Tine Orel
HIEBELERJEV ZIMSKI VZPON preko severne stene Eigerja je poročevalec francoske alpinistične kronike zabeležil kot dokaz izjemne drznosti in poguma, kot eno največjih dejanj v zgodovini alpinizma in največje dejanje zimskega alpinizma. Poroča o tem, kako so vzpon prekinili, a ga nadaljevali po premoru sedmih dni, vendar ga to prav nič ne moti. Poročevalec je Lucien Devies, torej dokajšna avtoriteta.
PRVA ZIMSKA DIRETTISSIMA v Veliki Cini 13. do 17. februarja 1961 je pripadla Nemcem, ki so s tem spet stopili za korak naprej pred drugimi. V spodnjem delu stene so imeli sneg v počeh. Prvi bivak so si uredili konec četrtega raztežaja. Z vznožja stene so dobili toplo pijačo. Drugi bivak so imeli sredi stene v previsih, tretji in četrti sta bila razmeroma udobna. Kamini in poči v vrhnjem delu so bili polni snega in požleda. Peti dan ob šestih zvečer so dosegli vrh, nato pa petič bivakirali. Ves čas so imeli lepo vreme. Bili so Bittner, Jäger, Kauschke in Siegert, torej nova imena. Sicer pa je Siegert l. 1960 z Jägrom kot 27. ponovitev preplezal isto direttissimo in 11. ponovitev francoske direttissime v Zahodni Cini.
Zima l. 1961 je šla alpinistom sploh zelo na roko — od Pirenejev do Alp.
Bonatti je 28. marca sam opravil drugo ponovitev vzpona in sestopa v Brenvi po Gruberjevi smeri (iz l. 1881).
V Aiguille Blanche de Peuterey sta 20. marca vodnika iz Courmayeura Bellefond in Ollier preplezala severno steno kot prva pozimi in sestopila preko Cel de Peuterey in Rochers de Gruber na Gambo.
Prva zimska ponovitev je bila 12. marca tudi v Tridentu (skupina Mt. Blanc) — smer Lepiney. Ponovili so jo E. Stagni (ženska) Gamboni, Martin in Wohlschlag. Ista E. Stagni je s Heber-saatom in Wohlschlagom kot druga pozimi po Gervasuttijevi smeri 15. marca 1961 prišla na Pointe Adolphe Rey. Guillaume Vieille, ki sta smer prva zmogla, jo štejeta med smeri »de grande classe«.
Contaminovo smer na Pointe 3613 sta marca 1961 ponovila kot prva pozimi vodniška aspiranta v Chamonixu Martinetti in Payot.
Prvo popolno prečenje Arêtes de Rochefort in prvi zimski vzpon na Pointe Young v Grandes Jorasses sta marca 1961 opravila courmayeurska vodnika Gex in Salluard.
Severno steno Ciamarelle so 19. februarja 1961 prvič pozimi preplezali Bertone, Ferragata, Franco in Migliasso iz Turina. Bivakirali so v vznožju stene in na povratku po normalni poti.
GRANDES JORASSES so tudi v lahki zimi 1961 ostale brez uspešnih gostov. 6. in 8. marca pa sta se z njimi poskusila A. Parat in J. Puiseux. Trikrat sta bivakirala v osrednjem delu stene, nato pa sta se obrnila. Snega je bilo preveč.
V KAMERUNU, ki se razteza med Gabonom in Nigerijo v notranjščino Afrike od gvinejskega zaliva, ne daleč od Čadskega jezera, so gore z imenom Kap, Rum Siki in Mandara. Niso visoke. A vendar zanimive spričo stiske, ki vlada med alpinisti zaradi vsesplošne »razprodaje« boljšega alpinističnega terena. (Znano je, da se himalajski vrhovi ne samo prodajajo, ampak da se z njimi mešetari, da se preprodajajo in zamenjavajo, da so torej res neke vrste tržno blago.) O kamerunskih gorah poroča Robert Walter v La Montagne, april 1961. Bazo so imeli v mestu Marua, pisanem gnezdu, ki je ob tržnih in prazničnih dnevih kar glasno. Nedaleč od mesta je veliki rezervat Waza, edini živalski vrt v Francoski afriški skupnosti, ki se lahko meri z živalskimi vrtovi vzhodne in južne Afrike. V Wazi svobodno živi 45 000 antilop raznih vrst, 2003 žiraf, rešenih pa je tudi 200 slonov pred pomorom, ki še vedno grozi afriškemu živalstvu. Še mnoge druge živali žive v Wazi brez strahu in pred potniki niti ne beže. Na posebnih opazovališčih jih potniki lahko love v svoje objektive, kadar se obnašajo najbolj zanimivo, kadar se igrajo in bore med seboj.
V pokrajini so postaje turističnega značaja, imenujejo jih »bukaru« (bouc-carou), ponekod »rondavel«, okrogle stavbe iz kamenja, fugiranega z betonom, pokrite s stožčasto slamnato streho. Cesta ni dobra in od šoferja mnogo zahteva. Pogorje Mandara se vzdiguje s planote kakor veličastna trdnjava, nekak plezalni vrt a la Fontainebleau, toda s koeficientom 1000. Skala je iz modrega granita. Po sredi masiva gre cesta. Pleme Kirdi, ki biva tod, je poganske vere, kakor bi rekli muslimani, ljudje hodijo brez obleke, bedni, degenerirani. Stanujejo v tipičnih afriških kočah s kopastimi strehami. Ob sredah je semenj za neveste, v kraju Mokolo. 50 km dalje vulkansko kamenje pokriva granitni substratum. To je presenečenje, prava mesčeva pokrajina, sanjska dežela se odpre, kakor daleč seže oko. Veliki monoliti kipe v nebo, nekdanje stene vulkanskih žrel, ki so bila erodirana. 100 kmž pokrajine je posejanih s temi monoliti, ki jih geologi označujejo z »dykes in neeks«. Instinktivno išče alpinistovo oko možnosti vzpona na tak »neck«, toda na njegovem oklepu ni najmanjše napake, ki bi omogočila načeti njegovo vertikalo. V Kap Siki je v vznožju nekega monolita izredno zanimiva jama s podzemskimi jezeri, galerijami, kapniki. Toda Kap Siki ni bil Walterjev cilj. S sinom in hčerko je prepotoval 1500 km, da je prišel v Rum Siki, ki je sicer divjina, ima pa dovolj gostoljubnih bukarujev. Tu je velikanski rogelj, na katerem se je že poizkušal in toliko da mu ni stopil na teme. Po sliki je podoben — zakaj ga ne bi primerjali z našo goro — Krvavici nad Taborom, samo da ni prav nič porasel in ima eno stran popolnoma navpično. Pristop na vrh ni bil preveč težak, na eni strani je monolit pristopen, čeprav nudi nekaj težav: travnate gredine z drnasto gladko travo, mokre kamine, v njih osja gnezda, srečanje z jastrebom. Nikoli se Walter, pravi, ni počutil tako dvignjenega v sinje nebo kot tu, tudi v Himalaji ne. Nad njim so krožili v mirnih krogih jastrebi in krokarji, daleč okrog njega ničesar drugega, krog horizonta je popoln in prost, z enim samim sunkom se poganja monolit iz planjave v višino. Le sem in tja jim je sunek vetra iz bližnje vasi plemena Matakan prinesel topi ritem tam-tama.
Tura na Veliki rogelj v Rum Siki nima alpinističnega pomena, vsebuje pa mik odkrivanja neznanega sveta in veselje nad ekspedicijo v daljni svet daleč od rodne domovine, zato, pravi Walter je vredna omembe, nekak gorniški preludij h kompoziciji velikih gorstev, ki še hranijo obsežen inventar neznanega kapitala.
JEAN PUISEUX je eden najbolj znanih francoskih plezalcev mlajšega rodu. Kakšna stiska za prvenstvene ture vlada med plezalskimi prvaki, se vidi iz daljšega opisa zimskih prvenstvenih vzponov v Pirenejih, na tri špike v Pic du Midi d’ Ossau. Vzpone je izvršil v dvodnevnem weekendu, priračunati pa je treba še nočno vožnjo od Lyona do Pirenejev. Puiseuxa sta spremljala brata Pierre in Jean Ravier ter Jacques Soubis, domačin, ki ga je Puiseux prejšnje leto spoznal v Chamonixu. Pred to družbo sta isto prečenje poskusila dva Španca, pa sta se pri drugem špiku morala skesati. Francozom je šlo dobro od rok. Vsak raztežaj je vodil drug, da so vsi imeli veselje nad vodstvom v navezi. Imeli so seveda opravka s težavami, predvsem z novim snegom, v katerega so se vdirali kot v moko v višini 2573 m na Jean Santé, na Pointe Aragon (2717 m), Grand Pic (2885 m) in na Petit Pic (2812 m). Turo so končali na blagih pobočjih Rein de Pombie. V nedeljo popoldne ob petih so se vrnili v kočo Pombie in Puiseux je še ujel v Pau vlak, tako da je bil v ponedeljek zjutraj točno ob uradni uri na službenem mestu v Lyonu.
GEORGES LIVANOS je še vedno zelo agilen plezalec. V spomladanski številki La Montagne 1961 popisuje skupino Sciora (Sciora di Fuori, Pioda di Sciora, Ago di Sciora, Sciora di dentro) in smeri, ki jih je l. 1960 s svojo družbo v njej preplezal. Bili so njegova žena Sonja ter znana plezalca Roger Lepage in Marc Vaucher. Italijane, ki so jih srečali, rahlo ironizira, nekaj antagonizma je še vedno med plezalci. Italijani s svojimi vodniki in oskrbniki koč pač vidijo v svojem delu Alp svojo domovino, v tujih asih pa neprijetne rivale. In Livanos nedvomno spada mednje. To pot je bila stvar napeta, kajti v Sciori je bilo možno potegniti novo smer, novo smer v l. 1960 in to v Alpah. Med Italijani, ki so bili tedaj v koči, je bil tudi znani Romano Merendi, z njim še Alippi in Tenderini. Ko je izpovedal Livanos, da bo vzel s seboj 50 klinov, je Alippi vzkliknil: »Saj nismo v Civetti, tu je granit, prosto plezanje!« Livanos je to razumel kot izzivanje: »Ti mali zabijač klinov, videl boš, iz kakšnega lesa smo mi rezani.« Ko so jim Italjani ponudili vina, so ga Fancozi pili previdno, češ morda je to kaka macchiavellistična poteza Borghie, morda je v vinu uspavalno sredstvo… In zmenili so se, da bodo skupaj odrinili iz koče, ne tako, kot je bilo pod Cinami s Švicarji in vevericami, ki so se gledali kot pes in mačka. Ko so Italijani odpotovali na pograde, je slišal Livanos, kako so opomnili »šarmantno« hčerko oskrbnikovo: »Lucia, kdaj vstajajo Italijani?«
Tudi v tem je slišal Livanos prizvok konkurence.
Pri vzponu pa so se kar dobro razumeli. Italijani so se izkazali kot kavalirji in humoristi. Zjutraj je prišel med nje še vodnik Jack Canali in Livanos ga je takoj prekrstil v cowboya. Plezanje v Sciori je podobno onemu v bližnjem Badile in Cengalo, mnogo gladkih plošč, vertikala, previsi in tudi vrtanje, lestvice, stremena, lesene zagozde in vseh vrst klini, ki jih je za njimi pulil Marc Vaucher. Livanos pravi, da so sedeli kvečjemu toliko, da bi nanje obesil muho, dve debeli pa že ne več, in da jih je Vaucher izpihal iz skale s tem, da je mahal s čepico.
Naslednji dan jih je po bivaku dobila v steni nevihta s točo. Livanosa je dobila v stremenih, v naročje so se mu nabirala ledena zrna. Vseh sedem je kljub temu delalo in zraven klelo v obeh jezikih, kajti previsi so tu zajetni. Potem jih je ujel še sneg in nato je »250 kg živega mesa« lovilo ravnotežje na gladkih, poledenelih vertikalnih ploščah. Morali so v snegu še enkrat bivakirati, a niso imeli niti ene suhe spalne vreče več. Velur ni najbolj primerna tkanina za sneg. Livanos je bivakiral v pižami in vreči iz polivinila.
Ko so se vračali v kočo, jim kljub prestanim naporom ni manjkalo nič, tudi prijateljstva ne.
Slike, ki ta živahni, zanimivi opis prvenstvenega vzpona sedmih mož (Sonja je ostala v koči) na 400 metrih vrvi v Sciora di Fuori, so izredni plezalski posnetki, kakršnih pri nas še nimamo. Plezalec je vedno posnet v akciji, v manevru, zamišljen vanj, ne v fotografa, v pozo in probleme fotogeničnosti.
KOH-I-BANDAKOR (6660 m) in še osem vrhov nad 5000 m so l. 1960 kot prvi obiskali člani berlinske sekcije DAV Hansemann, Dietrich, Hasse, Heine in Winkler. Hassejev start v Hindukušu torej ni prav nič ekstremističen. Koh-i-Bandakor doslej ni bil vrisan še na nobeno karto.
NOSHAG (7501 m) je druga najvišja gora v Hindukušu. Prva sta stopila nanjo Japonca Goro Ivatsobo in Tošiaki Jakai, deset dni za njima l. 1960 pa so bili na tem vrhu Poljaki, vodil jih je ing. B. Chwascinski. Poleg tega so Poljaki stali kot pi-vi na vrhovih Asp-e-Safed, 6500 m, Roh-e-Daros, 5950 m, in Horpusz-e-Jach, 5950 m.
KONDUŠ se imenuje vzhodni Karakorum. Sem je poslala sekcija Österreichischer Gebirgsverein ÖAV ekspedicijo, ki jo vodi znani E. Waschak, z njim so še Ambichl, Axt, Hainzel in Obermüller. Pakistanska vlada jim je dovolila vzpon na Saltoro-Kangri (7742 m), rezervni cilji pa so Mt. Ghent, 7400 m, Sherpi Kangri, 7303 m in Ke, 7280 m.
PAUL HÜBEL je dokaj znano ime iz krogov ÖAC, upoštevan dolomitski plezalec pred prvo svetovno vojno v Civetti, Pala, Sextenskih Dolomitih, Brenti. Langkoflu, pa tudi v Mt. Blancu in Monte Rosi. Plezati je začel l. 1902 in je že v prvem letu imel za seboj takrat težke vzpone v severni steni Male Cine, prečenje Vajolettskih stolpov, Guglia di Brenta. Med prvo vojno je bil letalski prostovoljec, iztaknil je težko bolezen, tako da po 1. 1920 ni naredil nobene večje ture. Napisal je knjigo »Ture brez vodnika« (Führerlose Gipfelfahrten), ki spada med najboljšo nemško alpinistično literaturo, poleg tega pa 30 daljših opisov in člankov v znanih vodičih. Umrl je konec leta 1960 blizu osemdeset let star.
Nekateri ga poznajo bolj kot iznajditelja tornistre, torbe za žepno apoteko, je pa tudi avtor danes moderne čelade iz plastične mase. Napisal je tudi kazalo ÖAZ od l. 1879 do l. 1938.
AVSTRIJSKA EKSPEDICIJ A V KARAKORUM 1960 je bila, kot smo izčrpno poročali, zelo uspešna. Poleg dragih uspehov naj beležimo še literarno delo ekspedicije, sistematičen opis ekspedicije, ki so ga sestavili pod skupnim naslovom W. Stephan, G. Starker in D. Marchart, vsi Dunajčani. Dispozicija tega opisa bi lahko služila za zgled. Spis obsega naslednja poglavja: Plan ekspedicije, Cilj, Priprave, Delo pred ekspedicijo, Embalaža materiala, Stroški potovanja in transporta, Pošta v času ekspedicije, Nadaljnji cilji v področju ekspedicije, Fotografske izkušnje, Delo po ekspediciji, Prehrana in oprema, Lista podpornikov, Vrh. Spisu je priložena barvna priloga, Stephanov posnetek južne strani Distaghil-Sara z ledenikom Kunyang.
V prvem poglavju Stephan pove, kako je do ekspedicije sploh prišlo, kdo je bil pobudnik in kako so se zbrali sami prvovrstni plezalci približno istih let. Mayr, Starker, Raditschnigg, Marchart in Stephan. V drugem poglavju izvemo za kriterij pri izbiri cilja. Gora naj bo taka, da navdušuje. Distaghil-Sar je zavrnil že dve ekspediciji, vendar so si želeli dobiti Mašerbrum, pa so jim ga pred nosom vzeli Amerikanci. O Distag-hil-Saru so dobili literaturo pri dr. P. Kalteneggerju, pri Raymond Lambertu pa slike. Kaltenegger jim je dal Davisov opis angleške ekspedicije iz l. 1957, ki ni uspela. V poglavju o pripravah se pogreje trditev, da so bile avstrijske ekspedicije vselej najcenejše in da se je te tradicije treba držati. Sekcija Austria je dala 130 000 šilingov, razni člani sekcije 85 000 S, razne tvrdke 45 000 S, OAV 62 500 S, za vsakega udeleženca 12 500 S, OAC 6000 S, razni inštituti pa 41 000 S, skupaj so zbrali torej ca. 400 000 šilingov. Pred ekspedicijo je šlo na pot 1131 pisem v poldrugem mesecu. Pri tem so članom ekspedicije pomagali člani sekcije Austria, pisarniško osebje, direktor Hiedler, dr. P. Kaltenegger, ing. Papesch, ing. Starker, Guntherjev oče. Tudi ing. Moravec jim je šel na roko. Pri prehrani so šli srednjo pot med sladkim in mesnim delom, pri opremi so morali zelo štediti. Mnogo skrbi jim je prizadela embalaža, ki mora biti obenem trdna in lahka ter mora tovor razdeliti na komade po 22 do 30 kg. Njim je pakistanska vlada predpisala 22 kg na nosača (24 seer). Poleg tega je treba računati še s tem, da ladje najraje prevzemajo velike komade. Izbrali so si za embalažo aluminijaste škatle, vreče in zavoje iz nepropustne s terom prepojene lepenke. Najdragocenejše stvari so spravili v aluminijaste škatle, meso in mesnine pa v lesene zaboje. V jadrovino so zavili šotore in drugo opremo. Njihov tovor je tehtal 2000 kg in je bil za transport pripravljen v 90 kosih. Pakirali niso po načelu obrokov, ampak enako z enakim. To je še vedno bolje, kakor spravljati ostanke obrokov in prenašati nejevoljo zaradi enoličnosti prehrane.
Vožnja od Genue do Karačija in nazaj stane 10 000 S na osebo, z letalom iz Dunaja v Karači in nazaj pa 19 000 S. Pri petih možeh se torej na morju prihrani 45 000 S. Na ladji se v 13 dneh moštvo spočije, nazaj grede pa aklimatizira. Tudi prevoz prtljage je z ladjo cenejši, 225 kg na moža je sploh vračunano v voznini, torej več kot polovico prtljage se prevaža zastonj. Poleg tega je moštvo vedno pri prtljagi, enostavnejše je tudi na carini. Pakistanska vlada je od njih zahtevala, da vse predmete, ki niso potrošnega značaja, tudi izvozijo. Od Karačija do Ravalpindija so vlaku plačali 1000 rupij — 5500 šilingov, hotel v Karačiju in Ravalpindiju stane 15 do 25 pakistanskih rupij. »Ministry of Kashmir Affairs« je določil za nosača 4 rupije na dan, nazaj grede 2 rupiji, poleg tega pa naslednjo prehrano, ki naj jo zapišemo kot curiosum:
1. atta (bela moka) 32 ozs. na dan;
2. ghee (sirovo maslo) 2 oz. na dan;
3. sugar (sladkor) 2 oz. na dan;
4. čaj in sol po 1/4 oz. na dan;
5. mleko 2 oz. na dan;
6. dali chana fried (neke vrste leča) 2 oz. na dan;
7. cigarete 5 komadov na dan;
8. dali pulses (sadje) 1 ozs. na dan;
9. vžigalice 2 »boxes« na teden.
Namesto te prehrane je možno dodati k mezdi 4 pakistanske rupije, tako da stane nosač 10 rupij na dan. Kaj je bolj pripravno, zavisi od cilja ekspedicije. Skupni izdatki ekspedicije so znašali 259 000 šilingov.
Za pošto med delovanjem ekspedicije so imeli dva moža, ki sta računala 180 rupij za enkratno pot v bazo in nazaj, imela pa sta svojo obutev. Oba sta bila tudi v italijanski ekspediciji leto poprej. Prenesla sta 2000 pozdravnih kart in vso tekočo pošto, s katero je ekspedicija vzdrževala zvezo s svetom.
Leika tipa Ms, ki sta ga imela Stephan in Raditschnigg, se je obnesel zelo dobro. Aparata sta bila prevlečena s posebnim silikonskim oljem, ki je čuval material pred velikimi toplotnimi spremembami od + 50° C do — 30° C.
S seboj so imeli 110 kg raznih mesnin: 160 doz sardin, klobase, salame, slanino. Vse je dobro prestalo transport in je priromalo prav v najvišje tabore. Dalje 150 kg alma-sira in večje množine raznih juh, konzerviranega sočivja, testenin. olja, mleka v prahu, jajc v prahu, 100 kg sladkorja v kockah, 40 doz marmelade in 40 doz kompotov, 560 različnih tabel čokolade, 35 steklenic ma-linovca in razne druge pijače, med drugimi tudi 6 steklenic žganja.
Čevlje so premalo skrbno merili, bili so jim preozki in to je bil najverjetneje vzrok ozeblinam in zmrzlinam.
Imeli so s seboj 11 parov smučarskih palic, ki so jim prišle zelo prav, in 3 steklenice kisika za primer bolezni.
Vsi instrumenti so v redu delovali (kompasi, busole, višinomeri, termometri, higrometri, radio).
Starker zaključuje svoj del poročila s tem, da želi vsem ekspedicijam enako srečno roko pri prehrani kakor pri opremi.
O VZPONU NA DISTAGHIL-SAR piše Dieter Marchart, eden najdrznejših alpinistov novejšega časa. Živahno in duhovito popisuje pot od Karačija do Gilgita, kjer so počivali in medtem igrali nogomet in celo basketball. So sicer izgubili igro, pridobili pa »publicity«. Tu so se že hranili kakor domačini. Jedli so samo dali (lečo), čapati in riž. Njihov zvezni oficir Amanulla se je te hrane hitro naveličal in se tolažil s sladoledom v oficirski menzi. Čakali so na poglavarja Nagarja z imenom Mir več dni. Ko je prišel, so se z njim spoznali pri gilgitskem guvernerju. Na prvi pogled jim ni bil všeč, pozneje pa so videli, da je poštenjakar, čeprav ne preveč ljubezniv.
Ko so prvič zagledali Distaghil-Sar, se jim je zdelo razumljivo, zakaj so morali odnehati Švicarji pod Lambertom na vzhodnem grebenu, ostro naža-ganem, Angleži pa na južnem, ki je sicer vabljiv, ki pa se pri vsakem novem snegu spremeni v pravi čarovniški kotel, v katerega se z vseh strani vsipajo plazovi. Angleži so na južni strani postavili tabor za taborom, pa so jim vse pobrali plazovi, nazadnje so jim sami komaj ušli.
Avstrijci so imeli štiri višinske nosače in zveznega oficirja. Prišli so v višino 4500 m z majhno zamudo, 23. maja, ker so morali zaradi štrajka nosačev sami nositi 2000 kg tovora na bazo, tu pa jih je pričakalo slabo vreme. Čakali so več dni, ko pa je metež minil, še en dan, da so se uleteli glavni plazovi.
Tudi oni so si izbrali južno stran, nato pa West-Col. 3300 m visoka južna stran ni kazala niti enega mesta, kjer bi se človek čutil varnega pred plazovi, šele na West-Col je kazalo bolje. Samo v višini 6500, tabor II, je bil prostor varen pred plazovi.
V silni vročini + 35° C so se v nekaj urah povzpeli 1000 m visoko po ledeniku, naslednji dan so že pripeli fiksno vrv za nosače, v višini 5700 m. Sledil je snežni metež dva dni. V slabem vremenu urede tabor I in pripravijo tabor II. Tam kjer so mladi Avstrijci postavili tabor I, so imeli Angleži že tabor II. Tabor dve so Avstrijci postavili 800 m višje, na 6500 m. Toda zaradi slabega vremena se je pisalo že 8. junija 1960, ko so imeli oba tabora dobro urejena. Šerpe se v tabor dve II že niso upali več, zmrzovali so jim prsti na nogah. Dieter Marchart se v višinah ni počutil najbolje, pravi celo, da je slišal nekake halucinacije. Bilo je ta dan tako mraz. da je vsem upadel pogum za vzpon. Samo Starker je hotel dalje. Da se niso sprli, se zahvaljujejo Hiasu Rebitschu, ki jim je naročal: »Otroci, samo špetira ne! Stisnite zobe, v velikih višinah lahko pobesnite, če vidite koga, da žlice ne drži prav.« Ce jim je šlo na jezo ali če so koga videli slabe volje, so v zboru deklamirali: »Ne držite žlice narobe!« In je šlo kmalu spet vse skupaj na smeh. Pa še mladost! Ta še najbolj!
8. junija so znosili vso opremo za tabor III na West-Colu naenkrat. 9. junija so se trije počutili slabo, bolela jih je glava. Vreme se je spet kujalo, bil je zadnji dan. Starker in Marchart sta ob polenajstih dopoldne startala na 900 m višine, kolikor je še bilo do vrha. Ves čas v snegu, ki so ga prekinjale ledene stopnje, visoke 1—2 m, da so bile prejšnjega leta, ko sta z Marchartom prepotrebne česte sunkovite kretnje. Starkerjeve dereze so se odpenjale večkrat, zavezoval mu jih je Marchart. Starker ni mogel, ker so mu oživele ozebline iz plezala južno steno Dachsteina. Zajel ju je vihar, bilo je težko, ob šesti uri zvečer pa sta stala na vrhu. Marchart pravi: da ga je napor volje tako izčrpal, da je čutil v srcu praznino, srce je morda ostalo kje zadaj, telo pa si je priborilo dostop na vrh! Vrha ni doživel, pač pa občutek tovarištva. Masiral je Starkerju roke, mu potiskal smuške palice v roke, dereze sta izgubila, pa če bi jih tudi imela, jih ne bi mogla s trdimi prsti navezati. Z vrha sta bolj omahovala kot hodila, svetil jima je mesec. Starker je spodrsnil, Marchart ga je ujel. Ko sta prišla do tabora III, so v njem vsi spali. Bila je velika muka, spraviti se iz čevljev, zlesti v spalno vrečo. Nič ni bilo tople pijače — a kmalu jima ni bilo ničesar treba, pogreznila sta se v svinčeno težko spanje. Oba sta imela ozeble noge in roke. Naslednji dan so se umaknili vsi v tabor II. Tu jih je zajel nov sneg, kmalu ga je bilo meter visoko. V taboru ni bilo benzina za kuhanje, vsega so spravili v tabor III za jurišne potrebe. 12. junija je bila dilema popolnoma jasna: Ali sestopiti ali pa za zmerom ostati na Distaghilu. Sestop je pomenil tveganje, plazovi, megla, slaba preglednost. Če pa bi ostali v taboru II, bi jih čakala smrt: glad, žeja. Na izboljšanje vremena ni prav nič kazalo.
Imeli pa so srečo. Megla se je pretrgala ravno toliko, da so zadeli na fiksno vrv in lestve. Spuščali so se na vrveh, utirali gaz, drseli, padali in se borili z ledenim viharjem. V taboru I so počivali en dan. Na bazi je bilo vse v redu.
Jeseni l. 1960 so Marcharta odpustili iz bolnice, ko so mu pozdravili ozebline III. stopnje. Odšel je naravnost v Peilstein, dunajsko plezalno šolo in je tu premislil naslednje: Distaghil Sar in Peilstein, oba sta mu dala nekaj od iste vrednote. Ni vzpona, ki bi bil absolutno vrednejši kot kak drugi. Zato si želi, da bi naredil še mnogo tur, a nobena od teh naj ne bo najlepša in najvrednejša. Ce bi taka bila, potem je nevarno, da bi ga v gore ne gnalo več.
PLEZALNE ŠOLE imajo v Italiji razmeroma velik ugled. Prirejajo jih sekcije CAI pod imenom »scuola di alpinismo« ali »palestra di roccia«, telovadnica v skali. V šoli se po tečaju opravljajo izpiti, praktični in teoretični, pred zastopniki oblasti in akademikom CAI. Pri otvoritvi tečaja se neredko pojavi celo prefekt, nekak okrajni predsednik. Poleg njega drugi vidni predstavniki oblasti s področja sekcije, ki tečaj v alpinistični šoli prireja. Italijani spodbujajo k napredku alpinizma tudi s tem, da posebno uspešne plezalce slovesno sprejemajo v CAAI, v akademski klub CAI. Akademik-alpinist je stara oblika, ki se nekoliko predrugačena pojavlja v kategorijah »mojstrov športa« na Vzhodu, v SZ in drugih socialističnih deželah. Kriteriji so nekoliko drugačni, postopek seveda tudi, namen pa skoraj isti. Za vsako sekcijo CAI je dogodek, če njen član postane »akademik«.
