producentu ali prodajalcu.
2. Mednarodni kvalitetni znak prizna Mednarodna unija alpskih združenj, izdelan je pa v jeziku države-producenta.
3 V vsaki državi nadzira izpolnitev pogojev, potrebnih za kvalitetni znak, ustrezna državna institucija (mi je uradno še nimamo) in lahko izdajo znaka odkloni, če po njeni presoji vrv ne izpolnjuje ostalih pogojev za alpinistično rabo.
4 Dopuščene vrvi bodo opremljene z ustrezno etiketo, ki bo v vsaki državi zaščitena. Etiketa je okrogla, na eni strani nosi zaščitni znak ter potrebne Podatke na drugi strani pa primerno, za vse države enako risbo (gora, obdana z vrvjo). Napis mora strogo ustrezati mednarodno sprejetemu.
Izdelan je bil primeren osnutek etikete. Državne delegacije se morajo o njem čim preje izjaviti, da bodo za prihodnjo sezono mednarodno garantirane vrvi že na razpolago.
Naša tovarna vrvi iz umetnih vlaken »Otočanka« v Zadru bo morala pri svojih produktih upoštevati to novo mednarodno standardizacijo.
Zasedanje je glede na vrsto problemov, ki še čakajo rešitve (rabljene vrvi, vponke ipd.) sklenilo, da se zazdaj še sestaja vsako leto, v principu hkrati z Unijo (UIAA), čeprav je delo Komisije v primeri z Unijinim močno specializii-ano. Pri vrveh bo treba obdelati predvsem še obrabo vrvi, trdnost na ostrih robovih, gibkost, vitje, nizke temperature, hidrofilijo, varovalne metode, statistiko nesreč po vrstah ipd. Kraj in čas prihodnjega zasedanja še ni bil določen.
Zaradi pomanjkanja časa niso vsi referati prišli do besede. Referati bodo objavljeni v povzetkih.
Podpisanega so Avstrijci povabili, naj bi se udeležil njihove alpinistične odprave 1962 v gore Iranskega višavja. Odprava bi tako postala internacionalna. Seveda potrebnih deviz ne bo mogoče najti.
Avstrijska delegacija je priredila udeležencem prijeten družabni večer. Vzdušje je bilo vseskozi tovariško ter internacionalno.
France Avčin
